Raymond Lambert – Record a l’Himalaya
prevod: Lilijana Avčin
Polet, 15. september 1957
Pred dvema letoma sem bil 20. novembra na Južnem sedlu 8.100 metrov visoko. Danes, 30. oktobra, morava pa dol sicer žalostna, toda z relativnim zadoščenjem, da sva do kraja izpolnila svojo dolžnost.
Z brezmejno bolestjo zapustiva taborišče IV. Saj bi lahko še ostala, toda čemu!
Sestopiva do taborišča III., kjer ne najdeva nikogar več. Mimogrede si naložim en tovor, nato pa se s Claude v vihri spustiva do taborišča II., kjer najdeva Jugea in šerpe.
Juge tiči do nosu v svoji spalni vreči, ki je ni zapustil odkar je zlezel vanjo in tega je že nekaj dni. Šerpe se mrščijo. Taborišče je v neredu in zapuščeno. Čutiti je, da je vsega konec.
Preden grem naprej, se še pošteno najem, kajti od sile sem lačen. Claude Kogan pa sklene, da bo v ostala v taborišču in organizirala umik.
V taborišču IV. je res precej vrednostne robe, predvsem Bertholetova kamera.
Morava odbrati dve šerpi, da nama pomoreta in jima obljubiva po deset rupij dodatka za vsak tovor, ki ga spravita dol.
Vongdi in Tzong sprejmeta. Jaz pa odidem naravnost proti izhodiščnemu taborišču, da organiziram povratek, porazdelim tovore med kulije in pogledam, kaj se godi spodaj.
V enem dnevu sem torej sestopil z višine 7.200 metrov do 5.600 metrov. V izhodiščnem taborišču najdem Bertkoleta in Lochmatterja, ki sta prišla spet k moči in sta videti povsem zdrava. Saj je že čas.
Zbit sem do smrti, toda še vedno imam tek. Prebijem dobro noč, naslednji dan pa pošljem vse šerpe, ki utegnejo, v taborišče II., da odnesejo robo. Pozno ponoči pride vsa ekipa. Goro smo naglo izpraznili.
31. oktober
Tako se vsi znajdemo v izhodiščnem taborišču. Claude in Juge sta prišla danes. Vsi so zdravi, nobenih ozeblin.
Lepo je in mraz. Kuliji so tu. Jutri, 1. novembra, odrinemo proti Lunaku. Dolga in težavna etapa. Naša pot bo šla čez Nangpa La in v treh dneh hoje bomo v Namče Bazarju.
Ves sem potrt. Odprava je opravila svoje raziskovalno delo okoli Gaurisankarja in Menlungtseja, potem pa še okoli Co Oja. Naš poizkus bi uspel, toda premagali so nas viharji in zima, ki je prišla veliko prej kot smo računali. Dali smo od sebe vse, kar smo mogli in le za las je manjkalo, pa bi bili uspeli.
Žalosten sem zaradi tovarišev. Zanimivo je opazovati, kako se v času trajanja odprave vedejo možje. Pri višini 8.480 metrov je vsega konec. Ne marajo več ovsenih kosmičev in posušenega mesa, nočejo jesti, nič več se ne ogrejejo.
Vse to premišljujem na poti nazaj. Če je mnogo mož, ki mislijo, da so planinci in hočejo na Himalajo, je med njimi pač prav malo resničnih himalajcev. Tako sem ugotavljal že leta 1952 in sedaj zopet v letu 1954. Nič novega.
