Raymond Lambert – Record a l’Himalaya
prevod: Lilijana Avčin
Polet, 21. april 1957
Peto poglavje
»Striček Rožica« in »Gospodična Laura«
Četrtek, 16. septembra
Taborišče Humus. 3.350 metrov.
Današnja etapa bo dolga in naporna. Po noči, ki smo jo prebili v blatnem taborišču, se počutimo umazani in posvaljkani ter komaj čakamo, da jo pobrišemo iz te vlažne pokrajine.
Zato je treba doseči 3.800 metrov visok prelaz in priti čezenj.
Ob sedmih smo pripravljeni za pot. Nebo je sivo, vreme pa čemerno in nič kaj se nam ne ljubi klepetati. Takoj po odhodu se razkropimo po brezkrajnem gozdu, ki se dviga do sedla. Dantejevsko izgleda ta šuma in ker sem sama, me dojmi še veliko bolj. Kar mudi se mi iz nje.
Tu je kraljestvo vlage. Mah in lišaji pokrivajo torno stvar in duše stopinje ljudi. Drevje je po večini brez vrhov bodisi od viharja bodisi od svoječasnega požara. In da bi ubežalo gosti odeji mahu, ki ga drži v ujetništvu in ga davi, se zdi, da se obupano zvija v diaboličnih držali. Kaže se nam kot simbol obupa.
Na vsak korak brizgne voda, ki je tla ne morejo več posrkati. Vlaga mi leze v kosti. Le-sem nikoli ne posije sonce in obhaja me grenko-sladki občutek večne jeseni. Jaz, ki obožujem sonce in svetlobo, se počutim slabo in objema me tesnoba. Pospešim korak, kajti vedno bolj se mi dozdeva, da se še mene prime mah, če le še malo ostanem tu. Menda mu pač nobena stvar ne more ubežati. Na srečo je moje samote kmalu konec. Nenadoma naletim na Zimmermanna, ki mu na kratko pravimo Zim, jaz pa sem mu dala ime »profesor Rožica«! Zagledam ga, kako z nosom v zelenju išče neko redko vrsto in ta prizor me takoj spravi v dobro voljo, kajti Zim je vedno nasmejan. V svojem pomečkanem platnenem klobuku, do kolen zavihanih hlačah in s svojo torbo piskroveza je tako slikovit, da ima človek vtis, da je neki botanik ušel z Epinalovih slik.
Venomer imam občutek, da gre popravljat luknjo v kanalizaciji ali pa, da je pozabil mrežo za metulje.
Toda v tej torbi ni niti »francoza«, niti klešč, niti kladiva. Tu so le cvetlice, ki jih previdno zlaga, potem ko jih je označil s številko, da jih položi nato med dva pivnika in končno stisne v svoji stiskalnici.
Kaže, da ne dela gozd nanj nobenega vtisa, pač pa budi v njem strast. Saj je toliko različnih praproti! Našel je prelepe rumene cvetke z barbarskim imenom in tudi orhideje. Jaz nisem videla ničesar. Venomer ponavlja: »Kako imeniten dan! Dobil bom vsaj dvajset primerkov.«
Dejansko bo imel Zim ob koncu ekspedicije tisoč različnih vrst, kar predstavlja kakih šest tisoč natrganih rastlin.
Med kramljanjem sva prišla više. Gozd se razredči, velika mahnata drevesa se umaknejo rododendronu.
Čutim, da je sedlo blizu. Vem, da bom od tam zagledala Gaurisankarjevo južno steno in nenadoma mi zmanjka zanimanja, ki sem ga pokazala za skromne cvetlice. Zapustim Zima rekoč: »Počakam te više gori.«
Toda Zima nikoli nihče ne čaka. Trenutek korakaš z njim, potem pa ga pozabiš z rožami vred.
Vsak dan hodimo isto pot, živimo v istih taboriščih, se enako odpočivamo, toda pred nami so različni cilji. Njegovo kraljestvo je blizu, živo, vsakdanje. On pripada tlom.
