Raymond Lambert – Record a l’Himalaya
prevod: Lilijana Avčin
Polet, 5. maj 1957
Šerpe, ki so prišli pred nami, so že rešili problem in se nastanili v majhni bajti. Sedeč na zemlji pihajo v ogenj, ki so ga pravkar prižgali sredi koče kar na tleh. Dim nam sili v oči in tako ne morem videti, kaj se godi zadaj v prostoru. Toda kuhar Tondup mora biti tam, kajti čujem šarjenje po zabojih in zlasti pomirljivih zvok loncev.
Kmalu bo gotov vroč čaj in kljub dimu, ki nas sili h kašlju, obsedimo natlačeni med šerpami v pričakovanju pijače, ki nas bo okrepila in za trenutek ne mislimo, kako bomo spali.
Bara sahib bi rad postavil šotore. Toda mi trmasto vztrajamo, da bi spali v hiši.
Že dvanajst dni ležimo v dežju in blatu in na lepem nam je lega dovolj. Gremo se muhaste otroke. Zahtevamo hišo in ne popustimo.
Ko smo se ogreli, stopimo na edini trg v vasi — velik šest krat štiri metre — ki ga obdajajo hiše, ki so jih zasedli šerpe, druga majhna kocka, ki krije molilni mlin in svetišče, ki ga v polnem razmahu obnavljajo.
To poslopje, ki ga obnavljajo menihi, zahtevamo zase. Na nesrečo je zaklenjeno. Prikaže se nuna, ki so jo priklicali glasovi našega govorjenja in ki ji kasneje vzdenemo ime »Miss Lama«.
Oblečena je v dolgo obleko granatne barve, na glavi ima majhen koničasti klobuk, za pasom pa velik šop ključev. Prav gotovo je med njimi tudi ključ do našega bodočega raja. S posredovanjem šerp, ki prevajajo, se je torej lotimo. Stopimo za njo v svetišče. Čeprav je oltar že dokončan in gore pred Budo majhne maslenice, je vse ostalo prava ropotarnica.
Obljubimo ji, da bomo razprostrli ležalne blazine čisto zadaj, da ne bomo kadili, da bomo polni spoštovanja in pobožnosti in v nobenem primeru skrunitelji. Najprej reče »da«, potem »ne«. Juge ji stisne bankovec za deset rupij, prekriža roke in zamrmra: »Marmé«. To je sveta beseda, ki naj bi nam po vsem, kar je pripovedoval sloviti tibetolog profesor Tucci, odpirala vrata svetišč. Nuna prižge pred Budo še druge svetilke in se odloči, da nam pusti vrata odprta.
Brž polože šerpe na tla deske in razgrnejo naše ležale blazine.
Mi pa kmalu ugotovimo, kako je prostor neprikladen, kajti okna so brez šip. Po gorskih vaseh Nepala namreč šip sploh ne poznajo. Taborimo vprav na ledenem prepihu.
Toda po vsem tem, ko smo tolikanj pritiskali na Baro sahiba, da bi spali pod resnično streho, ni več mogoče spremeniti mnenja. Bolje je šklepetati z zobmi in si nakopati nahod, kot izgubiti svoje dostojanstvo. Zdi se, da Raymond to dpbro razume, kajti lahno se nasmehne in reče: »Vsi skupaj bomo staknili pošten prehlad!«
Čez nekaj trenutkov vstopi druga osebnost, ki naj postane razsodnik v naši zadevi. Mrmrajoč molitve napolni majhne svetilke in nam končno razloži, da nikakor ne moremo prebiti noči v templju, češ da bi bila to skrunitev, ki bi poklicala nad nas božjo jezo in najhujše prekletstvo.
Na prvem mestu pač krepak nahod! Zadovoljni s to odločitvijo — česar si pa ne priznamo — se preselimo, ne da bi nas bilo treba prositi.
Šesto poglavje
Okoli molilnega mlina
Tako se znajdemo na trgu z ležalnimi blazinami in spalnimi vrečami v rokah.
Še vedno nam ni do postavljanja šotorov. Rajši bi šli spat s šerpami v kuhinjo. Toda le-ti so diplomati in para izposlujejo za eno noč dovoljenje, da prespimo v hišici, ki krije molilni mlin.
