Raymond Lambert – Record a l’Himalaya
prevod: Lilijana Avčin
Polet, 31. marec 1957
Dvanajstega pridemo v Laduk. Napišemo pisem kolikor največ moremo in odpošljemo dnevnike, kajti jutri 13. septembra pojde pošta prvič na pot.
Naši šerpe iz Dardžilinga so pripeljali s seboj dva ali tri tovariše, tudi šerpe, ki pa jih nismo opremili in so doslej služili kot kuliji. Kolikor bolj napredujemo, toliko več riža in sladkorja pospravimo in tako se tovor krči.
Prav tako pa lahko krčimo število kulijev in dva od teh šerp, zaupna človeka, porabimo kot sla, ki jima Predamo pošto. Tadva torej odideta nazaj v Katmandu.
Mi smo rabili do Laduka devet dni, njima pa jih bo dovolj šest, da se vrneta v prestolnico po pošto iz Evrope, ki jo pustimo pošiljati na naslov enega od naših nepalskih prijateljev, Manik Laja. Potem ko bosta oddala pošto, se bosta oba moža znova podala na pot in nas poizkusila dohiteti.
Ta podvig jima uspe v rekordnem času. Tudi na Everestu smo imeli sla, ki je v osemnajstih dneh prehodil pot tja in nazaj, t. j. 500 kilometrov.
Človek se osuplo sprašuje, kako zmorejo ti ljudje hoditi tako naglo na tako velike razdalje. Povedati moramo, da od štiriindvajsetih ur skoraj dvajset ur hodijo. Ustavljajo se le malo, so zelo zmerni, njihova prednost pa je v tem, da imajo noge dolgokrakih čapelj. Spijo skoraj nič.
Naslednja etapa od Laduka do Tarija je zelo lepo prečenje. Hodimo visoko nad dolino reke Bothe Kosi in končno sestopimo v Tari, kjer doživimo nov napad pijavk. Toda nasprotnika decimiramo na običajen način, da ga s cigareto za cigareto sežigamo.
Taborišče je zelo vlažno in polno je še drobnih mušic in komarjev, precej neprijetne druščine. Naslednje jutro odidemo iz Tarija, to pomeni, da zapustimo dolino Bothe Kosi in se usmerimo k Rolvaling Kholi.
Hodimo skoraj ob bregu reke, vročina je pasja, pokrajina pa izredno lepa. Vegetacija je subtropska in zelo bujna. Nebroj ptic prepeva in žgoli v tem gozdu. Vidimo celo majhne opice in slednjič odkrijem ob robu poti čudovit priroden bazen. Nihče od tistih, ki so šli pred mano, ga ni videl. Hodil sem s Claude Kogan, ko sem opazil naš kraljevski bazen. Voda je prijetno topla, ker pada slap iz velike višine in teče po ogromnih, od sonca razgretih ploščah, ki se pno nad nami tristo do štiristo metrov visoko.
Iz tega naravnega tolmuna odteka odvisna voda v majhnem hudourniku. Z užitkom plavam po čisti in topli vodi, ki mi sega do vratu, dno pa je peščeno. Pošteno si privoščim božanski užitek, predno se z obžalovanjem odtrgam.
Močim se, plavam, potapljam. Previdna Claude Kogan noče tvegati nahoda in me gleda z brega. Ta kopel je krasna sprostitev pred hudim vzponom, ki nas čaka.
*
Sedaj se odpre pred nami strmina 1.500 metrov višinskega razpona, po kateri vodi pot v vas z imenom Simigaon. Imamo občutek, da gre z monsunom h kraju, toda zvečer se zgrnejo oblaki in ulije se dež.
Od Simigaona se pot še naprej zelo strmo vzpenja skozi izredno vlažen gozd. Vse drevje je pokrito z mahom in stopamo po gobasti preprogi. Oblaki pridejo še bolj zgodaj kot prejšnje dni in dež nas preseneti na višini 3.350 metrov.
Po tleh curlja voda. šotore postavimo kakor pač vemo in znamo in trudimo se, da bi jih kar najbolje zavarovali. Toda to nam le slabo uspe.
