Med sublimnostjo gora in sencami režima – Geolog, režiser, alpinist in oče gorskega filma
Arnold Fanck, je bil doktor geologije, ki je po prvi svetovni vojni postal eden najvplivnejših filmskih ustvarjalcev med obema vojnama. Njegova strast do gora in znanstvena natančnost sta se združili v novem filmskem žanru — Bergfilm (gorski film), ki je združeval dokumentarno estetiko, dramo in spektakel narave. V dvajsetih in tridesetih letih 20. stoletja je s kamero ujel neukročeno lepoto Alp. Njegovi filmi niso bili le tehnično dovršeni, temveč so gore prikazovali kot prostor drame, transcendence in človeške preizkušnje. A Fanckova pot ni bila brez senc: njegovo sodelovanje z nacističnim režimom in poznejša izključenost iz kulturnega življenja odpirata pomembna vprašanja o etiki umetniškega ustvarjanja.
Fanck se je rodil 6. marca 1889 v Frankenthalu. Po študiju geologije je doktoriral v Freiburgu, a ga je kmalu prevzela strast do filma. Po prvi svetovni vojni je začel snemati v gorah — sprva kot dokumentarist, nato kot režiser igranih filmov, ki so združevali naravne kulise z dramatičnimi zgodbami.
Njegov prvi večji uspeh je bil film Im Kampf mit dem Berge (1921), sledili so Der heilige Berg (1926), Die weiße Hölle vom Piz Palü (1929) in Der weiße Rausch (1931). V teh delih je sodeloval z igralko Leni Riefenstahl, ki je kasneje postala režiserka nacistične propagande. Fanck je bil njen mentor, učitelj filmskega jezika in vizualne kompozicije. Fanck je snemal v ekstremnih razmerah: kamere je vlekla ekipa na saneh, igralci so plezali brez dvojnikov, prizori so bili posneti v resničnih snežnih plazovih. Uporabljal je počasni posnetek, nekak time-lapse, dolge panoramske kadre in montažo, ki je poudarjala ritmičnost narave. Njegovi filmi so bili vizualno osupljivi in tematsko prežeti z idejo človekovega boja z naravo — ne kot osvajanja, temveč kot notranje preobrazbe.
Fanckova kariera je v tridesetih letih doživela prelom. Leta 1933 je posnel S.O.S. Eisberg, mednarodno koprodukcijo z Universal Pictures, a film ni bil uspešen. Finančne težave so ga pripeljale v odvisnost od nacističnega režima. Leta 1940 se je pridružil NSDAP in začel snemati propagandne filme, med drugim Wunder des Schneeschuhs (1940), ki je poveličeval telesno vzgojo in »gorsko čistost« v skladu z ideologijo režima.
Čeprav Fanck ni bil politično aktiven, je njegova umetnost postala del propagandnega aparata. Gore, ki so bile prej prostor svobode, so postale metafora za »arijsko moč«. Njegovo sodelovanje z Riefenstahlovo in poznejša izključenost iz kulturnega življenja po vojni odpirata vprašanje: ali je umetnost lahko nevtralna, ko služi režimu?
Fanck je snemal v ekstremnih razmerah: kamere so vlekli na saneh, igralci so plezali brez dvojnic, prizori so bili posneti v resničnih snežnih plazovih. Njegovi filmi so bili tehnično inovativni, vizualno osupljivi in tematsko prežeti z idejo človekovega boja z naravo.
Nekaj ključnih del, ki so danes (tudi) prosto dostopne v video zapisih:
– Der heilige Berg (The Holy Mountain), 1926 – Fanckov vizualni poklon alpski sublimnosti, z Leni Riefenstahl v glavni vlogi.
– The White Hell of Pitz Palu, 1929 – epska drama v ledeni pokrajini, ki je Riefenstahl prinesla mednarodno prepoznavnost.
– Der Weisse Rausch (The White Ecstasy), 1931 – komično-dokumentarni prikaz smučarskega navdušenja, ki velja za prvi »freestyle« film.
– Das Weisse Stadion, 1928 – uradni film zimskih olimpijskih iger v St. Moritzu.
– Der heilige Berg (druga verzija), 1926 – alternativni posnetki in interpretacije istega filma.
– In Eis und Schnee – Der Filmregisseur Arnold Fanck (Teil 2) – dokumentarni portret Fancka, ki razkriva njegovo ustvarjalno pot in poznejše življenje.
– Leni Riefenstahl and Arnold Fanck between Hitler and … – razmislek o Fanckovem sodelovanju z Riefenstahlovo in njegovem odnosu do nacističnega režima.
Zasebno življenje
Fanck je bil trikrat poročen:
– Natalie Zaremba (poroka okoli 1920), imela sta enega otroka.
– Elisabeth Kind, njegova tajnica in sodelavka pri filmu S.O.S. Eisberg (1933); poročila sta se istega leta, a se kmalu ločila. Imela sta enega otroka.
– Ute Dietrich, s katero je bil poročen od 1972 do svoje smrti leta 1974.
Po drugi svetovni vojni je Fanck živel v revščini. Bil je izločen iz filmskega sveta, preživel je kot drvar v Schwarzwaldu. Šele v šestdesetih letih so televizijske ponovitve njegovih filmov prinesle pozno priznanje. Leta 1972 se je poročil s svojo dolgoletno partnerico Ute Dietrich. Umrl je 28. septembra 1974 v Freiburgu.
Fanck je bil vizionar, ki je gore prenesel na filmsko platno z doslej nevideno močjo. Njegovi filmi so vplivali na generacije režiserjev, od Trenkerja do Herzoga. A njegova zgodba je tudi opomin: umetnost, ki se dotika narave, telesa in skupnosti, ne more biti ločena od etičnega konteksta, v katerem nastaja. Arnold Fanck ni bil le režiser — bil je ustvarjalec filmskega jezika, ki je gore prikazal kot prostor drame, estetike in transcendence. Njegov vpliv je segal od Leni Riefenstahl do Luisa Trenkerja, od dokumentarnega realizma do vizualne poezije. Nikakor (pa) ne verjamemo, da se kateri od današnjih »YouTube gorskih vplivnikov« zgleduje po Fancku, …
