Raymond Lambert – Record a l’Himalaya
prevod: Lilijana Avčin
Polet, 14. april 1957
Saj še niti ne vemo, kje ga bomo postavili!
Toda znano nam je, da se ti ljudje zelo dobro znajdejo in da bosta, čim prideta v Beding, šla spraševat k lami in prebivalcem. Izvedela bosta, kje smo in hitela k nam, tudi če bo treba bosih nog v snegu čez visoke prelaze. Vendar moramo najti prostor za to nesrečno glavno taborišče. Nakupimo nekaj tsampe in moke.
Izmenjati moramo še kulije. Tisti, ki smo jih najeli v Katmanduju, se vrnejo. Poiskali jih bomo v dolini čeprav to ni lahko. Tod so le majhne vasi in naši šerpe morajo obiti prav vse, da bi nabrali potrebno število kulijev.
Končno nam uspe najeti osmero. Osemnajstega septembra odide osem kulijev, troje šerp, sirdar Dava Tondup, Bertholet in Juge z nalogo, da se dvignejo ki nad Beding in poizkusijo najti prehod čez kako sedlo, ki nam bo omogočilo priti v Menlungtsejevo kotlino.
O kaki poti nimamo pojma.
Jaz ostanem s Claude Kogan spodaj, da pregledam tovore. Odpreva vse in izkoristiva redke ure sonca zjutraj, da osušiva večino robe.
Po zaslugi embalaže, kateri so posvetili naši dobavitelji posebno skrb, se ni nič pokvarilo. Nekolikanj je res vlažno, toda vlaga izgine ped sončnimi žarki. Za ta posel imava le malo časa, kajti ob desetih ali enajstih dopoldne morava vse zložiti in čakati naslednjega dne, da s tem nadaljujeva.
Nekega dne nas povabi bedinški lama v tempelj. Najprej prisostvujemo v samostanu verskemu obredu, nato pa nam postreže s čajem. Nočemo zaostajati.
Zimmermann privleče iz svojih zabojev sekiro in jo ponudi lami, ki je ves navdušen, kajti to orodje mu bo pomagalo pri gradnji svetišča, ki ga obnavlja. Ko smo odhajali iz Katmanduja, smo dobili od gospoda Brisa, ravnatelja hotela Royal, v dar štirideset litrov whiskyja. Zaradi tega je bilo treba najeti še dva kulija, da sta nosila vseh dvanajst dni ta alkohol.
Z bojaznijo sem se spraševal, kako bo šel whisky čez prelaze, visoke 5.400 do 5.600 metrov. Zatorej smo se odločili, da postrežemo z njim lamam, nunam, šerpam in — samo malo — kalijem.
Vse se je dogajalo v templju pred Budami. Kuliji so nalivali v čajne ročke whisky, ki je bil čist kot moji nameni. Ponudili so ga v skledicah najprej lamam, potem nunam in končno šerpam in lahko si mislite, kako se je vsa ceremonija končala; petje, napitnice, šale in zlahka nalezljiva prisrčnost kljub jezikovnim težavam.
Stangelin in Zimmermann sta se ga nalezla malo bolj kot midva s Claude Kogan, že kar čez mero. Morali smo ju drugega za drugim odnesti, položiti Zimmermanna na njegovo ležalno blazino pod svetiščem, nato pa pomagati nunam pri evakuaciji lame, ki se ni mogel držati pokonci. Potem so šerpe počistili svetišče in spravili vse v red, midva pa sva zlezla v šotore.
Večer je bil res epski in mislim, da ga bodo vsi ohranili v lepem spominu, predvsem pa lama! Naslednji dan smo ga videli iti mimo. Bežno nas je pozdravil in se naglo oddaljil. Bil je brez klobuka. Zgubil ga je na večerni zabavi…
Claude Kogan mi je zaupala svoj dnevnik, ob katerem podoživljam prvo etapo na poti proti našim nadam. In kakor je naš radijski reporter Bertholet zaklical v mikrofon: »Tebi, Ženeva!«, si ne morem kaj, da ne bi zaklical med te vrstice:
»Zdaj pa ti, Claude!«
V prihodnjih dveh poglavjih bo govorila ona.
