Miroslav Machovič, Liberec, ČSSR
Jožef, moj najdražji prijatelj še iz mladih let, se danes vrača iz Julijskih Alp; gotovo je preplezal kaj novega. Ta večni popotnik ima pri svojih 27 letih za seboj gotovo sto prvenstvenih vzponov v peščencu, granitu in apnencu na Češkoslovaškem in v visokih gorah Kavkaza in je eden izmed najaktivnejših alpinistov pri nas sploh.
Nestrpen sem, baje je preplezal novo steno v Široki Peči in bil v steni tri dni, tako mi je povedala njegova žena. Ne morem tega razumeti. Jožef, najboljši alpinist, kolikor jih poznam, legendarni plezalec, katerega hitrost v gorah je znana — on da je plezal steno tri dni? Gotovo se je pripetila nesreča! Še ta večer sedim z njim in pozorno opazujem njegov široki dobrodušni obraz, na katerem moti široka brazgotina, spomin na vzpon, o katerem mi z ginjenjem pripoveduje. Pripoveduje skromno in preprosto, kakor je njegova navada. Jaz preživljam z njim znova ves ta dramatični vzpon in od časa do časa tesnobno trepetam za njegovo življenje. Krasno je biti v steni s prijateljem, ob katerem čutiš notranjo oporo. Toda strašno mora biti v težki in neznani steni, če naš slučajni soplezalec izgubi preudarnost. Pri vzponih se pač pripeti, da se boriš za življenje. Vem, da gre le Jožefovi železni volji in izkušenosti hvala, da sta se oba v redu vrnila.
Potem pričenja z vnemo pripovedovati o severni steni Frdamanih polic. Ta stena baje človeka očara, Eiger Julijskih Alp, in past s prekrasno plezarijo, kakršne v gorah še ni srečal. Dvakrat je bil odbit, dvakrat zavrnjen, ker je njegov soplezalec izgubil pogum za nadaljevanje poti. To je šolski primer trpko doseženih izkušenj, da v težkih stenah ne zadostujeta samo dovršena tehnika in velika moč, temveč je glavno pogumno srce. »Ne morem pozabiti te stene,« pravi Jožef. »Ali bi šel z menoj?«
Vprašanje, kakor da bi me oplazil z bičem. Zavrtelo se mi je v glavi. Ponudba je izredno vabljiva, toda ne morem verjeti. »Misliš, da bi zmogel?« vprašam bojazljivo. Čutim, da je odločeno. Žena mi odsvetuje. Od razburjenja ponoči ne morem spati, vendar sem se že odločil. Nameravava odpotovati v drugi polovici avgusta, a imava težave z denarjem in potnim dovoljenjem. Kaže, da bo vse skupaj padlo v vodo. Končno pa se je vendarle posrečilo. Osemnajstega septembra odpotujeva z avtomobilom, skupno s štirimi tovariši iz našega alpinističnega odseka v Libercu. Odhod smo torej premaknili, dnevi so kratki, toda srečni smo in prepričani, da bomo še ujeli ostanek lepega vremena. Gore nas sprejmejo neprijazno. Že mnogo let nosim v srcu čarobno sliko Julijskih Alp, takšno, kakršno mi jo je naslikal pesnik Kugy, toda ko smo končno na cilju, so gore zavite v meglo.
Precej se je ohladilo in pričelo je deževati. Tam zgoraj gotovo sneži! Po dolgih urah brezupnega čakanja v Gozdu je stopnja razpoloženja na ničli. Nazadnje smo se odločili odpotovati na morje. Nekateri vidimo morje prvič in stojimo očarani. Toda že naslednji dan, v torek se je vreme zboljšalo in zopet nas vleče v gore. Nekateri hočejo ostati na morju, tako lepo je tukaj! Z Jožefom pa jih končno prepričava, da bo v gorah tudi lepo. Srečo imam. V zahajajočem soncu sem prvič zagledal prekrasni venec Martuljkove skupine, pokrite z novim snegom. Razmere v severnih stenah bodo neprijetne, vendar naša stena je videti čista. Hitro smo prišli do kolibe na spodnjem travniku, zmračilo pa se je tako hitro, da si nismo mogli pripraviti stvari za vzpon. V prekrasnem jutru naslednjega dne, v sredo, pripravljamo stvari in ne hitimo. Šele ob pol desetih odidemo in po dveh urah hoje končno stojimo pod našo steno. Gledamo oblačke in očarani smo. Po glavi nam rojijo vprašanja. Nas bo spremljala sreča? Ali nas bo stena pustila k sebi? Bo vreme vzdržalo? Zavedamo se, da se bomo morali v primeru nesreče zanesti samo nase. Po pristopu k spodnjemu delu stene bo pot zaprla s previsi, prečni vstop je izključen, zgornji del stene pa je problematičen in krušljiv. Vemo tudi, da bomo v steni nekaj dni, toda na to smo dobro pripravljeni. Imamo dve 40 metrski vrvi in pomožno vrv, veliko klinov, vponk, zank in drugo plezalno opremo. Jožef ima tudi popolno opremo za bivakiranje, jaz imam le puhovko. Brašna imava s seboj za tri dni, toda pri žeji v steni bi zadostovala tudi za ves teden. Tudi vode imava tri čutare. Najina nahrbtnika sta težka, morala jih bova večkrat vleči navzgor. Bolje bi bilo plezati z manj opreme, toda v tej steni ne smeva tvegati.
Vodi Jožef, skoro ves vzpon. Izbere pot najprej po ploščah, počez na levo do središča kotla, videti je lažje kakor desno, kjer je plezal prvič. Približno po dveh raztežajih priplezava do velike grape, polne vode. Prva in žal tudi poslednja voda v steni. O, kako se bom napil! Pripognem se. Tedaj pa zakriči Jožef: »Ne pij! Tik nad nama leži mrtva ovca.« Pa sem ob užitek.
Malo višje naju je zaustavil prvi črni previs. Obideva ga levo po previsni steni, ki je krušljiva in zato ne moreva zabiti klina. Oba se boriva, čeprav ne moreva globoko pasti. Priplezava do kraja, kjer resnično leži mrtva ovca. Kako je mogla priti sem? Jo je prinesel orel? Šele kasneje sva po hrušču padajočega kamenja ugotovila, da je to mesto osrednja točka stene. Vse, kar se odkruši v obsežnih višinah, končno pade sem. Tukaj se tudi odpre prvi pravi pogled v osrčje stene. Desno je strma nepreplezljiva stena, levo gladke plošče, ki se sklepajo s črnimi zaprekami previsov. Tod morava? Skoro mi je vzelo sapo. Jožef pa pred menoj kar nadaljuje z vdanim mirom, molčeč in preudaren. V ploščah pod prvo bariero je prekrasna prosta plezarija, deloma že akrobatska. Tako je, kakor pri plezanju v peščencu s trenjem in v tem je Jožef pravi mojster. Kar naprej ga občudujem. S svojo trdnostjo je povsem umiril mojo začetno negotovost. Končno sem se umiril, saj se v njegovih rokah počutim popolnoma varen. To je krasen občutek! Priplezava na dolgo poličko. Ura je komaj pet popoldne. Še eno uro bi lahko plezala, toda naprej ni primernega prostora za bivak. Desno nad nama se sveti grozljivo rumeno žrelo, ključno mesto vzpona. Jutrišnji dan bo odločil, če je nad žrelom mogoče nadaljevati. Ponoči pričenja zmrzovati. Do polnoči spim približno tri ure, več zaradi mraza ne morem. Jožef je na boljšem, ima vse potrebno za bivakiranje in spi skoro vso noč. Imel bo več moči in to je dobro, saj od njega je odvisen uspeh.
Zjutraj je pravljično lepo. Inverzija! Pod nama leži megleno morje, iz katerega v daljavi štrlijo škrlatni vrhovi Karavank. Sonce vzhaja. Že je pozlatilo sosednji vrh Rušice, toda v tem kotu je večna senca. Okoli sedmih pričneva plezati. Po težki prečki desno priplezava na ploščo pod ključnim rumenim žlebom. Tukaj se je razbil prvi poskus. Zrelo je navpično, krušljivo, brez oprimkov, zabijanje je otežkočeno. Premagovanje 40 m žrela naju je veljalo cele štiri ure. Toda tukaj naju je pričakovala velika prevara. Kar je iz doline videti kakor lahka rampa, so strme gladke plošče med prvo in drugo preveso. Znova se prepričava, da so težave v tej steni neštevilne. Plezava po težavnih ploščah še štiri raztežaje do konca druge prevese. Mrači se. Levo nad nama štrli tretja preveša in tam, kjer se konča, se začenja četrta. Med njimi samo gladke plošče, nikjer ne vidiva prostora za bivak. Spustiva se 10 metrov in pod snegom najdeva poševen okrajek, na katerem prenočiva. Visiva v zankah in poskušava zaspati. Po glavi rijejo temne misli. Bilanca preteklega dne ni razveseljiva. Ves dan sva v skrajno težkem terenu preplezala komaj pet raztežajev, dvignila sva se samo okoli 90 metrov. Kako bo šlo naprej? Pot je problematična. Razgled zakrivajo previsne ovire. Zebe me in ne morem zaspati, ne pomagajo niti praški za spanje. Vso noč spim komaj pol ure. Jožef je na boljšem, vendar tudi on ne more spati. Po polnoči prične prepevati, da bi ga manj zeblo. Poskusim tudi jaz, nič kaj prida ne pomaga, čas pa vendar teče.
Tretji dan vstopiva pod tretjo preveso in prečiva desno pod četrto. Skala je mokra in krušljiva. Prečiva zopet levo nad tretjo preveso in prideva do trdnih plošč. Je sicer težavno, vendar se počutiva bolj varna. Po treh težjih raztežajih se nama končno odpre pogled proti vrhu stene. Širok pas prečke konča približno 100 m nad nama v vršnih previsih. Teren je sedaj lažji. Nekje blizu, kjer se ločita severna in severovzhodna stena, je Schinkova varianta. Tam bi lahko prečila, toda hočeva po sredini severne stene. Zato iščeva prehod. Srečo imava. Kratek kamin naju pripelje na ozko, približno 100 m dolgo polico, ki loči spodnji glavni del stene od zgornjega strmega in krušljivega dela. Na koncu police sva našla veliko levo. Mrači se, skrajni čas je. Pripravila sva si tla v levi in lahko bova ugodno ležala. Imava tudi polne čutare snega, še več, umijeva se lahko. S stropa sicer stalno kaplja, ne glede na to pa je to moj najlepši bivak, v katerem sem prenočeval. In še božanski mir. Spodaj iz doline slišiva zvončkljanje kravjih zvoncev. Kako je to lepo in vzpodbujajoče! Tam doli nas pričakujejo prijatelji, ki so se medtem gotovo že vrnili s Triglava. Dajeva jim signale s svetilko, mogoče naju vidijo. Tako toplo nama je pri srcu.
Četrti dan.
Nebo je prevlečeno s temnimi oblaki. Pohiteti morava. Vrh ni niti 300 m nad nama. Na skrivaj upam, da bova opoldne že gori. S konca police se poševno na desno vleče skoro do vrha izrazita rez. Levo je stena strma in zelo krušljiva. Zato nadaljujeva po skalah desno poleg rezi. Tukaj je skala trdnejša. Približno za dva raztežaja je plezanje lažje. Potem pa se zopet nadaljuje težavna plezarija, deloma v krušljivi steni. Ne morem razumeti, da še ni konca težav. Nikdar se v gorah nisem srečal s čim podobnim. Že kaže, da se boš odpočil, nov raztežaj pa je spet težak. Krušljiv previs nama je zastavil pot do kamina, ki se končuje nekje blizu vrha. Za previsom je videti lažje, grozi pa, da se bo vse zrušilo. S težkim srcem se odpraviva na desno proti težavnim ploščam. Kako se bo končalo? Ura je že štiri popoldne in vse kaže, da bova še enkrat bivakirala. Plošče naprej na desni so nepreplezljive. Nad nama je previsna, upognjena rez, do katere se spusti Jožef. To je izredno težko prosto plezanje. Mestoma je naloženo in Jožef mora posamezne večje kamne odmetavati, sicer bi me ogrožali, manjši pa padajo po meni. K sreči imam puhovko, posledice bodo le modrice. Kaj naju čaka nad rezjo, ne veva. V mislih si želim, da se ne bi bilo treba vrniti. Privid četrtega bivaka v zankah je neprijeten. Pet metrov nad seboj zagledam vrv, tu me Jožef ne more varovati. Pohiteti moram s plezanjem. Jožef z naporom prepleza rez in v hrumečem vetru kriči: »Greben, rešena sva!«
Rezi ne morem preplezati, to je verjetno najtežji del. Deloma plezam po vrvi in v mislih znova občudujem svojega prijatelja. Verjetno bi vzdržal ves teden, ves čas enako trden in miren. Pred kratkim mi je dejal: »Frdamanih polic ne bom ponavljal, toda če bi ne poznal samega sebe, bi si dejal, da ne grem več v nobeno podobno steno. Vem pa, če se bo tole srečno končalo, bom že pri sestopu premišljeval o novih podvigih.« To je Jožef, uvaževan strokovnjak v skali, veliki alpinist.
Mrači se. Hitiva proti vrhu, na katerem se končno ob šestih popoldne objameva. V mislih se zahvaljujeva goram za vso njihovo ljubeznivost. Tudi vreme je vzdržalo. Hitro se razveževa in dobesedno tečeva proti Špikovemu sedlu, da bi še do noči dosegla stezo in nama ne bi bilo treba bivakirati. Posrečilo se je. Pri svetlobi žepne svetilke sestopava v dolino. Pričelo je deževati. Pot je slaba. Spotikava se in spodrsujeva že tri ure. Neskončno. Napetost je popustila, s tem je nastopila utrujenost — in neznosno sva žejna. Nekje v bližini šumi voda, pa je ne moreva stakniti. Šele v dolini, ob cesti sva pri potoku. Kakšen užitek! Težko hodiva naprej proti Kranjski gori. Zaspana sva, toda tovariši se gotovo že bojijo za naju. Polnoč je mimo, ko končno prideva v Martuljek. Tovariši nas pozdravljajo s solzami v očeh. Zelo so veseli. Iskali so naju že, vendar smo se zgrešili. Jutri moramo biti na meji. Vse je že pripravljeno za odhod, nikjer ni mogoče spati. Zato se uleževa kar pod smreko, dežuje, a to ne moti. Zaspim takoj. Kako lepo je biti na varnem in spati.
V nedeljo smo na povratku zgodaj zjutraj obiskali na Jesenicah Uroša Zupančiča. Dvignili smo ga iz postelje, pa nas je kljub temu sprejel z značilno slovensko gostoljubnostjo. Tega človeka ne moreš pozabiti. Odhajamo zelo srečni — naše sanje so se izpolnile.
Frdamane police — libereška varianta po severni steni
Prvenstveni vzpon: 22. do 25. 9. 1965 — Jožef Čihula in Miroslav Machovič. Opis: Vstop s konca prvega snežišča v vpadnici ogromne centralne globeli. Najprej počez levo navzgor po ploščah do temnega previsa. Odtod prečno levo in po previsni steni (V) do dna grape. Desno od grape po ozkem globokem kaminu na veliko ploščad v centralnem žlebu. S ploščadi najprej počez desno in dalje zopet po gladkih ploščah na levi strani žleba vse do ozke, dolge police pod prvo preveso. (Prvi bivak. Od vstopa 9 raztežajev plezanja V—VI po trdnih ploščah z malo možnosti za zabijanje klinov.)
Z desnega konca police prečno 30 m desno na ploščo pod krušljivim rumenim žrelom proti prvi prevesi. Po žlebu 40 m naravnost navzgor na gladke plošče pod drugo preveso. Po ploščah približno 4 raztežaje počez levo vse do mesta, kjer se konča druga preveša in se začne tretja, ki poteka levo.
(Drugi bivak. Od prvega bivaka 6 raztežajev, plezanje VI v trdnih ploščah z malo možnosti za zabijanje klinov.)
Navpično navzgor pod desni rob tretje prevese in približno 20 m prečno desno v krušljivi skali. S ploščadi pod to prevesno prečno levo (krušljivo) do trdnih plošč in po njih še dva raztežaja poševno levo na majhno ploščad. Dalje naravnost navzgor po ploščah tik ob 4. prevesi do mesta, kjer preveša preči lahek krušljiv kamin. Po kaminu na dolgo ozko polico pod vrh severnega dela stene. Po polici približno 100 m desno od tam, kjer se konča v steni.
(Tretji bivak v veliki levi nad polico, od drugega bivaka 8 raztežajev, V deloma IV, skala trdna.)
Desno poševno od tu poteka značilna poč, ki se končuje v desnem predelu severne stene, približno 60 m pod vrhom. Stena proti vrhu je zelo krušljiva in strma. Zato nadaljujeva desno tik poči, prav tam, kjer poč prehaja v izrazit kamin, zaprt z vegastim blokom. Od bloka desno poševno navzgor približno 40 metrov k previsni reži. Po njej 40 m (VI) naravnost na desni okrajek severne stene, kjer se končajo težave.
(Od tretjega bivaka približno sedem raztežajev, plezanje VI, deloma IV, mestoma krušljivo.)
Po lahkem terenu dalje približno dva raztežaja, na vrh Frdamanih polic. Klasifikacija vzpona: VI, višina stene 700 m. čas plezanja prvega vzpona 36 ur. Opomba: Zaradi prihranka na času sva porabila pred prvo in četrto preveso tri svedraste zakovice. Nekaj klinov sva pustila v steni.
