Raymond Lambert – Record a l’Himalaya
prevod: Lilijana Avčin
Polet, 3. junij 1957
Le dve partiji sta se nama zdeli lahki: spodnja morenska do vznožja grebena in gornji del, to je zadnjih dve sto do tri sto metrov pod vrhom. Ves vmesni predel je sestojal le iz navadno tankih grebenov, ki so bili z obeh strani obrobljeni z opastmi, stene pa so bile značilne za Himalajo: obite z opažem velikih žlebin, po katerih so se neprenehoma usipali plazovi.
30. septembra se vsi zberemo v izhodiščnem taborišču. Tu je ekipa, ki se je vrnila s svojega raziskovalnega pohoda proti Menlung Laju in pa midva s Claude Kogan, ki sva prišla z raziskovanja Gaurisankarja.
Pomenkujemo se. Ob raziskovanju Gaurisankarja smo se zavedli, da nas ni dovolj in da razpolagamo s Premajhnim številom šerp, da bi lahko začeli z navpičnim delom po teh grebenih.
Torej je pametneje, da prekoračimo sedlo in gremo v dolino Namče Bazarja, od tam pa pričnemo z vzponom na Nangpa La proti Čo Oju.
Zopet je pred nami strašni problem transporta. Res sta se vrnila Jean Juge in Loehmntier z raziskovanja precej utrujena in malodušna. Njuno poročilo ni prida vzpodbudno: rušeče se, izredno strme morene, na katerih bi tvegali, da se nam pobije polovica kulijev.
Jaz sem malo skeptičen in sprašujem se, kako naj se odločimo. Toda po skodelici čaja nam pričneta tovariša razlagati, da morene, če natanko premislimo, niso tako strme in da bi. strogo vzeto, lahko poizkusili, da pa bi bilo vendarle pametneje, če bi presodil jaz sam itd.
Ko mine noč v šotoru, sem naslednjega dne, 1. oktobra, mnenja, da so možnosti za prehod. Vem namreč, da so domačini — nosači zelo izurjeni v hoji čez morene. Ves dan se v izhodiščnem taborišču ukvarjamo s sušenjem obleke, mazanjem čevljev in urejanjem tovorov.
Dve šerpi pošljem iskat celo ekipo kulijev za prehod čez sloviti Menlung La. Organizacija transporta je za nas pač najvažnejše vprašanje.
Istega dne presenečeni zagledamo prihajati oba sla, ki sta odšla od nas v Bedingu. Iz Katmanduja prihajajoča Nepalčana se vračata v naše izhodiščno taborišče, potem ko sta šla v snežni in ledeni vihri bosa čez 5400 metrov visoko sedlo!… Preprosto in veselo gresta pod morenami s svojimi golimi in gladkimi nogami in nas sprašujeta: »Kako je kaj? Upam, da se imate dobro!«
Mi pa jima mehanično odgovarjamo: »Kaj pa vidva?«
Toda preplaši nas, kako skačeta navzgor zavihanih prstov, potem, ko sta skoraj štiri ure hodila čez zasneženi prelaz. Ogrejemo ju in okrepčamo. Juge pa nagradi vsakega z dobrim parom kratkih nogavic.
Dve noči prebijeta v šotorih, mi pa lahko la čas pišemo, da ponovno odpošljemo pošto v Katmandu. Ker le-ta poštarja odhajata kar prehitro za dvema drugima, ki sta šla nedavno na pot, jima dam za našega katmandujskega korespondenta, čigar dolžnost je zagotoviti odpremo pošte, sporočilo, naj jo zadrži pri sebi teden dni.
Naročilo je bilo točno izvršeno, kajti naša moža sta se potem vrnila s predvideno odgoditvijo šestih dni.
