Raymond Lambert – Record a l’Himalaya
prevod: Lilijana Avčin
Polet, 12. maj 1957
Ta mlin nam pušča s svojo monumentalnostjo kaj malo prostora. Premera ima vsaj 1,2 metra, v višino pa meri poltretji meter, Živo je pobarvan in krog in krog okrašen z božanstvi. Če ga zavrtiš, se napno močne vrvi in ob vsakem obratu zazvoni zvonček obešen na stropu.
Po zidovih hišice je naslikanih na stotine Budovih podob v enaki svečeniški drži. Prostora bo malo, vendar ni oken. V tem je zagotovilo, da bomo dobro spali.
Etapa je bila zelo dolga. Kuliji pridejo šele z nočjo. Naprej ne pojdejo, zamenjali jih bodo bedinski, ki so bolje oblečeni in bolj vajeni višine. Še nocoj jih izplačamo.
Ob luči petrolejke, ki stoji zunaj na zabojih, pripravlja Juge, glavni zakladnik-izplačevalec, kupčke po deset rupij. Jaz mu pri tem poslu pomagam, toda nemogoče je dobiti predse vse kulije. Ker niso vajeni mraza, so se zatekli v hiše. Zato izročimo njihove plače njihovim načelnikom ali pa vodnikom vrst, ki jih bodo nato oddali upravičencem.
17. september
Kakor navadno, kadar ni treba na pot — vsekakor grda navada — nas zbude šerpe ob šestih, da nam postrežejo s skodelico čaja.
Raymond takoj vstane. Franz, Juge in jaz pa se spet skrijemo v spalne vreče. Zelo nas muči izkušnjava, da bi danes malo polenuharili. Vendar bi to ne bilo na mestu, saj imamo ogromno posla.
O tem, da bi spali še drugo noč v molilnem mlinu, ni govora. Treba bo postaviti precej prostorno taborišče. Tudi bomo morali preurediti tovore, pregledati material, razdeliti višinsko opremo, predvsem pa pogledati, če ji niso naredili nalivi preveč škode.
Vrhu tega moramo še spisati pisma, kajti kuliji odidejo danes proti Katmanduju, do katerega bodo rabili teden dni.
Opravkov je res precej, mi se pa mlahavo spravljamo na delo in to pripravlja Baro sahiba ob živce. Mesto za taborišče je namreč že določil na otočku, prav v hudournikov! strugi. To je edini vsaj nekolikanj raven in dovolj razsežen prostor.
Kakor opazimo pri zajtrku, je vstal Bara sahib z, levo nogo. Najbrž se mu zdi, da zavlačujemo in bi mu bilo ljubše, da se spravimo na delo. Toda Rajmond nič rad ne ukazuje ali odreja tlako, zlasti če gre za prijatelje. Vedno ga je strah, da Kas ne bi užalil. Zatorej čaka, momlja in si uničuje živce vse do trenutka, ko pričnemo gibati, kar po navadi traja precej časa.
Ob koncu dneva je predvideno delo kljub vsemu opravljeno. Vendar se včasih radi gremo neodvisneže, medtem ko se Rajmond vodno loti zoprnih del že na začetku dneva.
Končno se razvedri in gre urejat svoje osebne stvari. Njegova politika je precej boljša kot naša.
18. september
Lambert je odločil, naj danes odide na pot prva raziskovalna ekipa — Juge, Bertholet, Lochmatter in tri šerpe —, da najde na vznožju Gaurisaukarja v višini 5000 metrov prostor za izhodiščno taborišče.
Brž ko bodo našli ta prostor, nam pošljejo sporočilo in mi poj demo z materialom in šerpami za njimi.
Dokler traja raziskovanje, ostaneva Rajmond in jaz v bedinškem taborišču, da najameva kulije, potrebne za transport do izhodiščnega taborišča, nakupiva manjkajoče hrane, kot riža, in preurediva tovore.
Toda sleherni dan opoldne se vreme skazi in prisiljeni smo delati v velikem šotoru, ki nam služi za obednico. Čutimo, doba monsuna še ni minila.
Oba botanika, Zimmermann in Slangelin, ostaneta z nama.
Preden jih da dokončno sušit, mora Zim pregledi vse rastline, ki jih je natrgal med pristopnim maršem. Danes je točno mesec dni od tega, kar sva z Raymondom Lambertom odletela iz Nice.
Časa res nismo izgubljali in zdi se, da imamo v našem programu celo prebitek. Pri vsem tem pa smo čakati v Patni šest dni, da je postalo katmandujsko letališče spet uporabno, tako zelo ga je uničilo monsunsko deževje.
Bedniško podnebje ni kaj prida. Mrzlo je, predvsem pa zelo vlažno. Sklenila sem, da že privlečem na dan puhovko. Ob tem se seveda začno fantje smejati in mi reko: »Kaj za vraga, boš dala nase, ko bomo tam gori?«
Lambert je iztaknil hud nahod.
»Zdravil ga bom s prezirom!«, pravi.
Vendar je precej pobit in pri obedu, ko mirno kramljamo s Zimom in Stangelinom, si privošči vodja odprave pripombo, ki zbudi splošno veselost: »Vseeno bi bilo treba iti na delo in končati s temi tovori!…« In doda: »Jaz pojdem leč, kajti res sem bolan, toda povedal bom kaj je treba storiti in vas vodil… iz postelje!«
Raymond je dosihdob dajal vzgled v delavnosti, iniciativnosti in se je nekajkrat izkazal kot vodja brez primere. Zato je naša veselost čisto prijateljska. Natrpa vase aspirinov in grogov in se zateče do naslednjega dne pod grmado spalnih vreč.
21. september
Zjutraj je bilo dve uri lepo. Toda kot običajno prilezejo oblaki kaj hitro po hudournikov! strugi iz doline, splezajo po stenah in zagrnejo najprej taborišče, nato pa hiše, ki čepe zgoraj nad nami, da se zde kmalu kot povite v pasove hidrofilne gaze.
Proti poldnevu prične drobno in mrzlo pršiti.
Vsi tovori so pripravljeni in pričnemo se dolgočasiti. V pričakovanju brkljamo in pišemo pisma.
Končno pridejo ob štirih popoldne trije kuliji, ki nosijo Jugeovo sporočilo.
Izhodiščno taborišče stoji 4900 metrov visoko na bregu nekega jezera. Juge nam opisuje pot, po kateri naj gremo, da pridemo tja in nam označi prostor za vmesno taborišče. Res bi težko obloženi možje ne mogli priti do glavnega taborišča v enem samem dnevu.
Iz Bedinga moramo iti naprej ob reki Rolvaling, prekoračiti hudournik in poiskati kakih 500 metrov nad vasjo stezo, ki vodi nad že znanim molilnim mlinom čez visoke stene.
Nad skalnimi pregradami bomo našli na višini 3960 metrov prvo planino. Stezo, ki vodi do nje, je lahko najti. Više gori, 4360 metrov visoko, nas čaka druga planina, kjer bomo lahko spali na varnem pred neurji v barakah.
In Juge označi nato na listku v kratkem: »Nato se vzpenjajte v smeri vzhod-severovzhod (Lochmatterjevi listki z opisom) in pojdite po dolgi moreni do višine 4600 metrov. Kakih 300 metrov vodoravno prečite, da pridete na drugo moreno. Prekoračite vesine, ki so v tisti višini in levo od ledenika, ki prihaja s sedla, čez katerega morate.
Danes, v ponedeljek, smo bivakirali na ploščadi 4960 metrov visoko. Pojdite po ledeniku levo od sedla Hadengi La, 5400 metrov. Sestop po drugem pobočju. Levi breg ledenika in končno morena do jezera. Če so kuliji obuti, je transport mogoč v dveh ali treh dneh (če je mogoče, očala).
Pri višini 5000 metrov vzpenjanje 250 metrov na uro za sahibe, 150 do 200 za kulije. Čakamo vas. S prijateljskimi pozdravi Juge.«
Takoj sklene Raymond poslati Vongdija v Nagaon, majhno vas, ki leži više gori v dolini, kjer so naši izvidniki. Vongdijeva naloga je, da pripelje s seboj kar največ nosačev za jutri zjutraj. Računamo, da jih bo 30 do 50. Tudi s petdesetimi kuliji nam ne bo uspelo, da bi odnesli vse tovore naenkrat.
