Raymond Lambert – Record a l’Himalaya
prevod: Lilijana Avčin
Polet, 1. september 1957
Vse si pripravimo za jutrišnji dan, kajti kljub vetru sva odločena za naskok na Čo Oju. Dan naglo mine. Zunaj je krasno, toda siloviti zračni vrtinci trgajo sneg z višin in robov in ga zaganjajo v naju v celih kupih. Toda saj veva, kaj je to. Če kljubuješ višini, se lahko boriš tudi proti ostalemu. Proti vetru, mrazu, proti le-temu še posebej.
Claude je zares izredna, saj vzdrži vse pretrese. Živahna je, kuha, ureja živila, se ukvarja z vsem in je trdno odločena za vzpon. Občudujem jo. Kajti videl sem može, kako so popustili v veliko manjših stvareh. V taborišču dela kot šerpa. Vznemirja pa me tole: če se jutri vzpneva, ne bo za nama nikogar, niti članov odprave niti zdravnika niti šerp. Sama bova računati bova morala samo s seboj.
Jutri bova šla gor oba, sama.
28. oktober
Šesta ura zjutraj. Silovit veter, ki naju prisili k čakanju. Na pot bova šla pač pozneje. In vendar sva popolnoma pripravljena. Vsa oblačila sva navlekla nase. Jaz imam sedem plasti na životu in pet na nogah. Dereze natakneva šele ob deveti uri. S smuškimi palicami v rokah odideva v manj hudem vetru, ki pa vendar postaja jačji, kolikor bliže sva vrhu. Snežna skorja se ponekod predira, kar dela hojo težavno. Nato se naklonina dvigne, privlečeva na dan cepine in se med sunki vetra počasi vzpenjava. Greva od skale do skale. Toda veter postaja občutno hujši. Tehničnega problema ni za naju nobenega. Višino zlahka prenašava. V tem torej ni težave. Težava je v vetru, ki naju stresa in ki naju sili, da hodiva, varujoč se med sabo, drug za drugim. Od časa do časa se plaziva po trebuhu, nato pa se zopet dvigneva, da naju ne odnese vihar. A vzpenjava se naprej. Izgubim dereze. Da si jih lahko zopet pritrdim, me mora držati Claude za ramo, kajti zaradi vetra izgubljam ravnotežje. Nič več ne moreva ostati pokonci. Prisiljena sva plaziti se po snegu, se obdržati z zasajanjem cepinov in napredovati drug za drugim.
Med hojo me malo više zgoraj prestavi veter nenadoma za tri metre v levo. S skrajno prisotnostjo duha sem se ujel, da me ni prevrglo. Kakšna strašna borba, da vzdrživa, da se še vzpenjava. Vse volje je treba, da naju ne odnese z gore. Teda s tako borbo ne moreva nadaljevati ves dan in vso noč.
Še vedno se vzpenjava, varujoč se na vsako dolžino vrvi. Vsakih dvajset metrov zasadim cepin in zavarujem Claude, ki pride do mene, gre naprej, se vzpne za dvajset metrov in zavaruje mene.
Nato pogledava na uro: dve je in midva sva 7.730 metrov visoko, še 450 metrov do vrha. Nikakor ne bova prišla tja za časa, da bi lahko bila v taborišču IV. še pred nočjo. Lahko bi bivakirala, toda to bi postalo usodno. Pogledam na uro in vidim, kako Claude odvrne oči, kako se ogiblje, da bi me pogledala, kako noče slišati, kaj bi ji rad povedal.
Preudarjava: nevarnost je prehuda. Bova tvegala za zmago vrha, da nama zmrznejo udi? Končno sprejmeva pametno odločitev in to je sestop v taborišče IV. Po tolikem boju in tolikem upanju sva poražena. Ob šestnajstih sva v taborišču IV. in že delava načrte za ponovitev jutri ali pa pojutrišnjem. Dolgo premišljam o svoji odločitvi. Le ta je bila možna.
