Raymond Lambert – Record a l’Himalaya
prevod: Lilijana Avčin
Prvo poglavje
Polet, 13. januar 1957
Priprave na prigodo
Potem, ko sem se udeležil obeh švicarskih odprav na Everest v letu 1932, se mi je znova zahotelo, da bi odpotoval v Nepal in še enkrat hodil po himalajskih dolinah.
Toda organizirati ekspedicijo ni igrača! Vedel sem, da ima Švicarska ustanova za alpinska raziskovanja v Zürichu za vse leto 1954 dovoljenje raziskovati Everestno področje okoli Sola Khumbu, zlasti pa še predel Čo-Oja.
Za to sem vse leto prilično razmišljal o možnosti organiziranja nove odprave. Toda najprej je bilo treba stopiti v stik z Ustanovo, nato pa si zagotoviti denarna sredstva.
Prvo je bilo, da sem se obrnil na Ustanovo. To se je godilo jeseni leta 1953. Toda stvar se je vlekla v nedogled in minili so meseci.
Gospoda Feuza sem preprosto zaprosil, naj bo tako prijazen in sporoči nepalski vladi imena udeležencev. Gospod Feuz, ki je bil preobložen s številnimi dolžnostmi, me je okoli Velike noči 1954 prosil, naj poizkusim dobiti vize sam. Težko mi je bilo obrnti se naravnost na ministrstvo za zunanje zadeve v Katmanduju in zahtevati dovoljenje, ki ga je že imela Ustanova v Zürichu. Nisem si upal to storiti. Kmalu pa bomo videli, da je bilo Avstrijcem, ki so aprila 1953 zaprosili za Čo-Oju, ugodeno.
Torej sem se »vrgel« na drugo manj znano in manj raziskano goro — Gaurisankar. V dobi čakanja pa smo začeli s pripravami.
Spočetka so bile priprave v tem, da smo sestavili sezname švicarskega in tujega materiala: sezname opreme za šerpe, sezname hrane, ki jo je treba vzeti s seboj in je nekaj odposlati v Patno k patru Niesenu, nekaj pa v Katmandu k našemu prijatelju Manik Laju. Vse to je zahtevalo obsežno korespondenco.
Čim sem prejel pismo od Ustanove, sem takoj brzojavil ministrstvu za zunanje zadeve v Katmandu in ga zaprosil, naj nam da privoljenje za raziskovalno odpravo na področje Gaurisankarja. To je bilo 21. aprila. Pri vsem tem dopisovanju v francoščini in angleščini mi je močno pomagala gospodična Philla Crocker, mlada Američanka, ki že nekaj let živi v Ženevi in s katero sem se vzpel na Mont Blanc. Prevajala je vsa pisma, ki sem jih dobival in prevzela dopisovanje z Indijo in Nepalom.
Ko je bil brzojav odposlan, smo se morali lotiti glavnega problema za pripravo odprave: v razmerju z denarnimi sredstvi, ki smo jih imeli na razpolago, je bilo treba sestaviti ekipo, v kateri bi imel vsak svoje točno določeno mesto in zanj potrebne kvalitete.
Predvsem smo rabili seveda zdravnika. To je bil dr. Franz Lochmatter, ki sem mu lepega dne, ko je šla njegova vojaška obveznost ravno h koncu, telefoniral. Tole sem mu predlagal: »Obrnil sem se na nepalsko vlado s prošnjo za dovoljenje in mislim, da imamo dovolj sredstev za na pot. Si za to?«
Odgovoril mi je: »To je naj večji sen mojega življenja. V Alpah imam opraviti le še dve veliki turi in rad bi spoznal Himalajo.«
Povedal sem mu pogoje in sprejel jih je.
Nato je bilo treba fotografa in snemalca.
Našli smo ga v Denisu Bertholetu iz Verviera, ki je dobil nalogo skrbeti za vse, kar je v zvezi s kinematografijo in fotografijo.
Nato je tu Jean Juge, ki mi je stal ob strani, odkar se mi je porodil moj načrt. Od vsega početka mi je pomagal pri organizaciji. Zaupal sem mu odgovorno nalogo knjigovodstva.
Gospa Claude Kogan, ki sem jo spoznal marca 1954 v Mürrenu na nekem smuškem tečaju, je bila tako ljubezniva, da je poskrbela za francoski delež, t. j. zbirala je brano in material s francoske strani.
Predno govorim dalje o odpravi, bi vam rad sedaj predstavil svoje tovariše, ljudi, ki se bodo z menoj vred udeležili te čudovite prigode. Izbral sem jih, čeprav so bile tu še desetine drugih prosilcev. Poznam njihove srčne kvalitete, njihovo telesno vzdržljivost in njih predanost. Predstavil vam jih bom kot poedince, vendar je tako predstavljanje nesmiselno. Mi tvorimo blok in takoj po odhodu se prično osebnosti zabrisovati, da se zlijejo in ustvarijo skupno dušo ekipe.
Čast komur čast! Rad bi začel s Claude Kogan. Devetindvajset let ji je. Majhna je, drobna in dražestna. Toda pod to krhko lupino se skriva najbolj divja volja, ki sem jo kdaj videl. V smejočem se obrazu, ki ga obkrožajo uporni plavi lasje, pod rešetko utripajočih trepalnic žari dvoje modrih oči, v katerih pleše plamenček nevzdržljivega leska. Claude se je udeležila že štirih odprav v visokih gorah. Ne poznam žene na svetu, ki bi bila bolj bogata nasprotij in volje. Ne ukloni se nobeni neprijetnosti. Z isto vrednostjo in istim, malo boječim nasmeškom, ki ji igra na ustih, ko sprejema stranke v svoji trgovini v Nici, se loteva naj višjih vrhov in se postavlja v bran najhujšim neurjem. Kajti polovico leta se bavi Claude s svojimi kolekcijami kopalnih oblek. Toda to je zanjo le vprašanje kruha. Pravi smisel življenja pa ji pomeni gora.
Da dopolnim to sliko, bi dodal, da ima tenek čut za opazovanje, da je njen kritični razum vedno buden in da ima — če se smem tako izraziti — liričen smisel za avanturo. Zanjo odprava ni samo atletsko podjetje, ampak tudi poetičen poizkus. S seboj prinaša strast, ki je mogla prevarati prve iskalce zlata ali Magellanove tovariše. Za Claude je gora stalna iskanje Indijske ceste. In tu brez besedne igre, saj gremo na Himalajo!
