Raymond Lambert – Record a l’Himalaya
prevod: Lilijana Avčin
Polet, 17. marec 1957
Edino sredstvo, da se jih z gotovostjo iznebiš, je, da jim požgeš zadek s cigareto. Naredimo prve posnetke za radio, zadnji kuliji pa pridejo ob sedmih zvečer. Ker je bila vsa etapa zelo dolga, jim razdelimo po tri cigarete.
7. september
Zopet smo na poti iz Dolalgatka. Tokrat je ni ne konca ne kraja. V Dolalgathu, ob sotočju Indravatija in Sun Kosija smo 700 metrov visoko, vzpeti pa se moramo v Čiaubas na višini 2000 metrov.
Ob petih odidemo brez dežja. Sedaj je oblačno in vlada dušeča vročina. Iz daljave pogrmeva. Lochmatter, ki hodi na čelu vrste, se na splošno zelo naglo vzpenja. Zimmermann pa ne hodi točno po naših stezah, skače zdaj v levo, zdaj v desno, se sklanja, si da opraviti, botanizira, trga, zbira in zapisuje v svojo beležnico kraj, kjer je našel rastlino, višino in orientacijo. Ogromno dela in prehodi dvakrat več kot mi, ki hodimo sklonjenih glav, ne da bi privoščili le pogled tistim, majhnim, skritim, tajinstvenim in po večini nevidnim rastlinam.
S Claude počasi napredujeva, kajti noge nama prizadevajo bolečine. Mišice so še toge in mrzle. Res bo prišlo mišično ogretje šele čez štiri do pet dni.
Toda ta etapa je lepa. Vzpenjamo se čez riževa polja, ki se v stopnjah raztezajo več kot 2000 metrov višinske razlike visoko. Hiše so prijazne in snažne, srečujemo številne črede krav, koz in vodnih bivolov, ki jim iz oči odseva neumnost, ki pa je morebiti le topost. Močno se znojim in moja čutara se naglo prazni. Na srečo mi lahko da Claude nekaj požirkov in ustaviva se na grebenu, da malo pomalicava.
Odtod sva v petintridesetih minutah v taborišču, ki je na višini 2010 metrov. Tu vdihavamo svež in zdrav zrak. Ker smo malo više, je to prvo prijetno taborišče.
Prostor za taborišče je izvrsten in razgled se odpira na jug po nepalskih gričih, pokritih s posevi te bogate dežele, v kateri prebiva delavno in prijetno ljudstvo, ki opravlja svoja poljedelska opravila z več kot primitivnimi sredstvi.
Z našo ekipo sem zelo zadovoljen. Jean Juge je prevzel sam nase neprijetno in vendar nujno delo knjigovodstva. Moram povedati, da ga opravlja s točnostjo, katero mu zavidam. Tako si bomo glede naših računov vsak dan na jasnem.
Prav tako oskrbuje snemanje za radio Ženevo in beleži temperaturo in višino.
Claude Kogan mi močno pomaga. Res ima himalajske izkušnje in je že zelo vpeljano v potek odprav v visoke gore. V preteklem letu je bila z Bernardom Piererom na Nun Kunu. Briga se za prehrano, šerpe, kuhinjo in ima zlasti na skrbi tisto, kar bi lahko imenovali »vsakdanji kruh«.
Claude je v tej odpravi vsekakor moja desna roka. Nanjo se lahko vedno zaneseš. Tehta sicer le 45 kilogramov, toda proti vročini, mrazu in vlagi je neverjetno odporna. Zelo je duhovita in obenem mila. Res je v vseh pogledih pravi človek za ekspedicijo. Že sedaj upam, da bom lahko šel z njo še na druge ture. Prijetna in dragocena pomoč mi je.
Bertholet skrbi za fotografiranje. Veliko delo je to in tudi on ga opravlja nadvse skrbno. Z njegovim sodelovanjem sem zelo zadovoljen.
Lochmatter, naš zdravnik, ne govori mnogo. Pač pa dela. Kaže, da ima tudi on smisel za organizacijo in predstavlja lik himalajskega vodnika-zdravnika. Govori angleško in mi pomaga v razgovorih in pogajanjih z imenitniki raznih pokrajin, čez katere gremo.
Taborišče v Ličenkuju. Zjutraj se ustrašimo, da bo dež in megla, med hojo pa se razjasni in prikaže sonce. Sedaj se nam je bati le pijavk.
