Raymond Lambert – Record a l’Himalaya
prevod: Lilijana Avčin
Polet, 20. januar 1957
Z Jeanom Jugeom je stvar drugačna. Sedeminštirideset let mu je in je doktor prirodoslovnih znanosti. To je dogmatičen duh in racionalist, ki vedno preži na »zakaj« in »kako« sleherne stvari. Že trideset let izpričuje vsako zimo in vsako poletje svojo strast do gora. On je, če se smem tako izraziti, živi alpinistični vodič. Zelo mi je všeč, da lahko računam na tovariša, ki združuje v sebi praktično umetnost plezanja in znanje o kamnih in gori. Njegova znanstvena kultura me je vedno očarala, dasi se z njo nikoli ne postavlja. Skromen je, molčeč, vse prej kot muhast in zmožen kakršnega koli zatajevanja. Zelo velik je, vitek in malo mahadrav. Bolje kot kdorkoli ve, kako se bojuje in izbojuje »dolgi boj sanj in skale«. Obenem bo odpravin filozof in geolog. To je tisto, kar bom imenoval »osnovni element« ekipe/ Edino, kar bi mu lahko očital — če je to sploh očitek — je to, da preveč razmišlja. Če govori, tehta vsako besedo. Kadar se vzpenja, »preizkusi« vsak kamen. Ko sem mu povedal svojo sodbo, mi je odgovoril: »To so lastnosti, ki gredo odpravinemu starešini.«
Denis Bertholet je Jugeovo živo nasprotje ne samo zato, ker je Benjamin, ampak k;er ga je sama impulzivnost in spontanost. V nasprotju z Jugeom ceni le-ta fizično, nazorno in poučno življenje možganov, volje in razuma. To je pravo živo srebro, človek istega kova kot Balinat in tisti, ki so se vzpenjali v naskok Talefra in njegovih čarobnih vrtov. Nikoli ne boš pri njem opazil pretvarjanja in potvarjanja. Ves je kot iz enega kosa: žareče in plemenite narave z vsemi sanjami in nestrpnostjo svojih dvajsetih let, ki jih še ni prekoračil. To pa ni nobena zapreka, da ne bi bil resničen mojster v svojem poslu — fotografiranju in filmanju. Loteva se ga s strastjo zlatarja. Pri njem posnetek, izrez, razporeditev niso tehnični uspehi, temveč umetnine. Kakor pesnik ženi senco s soncem. Njegovo mojstrstvo bomo lahko ocenili po slikah, ki nam jih bo dal za to knjigo. Razen umetniških vrlin nam prinaša dragoceni čar mladosti in svoj mladeniški smeh.
Franz Lochmatter je resen in metodičen človek. Pri njem ni nobena stvar slučajna, niti njegovo veselje do gora, ki je podedovano in tradicionalno. Saj je sin slavnega vodnika Franza Lochmatterja, ki se je l. 1953 ubil na Weisserhornu. Z goro ima tako poravnati še nek račun. Himalaja je zanj neke vrste maščevanje nad Alpami. Štafetno palico sprejema od svojega očeta s pobožno in obenem krepko roko, Franz je gorski atlet. Tih, vdan in obenem odličen praktik nam bo neskončno dragocen. V svesti si je svoje odgovornosti in je ne sprejema kar na slepo. Zaveda se, da bo moral biti istočasno padar, nevrolog, mesar, bolničar, zobar in opravljati vse te različne naloge včasih na en dan. Želimo mu kar najmanj dela, vendar pa odhajamo lahkega srca, ker vemo, da bo to delo dobro opravljeno.
Tukaj lahko povem to, za kar me je prosil, naj ne razkrivam pred koncem odprave, namreč, da pomeni dejstvo, da sem ga izbral za naskok Himalaje, izpolnitev njegovih najbolj vročih želja in da ves sije od sreče.
Albert Zimmermann — za prijatelje »Zim« — bo odpravin Jean Jacques Rousseau i kot ženevski državljan i kot liričen sanjač i kot lovec na rože in rastline! S seboj nosi svojo botaniško navlako, ki je ušla z neke podobe Bernardina de Saint-Pierrea, in posebne vrste mirno kri, ki je prav nič ne more razburkati. Njegovo pustolovstvo ne meri na isti planet kot naše. Naši pogledi hite čez glave, njegov se upira k tlom. Mi iščemo oblakov, on pa svišče. Zvonček je njegov simbol in srečonosec.
Dodajte še, da je vedno enake volje, dasi malo mesečen in se mu zdi naša vnema, da bi prišli čimpreje gor, neprijetna in celo nespodobna: saj je treba spotoma nabrati toliko cvetic! V svoji stroki je velik znanstvenik. Pozna več imen rastlin kakor poznamo mi imen mest! Edino on zatrdno ve. da bo pospravil obilno žetev.
Manj dobro poznam njegovega asistenta Stangelina. Vem samo, da na prvi pogled vzbuja simpatijo in da Zimmermann jamči zanj. Dvoje dokazov, ki ne potrebujeta nobenih drugih več!
Ko je bila ekipa dokončno določena, nas je bilo pet. Začeli smo sestavljati seznam hrane, kajti tako na švicarski kakor na francoski strani »o morali biti ti seznami jasni in pregledni.
Vsi smo šli na delo.
nadaljevanje 3 ni – nadaljevanje
