Raymond Lambert – Record a l’Himalaya
prevod: Lilijana Avčin
Polet, 10. februar 1957
Po štirih urah letenja nad zapadno obalo Indije pristanemo v Bombayu. Sprejme naju delegacija, v kateri so generalni švicarski konzul dr. Sonderegger in gospodje Wild van Gassel in Bouhert. Tu so carinske formalnosti kmalu pri kraju, saj nimava drugega kot dvajset kilogramov težak kovček.
Za trenutek se greva osvežit k dr. Sonderggerju, noč pa prebijeva v »Taj Mahalu«. Jutri bo treba spet na pot. Formalnosti so tu urejene, ker je našim tovarišem uspelo, da so z robo, ki so jo imeli s seboj na »Aziji«, zelo naglo opravili. Vsi razen dr. Lochmatierja, ki nas pričakuje v Delhiju, so že v Patni.
Naslednje jutro ob osmih odletimo iz Bombaya v Delhi, kjer naju sprejme gospod Suter s švicarskega Poslaništva in nitju popelje v hotel »Cecil«. Tu se razveseliva, da sva v Indiji, pa tudi da se lahko potopiva v krasni bazen tega hotela.
Gospod Hotz, ki je Švicar, naju zelo prisrčno sprejme. Rada bi ostala še dlje v Delhiju, toda skrbi naju odprava. Tovariši so že v Patni. Prejela sva pismo, ki izdaja njihovo nepotrpežljivost in kanček nemira.
Radi bi odšli iz Patne, ker je tam prevroče in poizkusili kar najhitreje priti v Katmandu. Toda monsun zadržuje zračno službo. Vreme je še vedno sovražno.
Delhi naju sprejema z odprtimi rokami. Švicarski minister naju povabi na sprejem, kjer so navzoči francoski poslanik, avstrijski minister, neapeljski poslanik, general-major Williams in profesor Tucci iz Rima.
Sprejeta sva tudi pri nepalskem poslaniku, ki nama da vize za svojo državo. Končno odpotujemo Franz Lockmatter, ki sva ga tu našla, Claude Kogan in jaz z letalom v Patno, kjer nas pričaka pater Niesen iz Saint-Xavier School. Vsi zaboji so tu in nakupi, ki jih je bilo treba opraviti v Indiji, gotovi. To nas pomiri.
Kar zadeva prehrano, smo prinesli iz Evrope nekaj tako imenovanih višinskih živil, t. j. prepečenec, mandljeve kolače, ovomaltin, čokolado, pemmican* iz Londona (na kalorijah posebno bogat produkt), bombone, slanino in juhe v prahu. Osnovno hrano kot sladkor, marmelado, maslo in čaj bomo nakupili pa tu v Patni. Dodali bomo še cigarete. Pomorske zaboje smo odprli, ostanejo še mali zaboji odprave in transportni nahrbtniki. Ves ta material bomo vkrcali na posebno letalo, ki smo ga naročili. Glede terena pa imamo slaba poročila. Nad Katmandujem, kjer se nahaja letalo, ki bi moralo priti po naš material, divjajo strahoviti nalivi. Zato le-to odlaša z odhodom od dne do dne. Tako koprnimo v tem kraju več kot teden dni.
Za odpravo v celoti to ni posebno važno, saj je monsum še zelo močan. Kar nam je zlasti neprijetno, je temperatura v Patni — več kot 40° C v senci, vlažna in nezdrava vročina. Noč in dan smo mokri in se znojimo.
Če ne bi imeli mrež proti komarjem, bi nas ponoči ta golazen dobesedno požrla. Nekega večera je Bartholet iz raztresenosti ali domotožja pozabil napeti svojo mrežo: drugo jutro ga ni bilo mogoče spoznati, tako je bil rdeč in zabuhel od glave do peta. Sprašujemo se samo, kako da ni dobil pri vseh teh pikih malarije.
Ogledujemo si Patno in razkošno lepoto širokega in temnega Gangesa. Reka prestopa, se razliva po obrežjih in poplavlja drevje in kočice.
Neka gimnazija me poprosi za kramljanje o Everestu. Seveda povem svoje poročilo v francoščini, neki indijski doktor pa prevaja kakor ve in zna. Povsod doživljamo topel sprejem in delimo številne avtograme.
Organizacija potovanja je bila tako do podrobnosti izvedena, da nismo imeli do pričetka pristopnega marša nobenih težav več. Povedati moram, da nam je pater Niesen močno pomagal in se trudil odstranjevati težave prav tako kakor že ob naših prejšnjih odpravah na Everest.
* Zmleto posušeno meso (op. prev.)
