Raymond Lambert – Record a l’Himalaya
prevod: Lilijana Avčin
Polet, 4. avgust 1957
27. september
Ob šestih sem zopet pokonci in Zim mi pomaga dopolnjevati tovore. Gaz k sedlu je sedaj dobra in kuliji lahko nesejo po trideset kilogramov.
Nujno je, da opraviva z razdelitvijo tovorov pred njihovim prihodom. Za alpiniste ostane še več kot trideset tovorov. Ni gotovo, ali bo šlo vse danes naprej.
Ob devetih, kakor je bilo dogovorjeno, so kuliji tu in ob desetih je že vse na poti. Naslonjen na velik kamen, ki označuje Zim tovore, ki jih nosi enaindvajset kulijev in dve šerpinji, štirje šerpe-kuliji in tudi peterica šerp je otovorjena. Kljub temu velikemu in nepričakovanem številu ostane še vedno troje alpinističnih tovorov v taborišču. Zim mi obljubi, da jih bo posla naprej jutri, obenem s svojimi. In gledajoč proti majavemu seraku mi dé: »Pohitite tam gori! Nič me ne mika tu plesniti.«
Mislim, da si bo nakopal zaradi gledanja navzgor pošten krč v vratu, če bo moral ostati tu več dni.
Vreme je krasno, pot čez ledenik dobra.
Želodec mi da mir in počutim se dobro: poldrugo uro potrebujem za pet sto metrov dolg vzpon do Hadengi La, 5.400 metrov.
Tudi kuliji dobro hodijo. Najdeta se celo dva, ki sta prva odšla, pa sedaj odložita tovora na sedlu in se na vso sapo poženeta navzdol po druga dva.
V nasprotni svetlobi se odražajo pred menoj obrisi postave kuharja Tondupa. Velik je, suh in koščen in spominja na prikazen Don Kihota. Toda danes stopa z dolgimi koraki in si pomaga z dva metra dolgo žrdjo, ki mu služi pri napenjanju plahte nad kuhinjo.
Misliti moram tudi na bakroreze iz leta 1800, ki predstavljajo prve zmagovalce Mont Blanca. Na sedlu najdem Denisa, ki je prišel gor fotografirat in filmat mimohod kulijev. Vesela sem, da ga spet vidim in da se bom kmalu sešla s celotno ekipo.
Sestopim s šerpo Mingmo Tshetharjem. Okoli pol enih pridemo v taborišče, ki leži na bregu ogromnega jezera, čigar površino bo Juge izmeril. 6000 metrov visoka veriga, ki obroblja sedlo, se odraža v njegovi čisti vodi.
Šotori leže deset metrov od brega na mehkih, peščenih tleh, pokritih s suho travo.
Pokrajina je tako ljubka, da bi si človek zaželel prebiti tu dva tedna, se potikati po soncu, trgati cvetlice in se kopati.
Menda je tudi kuhar Tondup tega mnenja. Ves srečen je in kaže vse zobe (točneje tiste, ki so mu še ostali). Kraj mu je všeč in brž se spravi k urejanju svoje kuhinje s tako vnemo in tako natančnostjo, kot da bi se pripravljal na dolgo zimovanje.
Ko ga opazujem pri delu, se pogosto obrne k meni in mi z rokami, uprtimi v bok, v smehu ponavlja: »Good place, Mem Sahib, good place.« (Dober prostor.)
Nobenega od sahibov ni tu. Lochmatter in Lambert sta odšla na raziskovanje proti Gaurisankarju. Vrneta se zvečer.
Juge je z enim od šerp zaposlen nekje v okolici s fotografskimi deli.
Ob petih se vrneta Lochmatter in Lambert. Raziskovanje ni prineslo nikake odločitve. Lambert bo ponovno odšel jutri z menoj in tremi šerpami. Misliti je treba na daljšo, tri ali štiri dni trajajočo turo.
