Raymond Lambert – Record a l’Himalaya
prevod: Lilijana Avčin
Polet, 18. avgust 1957
Lamberta in mene spremljajo Dava Tondup, Mingma Tshethar in Vongdi, ki je prav posebno navezan na Baro sahiba. V principu ima vsak izmed nas svojega šerpo, čigar naloga je, da se ukvarja posebno z našimi osebnimi stvarmi, nadzira nahrbtnike, pere perilo in skrbi za naše spanje.
Vongdi je najmlajši izmed naših šerp. Je razumen, živahen in odločen in če bo vztrajal v svojem navdušenju, bo prav gotovo zanesljiv tovariš za končni naskok.
Preden zapustimo taborišče, pošlje Lambert dva prosta šerpa v Thami, da nabereta šestdeset do sedemdeset kulijev, ki jih bomo rabili, da približamo izhodiščno taborišče Gaurisankarju v primeru, da se izkaže vzpon na le-tega kot možen.
Če pa ne, jih bomo uporabili za pot v drugo dolino. Naši kuliji iz Bedinga ne morejo več z nami naprej, ker so vezani v dolini.
Od izhodiščnega taborišča gremo navzdol po moreni, ki nas pripelje do hudournika.
Hudournik teče od vzhoda proti zahodu. Na njegovem desnem bregu leži Menlungtse, na levem pa Gaurisankar.
Zaenkrat gremo po levem bregu čez pašnike, ki leže kakih sto metrov nad vodo.
Danes se prvikrat lahko približam jaku.
Velika čreda jih je, gotovo več kot sto glav.
Posebno ravnodušen nisem, kajti žival, ki je mogočna kot bik, te pogleda strmo v oči kot da se misli zaleteti. Jak je res zanimiva žival. Predstavljajte si neke vrste bivola z dolgo svileno dlako črne, bele in rumenkaste barve. Kratko je »nasajen«, zadek pa ima povsem kot poni, z dolgim čopastim repom. Samica daje mleko, iz katerega delajo »ghi« (tamkajšnje maslo) iu sir, ki ga posušijo in ki ga Tibetanci jedo šele ko je trd kot rog.
Toda jak ni hudoben. Nasprotno, zelo boječ je in vedno je on tisti, ki jo prvi pobriše.
Najlepšim živalim v čredi — najbrž so to plemenjaki — vise z ušes čopki iz rdeče volne. Malo vstran stoji na majhni terasi nekaj koč, katerih stene so prevlečene z jakovo kožo in te nudijo zavetje planšarjem.
Dve veliki dekleti s štrlečimi ličnicami sedita zunaj in umetata maslo. Za trenutek se ustavimo, da bi ju gledali, toda ker sta prav tako radovedni kot mi, prenehata z delom in nas prideta pogledat. Tako stojimo tu kot vkopani drug pred drugim in izmenjavamo smehljaje.
Okoli štirih se megla, ki nas je že lep čas zagrinjala, spremeni v dež in to nas prisili, da se ustavimo v višini 4.200 metrov. Prišli smo na konec doline, ki je na tern mestu zelo široka in naletimo na zasilen pastirski bivak pod skalo.
Šerpe so srečni, da so našli suh prostor in se spravijo kuhat. Dež preneha pozno popoldan in zlezem na bližnjo moreno, od koder fotografiram in narišem skico Gaurisankarjevega vzhodnega pobočja.
To je tisto pobočje, ki sta si ga Lambert in Lochmatter že ogledala na svojem raziskovalnem pohodu.
Vrnem se v bivak. Čaj je gotov in privoščimo ga več skodelic, vmes pa razpravljamo o načrtu naslednje dni. Lambert bi se rad povzpel v ledeniški okrešelj, ki se dotika vzhodnega grebena, od tod pa bi splezal na drugotni greben, da bi videl, ali se zadaj ne skriva mogoče prijazen ledenik, ki naj bi nas popeljal na vrh.
Bojim se, da bi, če smo takole prilepljeni na goro ne mogli dovolj skrbno nadzirati poteka operacij. Predlagam da bi sestopili ob hudourniku, nato zlezli po drugem bregu na hrib, ki mora biti višine kakih 5.000 metrov in nuditi veličasten pogled na severno pobočje. Raymond se pridruži moji misiji in računajoč, da bomo drugo jutro zelo zgodaj podrli taborišče, greva zgodaj spat.
29. september
Ob deveti uri je taborišče pospravljeno. Sestopamo, da bi našli kak most. Lambert ima veliko upanje, kajti na drugem bregu je odkril sledove, v neki ogradi pa konja.
Hudournik je na koncu doline premogočen in ga ni mogoče prebroditi.
Ko hočem preskočiti majhen pritoček, spodrsnem na poledenelem kamnu.
Ob tej uri strahotno mrzla voda mi vdre v čevlje in mi popolnoma zmoči desno nogo. K sreči imam v nahrbtniku suhe nogavice in ko pridemo na sonce, jih bom preobula. Zdajle je še premraz, da bi se ustavlčjali.
Po tej nožni kopeli so prvi koraki kaj neprijetni, voda mi brizga iz čevljev, da se kar kremžim. Lambert je pa ves vesel: »Končno nezgoda,« pravi, »ki jo bom lahko spodil tisku!«
Ko že nič več ne verjamem v to, naletimo na majhen most, ki omogoči prehod na desni breg. Tako pridemo do pritoka, ki ga je oblikoval hudournik vzdolž katerega smo šli doslej. Le-ta priteka z Menlungtsejeve južne stene in iz Menlung Čuja na severozahodnem pobočju Menlungtseja. (Ču pomeni v tibetanščini hudournik).
Razgledišče, na katerega se nameravamo povzpeti, se nahaja na desnem bregu Menlung Čuja.
Treba bo torej čez hudournik, ki je na srečo manj deroč kot prvi.
Čez kako uro se moramo zopet vzpeti na zelo težaven svet, na katerem ne odkrijemo nobene steze.
Med šopi brinja izginem do pasu.
Skakaje s skale na skalo pridemo srečno čez Menlung Ču in se lotimo gore, ki smo jo odkrili, preden smo pričeli z vzponom.
Vongdija in Mingmo Tshetharja pustimo z vso robo tu. Spremlja nas edino Dava, ki nosi kosilo, daljnogled in karto.
Povedati je treba, da se, kar zadeva to področje, izkaže karta kot nepopisan list brez vsakih oznak.
Vzpon je bolj zamotan kakor smo si mislili ko smo gledali goro pred seboj. Gora je razstavljena v več dolin in prekoračiti je treba precej hudournikov, ki jih prej nismo videli. Računati moramo tudi z morenami, ki na vsak korak grozijo s podorom.
Končno najdemo stezo jakov. Ko pridemo v predel planine, izgine brinje in hoja postane lažja.
Na višini 4530 metrov si dovolimo prvi odmor današnjega dne. Dava razvije jedila, ki jih raztreseno prigrizujeva, prevzeta od veličastne pokrajine okoli naju.
Na naši levi žari zapadno Menlungtsejevo pobočje, prepadna stena svetlih skal, ki so tako strme, da se sneg ne more obdržati na njih.
3.000 metrov nad nami se pneta v vis oba vrha, nedotaknjeni piramidi, ki se zdita, kot da hočeta izzivati planete in alpiniste.
Želela bi si postaviti taborišče v veliko snežno sedlo, ki ju veže, da bi mogla končno utrgati tadva bisera.
Toda kako priti tja? Kako premagati ves pas sten in navpičnih grebenov, ki ju brani?
Na tem pobočju pač ni špranje, ki bi pomogla premagati trdnjavo. Dava Tondup, ki sledi najinim pogledom, pravi, da doline! domnevajo, da je na vzhodnem pobočju lahka pot.
S še večjim zanimanjem preiskujeva severno pobočje Gaurisankarja. Poslanstvo naše odprave je v tem, da raziščemo goro in da najdemo, če le mogoče, pristopno pot.
V nasprotju z Menlungtsejem, ki je masiven in ves kot iz enega bloka, je zgradba Gaurisankarja zelo zapletena.
Z vrha, ki ga predstavlja mogočna snežna polobla, teko številni grebeni v dolino. S poloble vise kot pošastne tipalke. Stene so strme in razorane od globokih ozebnikov. Druge zopet so kot prave umetnine gotske umetnosti preobložene z drobnimi okraski. Izredno fine so, nazobčane in razrezane od številnih škrbin, možnosti pristopa pa ne nudijo nobene. Nikakega prostorčka, kjer bi postavili taborišče in nobenega sledu o kakem lahko pristopnem ledeniku.
