Raymond Lambert – Record a l’Himalaya
prevod: Lilijana Avčin
Polet, 8. september 1957
Vzrok je bil mraz, veter in .noč. Nikoli se ne bi mogla vrniti do taborišča IV. pred nočjo.
Vzrok je bil bivak, zmrzline in morebitni padec. Kajti veter bi se še naprej zaganjal v naju in kakor sva bila do kraja izmučena, bi se na tej višini ne mogla niti najmanj braniti.
Najina telesna kondicija je bila dobra, še naju je gnalo naprej. Odločili so elementi.
Modrost je včasih nasprotna drznosti. Previdnost predstavlja vedno zmago, zaradi drznosti in predrznosti pa pride često do žrtev.
Zvečer pride Jean Juge. Bilo mu je do tega, da pride gor in nama poizkusi pomagati ali naju podpreti.
28. sva ves dan sama, povsem sama, na gori. Mislim na tovariše.
Lochmatter in Bertholet sta v izhodiščnem taborišču. Zato sva vsa vesela, ko vidiva prihajati Jugea. Se vedno trpi zaradi nepravilnega obtoka krvi. Zelo ga zebe v roke in noge. Skuhati mu morava nekaj čutar čaja, da mu uspe poživiti svoj krvni obtok, po mojem mnenju pa tudi še ne je dovolj. S težavo »spravlja dok posušeno meso in slanino. Le stežka pije. Tudi želodec mu dela preglavice.
Naslednji dan, devetindvajsetega, sva hotela ponoviti naskok, toda niti ganiti se ne moremo iz luknje. Vreme je slabše kot kdajkoli. Okoli desete ure zjutraj pride do majhnega pomirjenja in Juge se odloči, da stopi sam na majhen vrh, ki leži kaki dve uri od taborišča. Ta 7.400 metrov visoki vrh ga zanima predvsem, da bi sel nanj iskat razne primerke kamenja. Vrne se v taborišče IV. Na srečo se ustavi v drsenju, s katerim ni računal.
Toda tokrat je njegovo stanje vznemirljivo. Morava mu drgniti noge in roke, ga slačiti in zopet oblačiti, da mu ponovno zakroži kri. Svetujeva mu, naj z enim od šerp sestopi v taborišče II. Tukaj ni potreben. Ničesar več ne bo mogel dati iz sebe, niti nama pomagati, ko se bova vnovič pognala proti vrhovom. Tukaj samo trati hrano in gorivo in bolje je, da odide v dolnja taborišča. Toda mene strašno zebe v roke in noge in na nepravem mestu se mi je naredil tur, da se ne morem usesti.
Kljub vsemu se odločiva s Claude Kogan, da ostaneva še eno noč v upanju, da bo 30. oktobra vreme mirnejše. Spominjam se namreč, da smo 31. oktobra leta 1932 na Everestu hodili po pobočjih Južnega sedla v srajcah z zavihanimi rokavi in da ni bilo vetra.
Torej upam in sanjarim. Morebiti en miren dan in še imava dovolj vztrajnosti, poguma in volje, da se odpraviva na ponovni naskok.
30. oktober
Veter je vedno hujši. Temperatura se je zelo znižala. Zabeleživa —35° zunaj razpoke in —20° v njej. Vihar se je znova razdivjal. Ne moreva si pomagati, butana je vedno manj. Več kot dan ali dva ne bova mogla vzdržati. Položaj je brezupen. S smrtno žalostjo v duši se odločiva odnehati in sestopiti.
