Raymond Lambert – Record a l’Himalaya
prevod: Lilijana Avčin
Polet, 7. april 1957
Drugi problem: spraviti pod streho nepalske kulije. Saj smo 3.500 metrov visoko! Možje, ki hodijo že od Katmanduja, so slabo oblečeni — imajo le borna bombažasta oblačila — in bosi. Nekateri nimajo hlač. Okoli ledij nosijo ovit trak iz blaga in razcefrano srajco. Odstopimo jim šotorov in šotorskih kril, kar jih največ moremo. Naglo postavijo iz vej jambor, napno platna, podpro z vejami streho in zakurijo ognje, okoli katerih se tišče drug k drugemu.
Kulijev je približno sto. Razgubijo se po gozdu. Stopim malo naokrog, da se prepričam, če so dobro spravljeni.
Nad svojim taborom ne izgledajo nič kaj navdušeni in da jim bi ulil potrpežljivosti in poguma za noč, odredim dodatno delitev cigaret. Jutri morajo za vsako z nami naprej!
K sreči je naslednje jutro prekrasno. Od 3.500 metrov se moramo vzpeti na 3.800 metrov višine. Z majhnega sedla zagledamo končno — in pri tem nam razbija srce — onstran doline reke Rolvaling Gaurisankarjevo steno.
Danes je dvanajsti dan naše poti. Kljub težavam hoje po neznani deželi in kljub monsunu nismo imeli s transportom nikakih neprilik.
Končno pridemo v malo vas Beding, ki leži 3.640 metrov visoko. Ko stopamo skozi vas, se nam zdi v megli kot potopljena. Izgleda mrtva, zapuščena. Po hišah ne vidimo nikogar, dokler se slednjič ne prikaže nekaj radovednih prebivalcev. Šerpe organizirajo: stopijo v stik z zaupnim samostanskim človekom in na razpolago dobimo samostanu pripadajočo hišo, da si v njej uredimo kuhinjo.
Utrujeni kuliji pridejo prepozno, da bi mogli postavljati taborišče. Zaprosimo za dovoljenje, da bi smeli spati v samostanu.
Najprej »nuna«, ki nas je prišla sprejet, pristane. Kaže, da se bo vse imenitno uredilo. Damo ji še rupijo za svetišče.
Nenadoma pa se prikaže neki lama, ki prihaja molit Budo, prižigat majhne svetilke na maslo in polnit z vodo svete posode. Ta lama odločno odkloni, da bi prebili noč v samostanu. Zaman se poizkušamo z njim pogovoriti. Pove, nam in nam da po posredovanju šerp razumeti, da je sporazumen s tem, da pojemo in pustimo tovore v zavetju. Spati pa moramo zunaj.
Še nekaj časa silimo, toda ostane trdovraten. Prisiljeni smo privleči na dan ležalne blazine in jih razpostaviti pod pristreškom okoli samostana.
Štirje izmed nas bodo spali v vdolbini pod molilnim mlinom poleg samostana, kajti končno smo dobili dovoljenje, da prebijemo tam noč. Svetišče pa nam je prepovedano, ne vem, zakaj. Brez dvoma bi pomenilo naše spanje v njem skrunitev.
Končno je noč pri kraju. Megla ni izginila in zjutraj se razveselimo slabotne razjasnitve. Toda nastanjeni smo slabo. Tako se odločimo, da gremo taborit na breg reke, kjer bomo na okroglem, prostoru lahko postavili šotore. Tja damo prenesti del našega materiala, najprej alpinističnega, nato pa Zimmermannovega, ki je ležal razmetan okoli templja. Pričnemo z izplačevanjem kulijev. Treba jim je dati ne samo plačo, temveč še cigaret. In prezirajoč naše stanovanjske brige, se spravijo možje spat po hišah čisto poleg naših šotorov.
Najamemo še dva kalija, oba Nepalca. V službo ju vzamemo kot »poštna sla«. To bo odhod druge pošte, ker se onadva, ki sta odšla nekaj dni prej, še nista vrnila.
Nepalca govorita nekoliko angleško in kaže, da sta zadovoljna s to službo, ker bosta šla iz Bedinga v Katmandu in se okoli tretjega oktobra vrnila k nam v izhodno taborišče … kadar bo pač postavljeno.
