Raymond Lambert – Record a l’Himalaya
prevod: Lilijana Avčin
Polet, 19. maj 1957
Raomönd bo razdelil četo na dvoje. Postavil bo taborišče na 4360 metrov visoki planini in obe skupini bosta tvorili zvezo, ena med Bedingom in planino, druga pa med planino in jezerom.
Večer nam mine med vročičnim pripravljanjem zadnjih priprav.
Lambert, Zimmermann in jaz bomo odšli naprej, Stangelin pa ne bo smel zapustiti Bedinga, dokler ni na potu zadnji tovor. Toda besedo vrnem zopet »Bari sahibu« in tudi jaz rečem na ves glas: »Zdaj pa ti, Raomönd« …
Sedmo poglavje
Bosi v snegu, 5400 metrov visoko
Kakor smo težko čakali sporočila Jeana Jugea z navedbo, kje je postavil izhodiščno taborišče in z opisom poti, po kateri bi lahko šli tudi mi z vso mogočno kolono kulijev in šerp, ki bo spravila tovore čez Hadengi La, smo vendarle malo razočarani.
Prejete novice niso posebno ugodne, kajti prelaz se nam zdi težak in visok, saj dosega 5400 metrov.
Še dan pregovarjanj, da dobimo kulije in uspe nam zapustiti Beding. Po dveh urah hoje se šerpe odločijo ustaviti pri taborišču na 4630 metrov visoki planini. Okoli tabora stoji nekaj majhnih hišic, kajti to je planšarija za jake.
Kadar ne dežuje, nas obdaja megla, šotore postavljamo v blato in v brozgo odlagamo tudi tovore, potem ko jih zavarujemo kakor pač vemo in znamo.
Transport predstavlja že hud problem, kajti čelna ekipa je odnesla s seboj le za nekaj dni hrane. Poslala nam je S. O. S. s prošnjo, da jih čimprej dohitimo, kajti pričenja jim zmanjkovati živeža. Ker nismo imeli dovolj kulijev, da izvršimo celotno prečenje v eni sami potezi in ker nismo mogli opremiti ljudi z derezami, kaj šele s čevlji, so opravili vse to v tibetanskih škornjih, večina brez očal, uporabljajoč le jakovo dlako, ki so si jo nastavili pred oči, da bi zmanjšali škodljivost žarkov.
Večkratna nošnja je bila potrebna, da so šli vsi tovori na pot. Jaz sem odrinil z drugo kolono, sestavljeno iz osmih kulijev in dveh šerp. Prespali smo v taborišču, ki smo ga postavili na višini 4900 metrov, točno pod sedlom.
To je že drugi dan, saj smo dan hoda rabili od Bedinga do taborišča na planini, drugega pa od tam do taborišča na ledeniku 4900 metrov visoko, to je više kot je Mont Blanc. Od tam smo nadaljevali in opravili pot v enem dnevu, preostala ekipa pa je potrebovala zanj tri.
Na 5400 metrov visoko sedlo sem prišel ob dveh popoldne in na vse kriplje sem se mučil, ko sem silil ljudi, da so se navezali.
Kuliji so hodili še naprej po ledenikih kot po stezah do trenutka, ko je eden od naših šerp — tisti, ki je nosil denar — zdrknil v razpoko. Le njegov tovor ga je zadržal v padcu.
Po zaslugi te nezgode mi je uspelo odmotati svitek vrvi in navezati celo ekipo. Toda spočetka niso hoteli nič slišati, branili so se navezovanja in se držali za roke. Končno jim je le uspelo sestopiti, doseči moreno in od tam izhodiščno taborišče.
Ves vesel seni se sešel z Lochmatterjem, Jugeom in Bertholetom. Naslednji dan smo odposlali kulije in jim dali sporočilo za Claude Kogan, Zimmermanna in Stangelina. Razložili smo jim, kako bodo lahko najhitreje spravili ves material čez sedlo.
Ves ta čas je nebo kakor na kljub monsunu jasno. Da pridobim na času, se odločim izvesti z Lochmatterjem majhen raziskovalni pohod v smeri proti Gaurisankarju.
