Raymond Lambert – Record a l’Himalaya
prevod: Lilijana Avčin
Polet, 26. maj 1957
To raziskovanje se prične 27. septembra. S Franzem sestopim po južnem pobočju Menlungtseja, ki sega v vis svojo čudežno piramido, na kateri pa ne odkrijemo nobene možne poti.
Odpravimo se v smeri proti Gaurisankarju in sestopamo po dolgi dolini, ki jo sekajo brezkončne morene. Franz, ki hodi mnogo hitreje kot jaz, kar izgine, ga šele okrog poldneva ob uri obeda, potem pa spet povzame svoj peklenski tempo in ponovno ga najdem šele zvečer v taborišču.
Mirno in zložno pridem na točko, ki leži 4800 metov visoko, kajti dolgo sva sestopala in se potem vzpela sem gor, kjer bomo postavili taborišče. Spremljata naju le dva šerpa. Zopet dežuje in Gaurisankar se skrije. Noč prebijemo v dveh šotorih: eden je za šerpi, drugi pa za naju. Šerpi sta Vongdi in Mingma Tshethar.
Naslednji dan je nebo spet jasno. Zato plezamo do višine 5000 metrov. Stojimo pod majhno goro skalovja, od koder si lahko po mili volji ogledujemo Gaurisankarjev vzhodni in južni greben ter steno, ki je stisnjena med oba.
Takoj pa nam postane jasno, da po tej strani ni mogoče računati s kako plezarijo. Opazimo plazove, ki se brez prestanka vale po strmini, oba grebena pa sta presekana od orjaških skokov. Še več, osrednji predel je na obeh straneh okrašen z opastmi.
Vrnemo se po svojih stopinjah, sestopamo, nato pa se ponovno vzpenjamo k izhodiščnemu taborišču. To prvo raziskovanje nas je že nekoliko poučilo glede Gaurisankarja. Toda to še ni dovolj. Morali bomo iti dlje, poizkusiti pogledati na vzhodni greben, če nam ne bi slučajno na severnem pobočju kakšen dobrodušen ledeniček olajšal naloge. V tem primeru bi bilo morebiti možno, da postavimo taborišče in se dvignemo v smeri proti vzhodu.
Ob povratku v taborišče izvem z velikim veseljem, da je prišla pošta. To so prva pisma, ki jih dobimo. Prinesla sta jih dva šerpa, ki sta nas zapustila v Laduku. 150 indijskih rupij mesečno dajemo tem možem zato, da opravljajo poštarsko službo, ki pa predstavlja pravi športni uspeh. Spišemo pisma, ki bodo odšla takoj, že drugič, v Katmandu.
Nato določimo nov razpored. Delati je treba hitro, kajti vzpon na Gaurisankar se kaže v precej neugodni luči. Sklenem torej poslati Jugea in Lochmatterja, da si poizkusita ogledati Menlung La.
To sedlo nam bo omogočilo, da zapustimo glavno taborišče, pridemo v dolino Bothe Kosi in napredujemo v smeri proti Čo Oju. Raziskovalni pohod naj bi trajal tri dni.
Ta čas odidem jaz s Claude Kogan v smeri proti Gaurisankarju. Ogledava si ga z daljnogledom.
Raziskovanje je bilo zelo prijetno. Spremljali so naju trije šerpe. Prvo noč smo taborili pod neko skalo. Drugo noč smo postavili šotore sredi čudovitega zelenja, obdanega z visokimi rododendroni in brinjem.
Naslednji dan sva se vzpela na vrh in skoraj dve uri sva z daljnogledom ogledovala vse Gaurisankarjeve grebene: nikjer možnosti, da bi postavili taborišče. Strahotno delo bi bilo posekati vse dvajset do trideset metrov visoke ledene stolpe, ki se dvigajo na tem grebenu, da bi mogli spravljati material in taborišča v smeri proti vrhu.
