Raymond Lambert – Record a l’Himalaya
prevod: Lilijana Avčin
Polet, 25. avgust 1957
Če bi ta gora ne bila tako popolna v svoji lepoti in drznosti nam morebiti pustila kaj upanja! Ni nas dovoljno število, naskok bi bil preveč tvegan in preveč življenj bi bilo v nevarnosti. Zaenkrat prepustimo rešitev tega velikega himalajskega problema rajši drugim.
Alpinist se prav gotovo rodi kot človek z okusom, saj ga v verigi kakršna je himalajska, kjer ostaja še sto in sto vrhov nedotaknjenih, pritegne popolnost in si za zavojevanje nezmotljivo izbere prav najuglednejše vrhove.
Veliko fotografiram. Pustiva Davo Tondupa tu in se skleneva povzpeti še za petsto metrov do višine, da bi dobila slike iz večje višine in prinesla nazaj kar najpopolnejšo dokumentacijo pokrajine, ki ni bila nikoli raziskana.
Toda zadnja etapa se izprevrže v pravo dirko z oblaki, Kakor vsak popoldan le-ti naskakujejo gore. Vse, kar zmoreva v tej višini, dava iz sebe in obdrživa pred oblaki prednost, ki nama omogoči, da fotografirava v najinem dosegu vsa pobočja Gaurisankarja pa do Menlunglseja. Raziskovanje, napredovanje v neznani deželi, me navdaja s strastjo.
Pri vsakem koraku navzgor odkrivava nove vrhove, ledeniki se razgrinjajo in prikazujejo se prelazi, ki hranijo skrivnost dolin, v katere vodijo.
Velika je najina želja, da bi hodila še kar naprej po teh divjih pustinjskih dolinah, našla ključe do njihove tajne. Toda postava Dave Tondupa, iztegnjena 500 metrov niže spodaj na soncu, naju spomni na najin neposredni cilj.
Nedvomno bo naše delo nekega dne pomoglo drugim odpravam, ki se bodo kot nji, toda z večjo srečo lotile drznih vabljivih črt teh dveh gora: Gaurisankarja in Menlungtseja.
Ker je naša založba že poskrbela za izdajo Lambertove knjige »Rekord na Himalaji«, smo sklenili naš podlistek, da se ne bi preveč zavlekel, objaviti v skrajšani obliki. Danes priobčamo najbolj zanimivo poglavje, ki opisuje zadnjo bitko švicarske odprave za Čo Oju, ki so ga nekaj dni preje zavzeli Avstrijci pod vodstvom dr. Tichyja. Lambert in Koganova pa ne uspeta, divja priroda je bila močnejša…
Premagani še pred naskokom
Bertholet ne vzdrži več. Nič ne je in ni za nobeno rabo več. Dol mora. Tudi Juge ni kaj prsda in se skoraj ne zgane v svoji spalni vreči. Nima pomena, da bi ostajal tu, predstavljal bi le odvečna usta. Sklenemo, da odideta Bertholet in Juge z dvema drugima šerpama, ki se tudi ne počutita dobro. Počasi mineva noč od 26. na 27. Zunaj besni veter in polahko, a vztrajno in nenehno grmadi sneg na nas. Iz naše ledene luknje ne moremo niti na potrebo. Vsak na svoji strani votlimo sneg kot živali, nato pa ga pokrijemo.
27. oktober
Ob četrti uri odhod po brezkončnih pripravah. Ostanem sam s Claude. Malo še razširiva ledeno hišo in poizkusiva zadelati luknje, skozi katere se krade veter. Povečerjava posušeno meso, ovsene kosmiče, ovomaltino in mandljev kolač.
Oba imava dober tek in to je glavno. Kuhava z butanom. Ti kuhalniki so prava dragocenost.
