Raymond Lambert – Record a l’Himalaya
prevod: Lilijana Avčin
Polet, 28. april 1957
Nabira redke, čudovite cvetlice, ki jih srečujemo po poteh, pa jih ne zapazimo in včasih nam jih ob koncu etape zvečer iz izredne prijaznosti pokaže.
Za nas je roža pač roža. Lepa je zaradi svoje barve, oblike in vonja, vendar ne postavlja nikakega problema.
Naš cilj je v tem trenutku višji. Še več, izgubljen je v monsunskih oblakih nad vsem tistim, kar je veter in nad vsem tistim, kar je življenje.
Zimmermann pa ima posle v dolini. Hodil bo z nami do trenutka, ko ne bo mogel ničesar več najti in tu se bomo ločili. Alpinisti se bodo vzpenjali vedno vzpenjali vedno više, on pa bo šel dol, da prebrska še druge doline ali pa kar pobočje, ki leži nasprotno pa katerem se je vzpel.
Delo, ki ga opravlja, mnogo bolj pije moči kot naše. Spričo njega imamo občutek, da smo tu kot turisti. Sleherni trenutek se ustavi, stopi s poti in utrga kako cvetko. Neštetokrat se pripogne. Živi sklonjen.
Na koncu etape pride vedno zadnji v spremstvu svojega zvestega šerpe, ki mu nosi stiskalnico.
Včasih pride dve ali tri ure za nami. Raz čelo mu curlja znoj in oči so mu obrobljene. Vedno je zadovoljen z rezultatom dneva. Ko se mi že zleknemo po šotorih, da pokramljamo ali zaspimo, še vedno nadaljuje urejanje pri svečni razsvetljavi.
K vsaki rastlini zapisuje pripombe o kraju in višini, kjer jo je utrgal, o njenem izgledn in njeni barvi.
Ne! Biti botanik v himalajski odpravi, to res niso počitnice.
Na sedlo pridemo k sreči pred oblaki. V nekaj trenutkih je vsa ekipa, ki se je bila ob odhodu razkropila, spet skupaj.
Od tod se nam odpre pogled na celo južno pobočje Gaurisankarja. Vse njegove stene in grebeni hite. naravnost proti nebu. Stojimo tu prevzeti od drznosti njegovih čistih črt in njih vrtoglava lepota, nas potrjuje v tem, kar smo že videli: po tem pobočju ni mogoče računati s potjo na vrh.
Toda do Bedinga je še tri ure in mudi se nam do njega, kajti ta vas predstavlja končno točko našega pristopnega marša. Odtod se bomo napotili po desnem bregu Rolvaling Khole, da prodremo v Gaur.isankerjev in Menlungtsejev bazen, kjer nameravamo postaviti naše glavno taborišče. Proti hudourniku Rolvaling Khola, ki mu sledimo že dvajset dni, se .prebijamo skozi čudovit gozd sleča in brinja, nato pa skozi zmešnjavo mladih bambovcev, stoječih v vodi.
Po trdnem mostu, narejenem iz dveh debel, ki se združita na veliki skali sredi hudournika, pridemo na desni breg. Tu je dolina ozka in divja.
Sredi vode cveti na tej mogočni skali, ki seka hudournik na dvoje, šop mogočnih trsov, na katere so pritrdili domačini majhne bele zastavice, ki trepetajo v vetru in tako ponavljajo neutrudno in škripajočo molitev za vse ljudi.
Pričenja deževati. Ura je dve in Bedinga še vedno ne vidimo.
Etapa nima ne konca ne kraja, mi smo pa zdelani. Končno se prikažejo prve hiše, obdane s kvadratom črne, sveže obdelane zemlje. Toda Beding tvori vrsta majhnih naselij in še celo uro rabimo, da pridemo v središče vasi, ki ga predstavlja samostan. V tej ozki dolini so ravne površine redke in tako so hiše razsejane po pobočju hriba kot v nekakih klopeh. Najvišja, ki se stiska k skalni steni dve sto. metrov nad bregom hudournika, je zatočišče Velikega lame. Pozimi in poleti živi tam gori v krogu nekaj menihov in ne pride nikoli dol. Denis ga mora iti obiskat.
Mraz je že. Tu smo 3,640 metrov visoko, naša obleka je premočena in nič kaj se nam ne ljubi taboriti. Upamo, da bomo iztaknili kako hišo, ki bi nam nudila zavetje. To tem bolj, ker se nam na prvi pogled dozdeva, da so Beding njegovi prebivalci zapustili.
