Boris Režek: Grebene nad Okrešljem je ovešala belkasta megla in veter je tiho vel. Prosojne sence so se zgostile v gorskih vznožjih in po dolini je bilo mračno kakor pred neurjem. Ob Planjavi so se cefrali ogoni. Polegali so po stenah, postajali črnikasti in vzvihravali ob vršanju na robeh.
Za Kopicami ni zganila veja; sparina je ležala nad tratami in vzduh je vonjal po smoli. Macesni so bili strnjeni v senco in za njimi se je svetlikal s sesutinami pokriti sneg pod Tursko goro. Stene so bile prazne, povsod sama tišina; dokler se ni kje odkrhnil kamen in se stakljal čez plati.
V somračni Mrzli gori ni bilo videti nikogar. Vendar je vedno znova nekje v njej zapreske-talo kamenje in vmes so se oglašale raztrgane besede.
Pot se je vendarle prevesila navzdol. V Frischaufovem domu je bilo mnogo ljudi in hrupni pozdravi so se oglašali, ko je zaječala klop pod mano. Zadihan in zbit nisem utegnil odgovarjati. Na vsej poti iz Bistrice sem bil komaj dvakrat malo postal, ker sem hotel biti pred nočjo na Okrešlju. Gnal me je obetajoči dež, in nisem se hotel potikati v temi s Sedla dol, ker sem si bil takšno nočno pot za vselej zapomnil.
Plaz je takrat segal izpod stene Brane prav v dno. Seveda sem bil brez cepina in na strmali me je odneslo iz zledenelih stopinj dol v grapo pod Tursko goro, da sem se pobral ves potolčen in raztrgan. Od takrat me je počasi začela srečevati pamet, da ponoči nisem več hodil po takšnih poteh. Zdaj je bilo vse za mano; toda pot sem dobro čutil, ker sem si bil preveč naprtil in prisodil. Zato mi ni bilo, da bi se podajal v nastajajoče veselje, čeprav so z vseh strani silili vame in se je že oglašala potihnjena pesem.
Mračilo se je in šum v obednici je vedno bolj naraščal, ko je Jaka prinesel luč in jo obesil pod strop. Prostor se je razmaknil do pobeljenih sten in znana okrešeljska domačnost se je razlila v prostor. Počasi me je minevala utrujenost. Svetilka je nihala v prepihu, ko so se odpirala vrata. Svetli kolobar je šinil po stenah više in stari Frischauf je s svoje slike prijazno pogledoval podse na neko druščino, ki se je zaskrbljeno pomenkovala med sabo.
Obednica se je počasi zagatila, da bi komaj še kdo dobil prostor za mizo. Veseli Štajerci so velevali pit in imelo je biti kakor vselej ob takšnih priložnostih, da se je oglašala pesem za pesmijo, dokler Jaka ob desetih ni vseh skupaj poslal spat.
Od mize pod Frischaufovo sliko se je venomer kdo zril ven pred dom in se zmajevaje z glavo spet vrnil, da smo le postali radovedni, kaj neki imajo ti ljudje med seboj.
Zunaj je bila že gosta ncč in nobena zvezda se ni pokazala na pomračnem nebu. »Nikogar ni…« smo slišali od mize, ko se je neki fant spet vrnil izpred doma. »Zdavnaj bi že morala priti dol; saj luč menda imata in bi se videla na snežiščih. Kje neki sta ostala?«
Še hujša skrb se je razlezla po obrazih. Pritisnili smo bliže in naglo zvedeli, da sta dva od njih šla plezat v Mrzlo goro. Pred mrakom so ju poslednjič videli že visoko pod vrhom grebena.
»Star človek, pa ti gre v steno z nekim fantičem. Povrh pa ima še hudo srčno napako,« se je nejevoljno oglasila ženska. Toda ni mogla skriti svoje vznemirjenosti in si je vstran obrnjena otrla solzo.
»Počasi sta plezala in kar zdelo se mi je, da bo kaj narobe,« se je vtaknil njen sosed. »Saj, ko bi bil že tod, ko sta odšla, bi jima gotovo ubranil. Ves dan sta se potikala po nekem robu. Klical sem jima, naj obrneta, pa še odgovorila nista.«
»Najbrž nista mogla več nazaj. Videl sem ju, ko se je udrlo kamenje,« je povedal Jaka. »Rinila sta prav v najhujšo steno. Tam je vse rjavo in previsno …«
Že sem vedel, kje sta morala vstopiti. Iz Hudega praska sta zavila na levo na rebro in kaj lahko ju je tamkaj dajalo. Nad rebrom pa sta potem obtičala pod previsnim zatrepom. Če nista našla prehoda po laštah na Veliko zelenico pod viškom grebena, morata biti še vedno tam ali pa ležita v dnu. »Nihče ni videl, da bi padla; tudi nobenega klica ni bilo. In, kaj naj bi mogli zdaj ponoči?«
»Tema ju je ujela in zdaj čepita pod kakšnim previsom,« sem malomarno spregovoril, da bi pomiril zaskrbljeno druščino. Zjutraj ju bomo videli na grebenu; saj morata biti komaj dober lučaj pod njim in hodila bosta lahko po sami travi.«
»Moj mož je hudo bolan,« je zatarnala ženska. »Še doma ima pogosto srčne napade.« »Fanta bi za uhlje,« se je zjezil njen sosed. »Speljal ga je gor, zdaj pa imata…« Beseda se mu je utrgala, ker je med vrati nastal nekakšen ropot in vznemirjeni glasovi so zadoneli izpred doma, da so preglasili veselo pesem v hiši.
Jaka je stal med vrati in nam nekaj migal, da smo planili izza mize. V hrupu nihče ni vedel, kaj je. Pevci so se zmedli in utihnili sredi pesmi.
»Gori…,« je nekdo zavpil. »Ogenj je, vidiš. Gori…«
Na mah smo bili pred Domom in splaseno pogledovali okrog. Menda ne gori dom? Pastir je s škafom vode priletel okrog ogla in ženske so že vreščale po dvorišču, toda Jaka je kazal v Mrzlo goro. »Aaaa…,« je olajšano šlo med ljudmi. »Na dobrem sta, če lahko kurita; ne bo ju zeblo.«
V gosti temi je tik pod vrhom grebena prasketavo rasla drobna iskra in se širila, da se je okrog nje pokazovalo skalovje. Razločil se je celo plamen, ki pa je počasi spet lezel vase in se naposled povsem utrnil.
Potem je pritaval iz višave razvlečen, nerazločen glas, ki se je zgubljal v hlastnem pogovoru ljudi, da jih je bilo treba miriti. »Tiho… Poslušajmo!« je zavpil Jaka in zaprežal v gosto temo. Vsi smo prisluhnili; toda hrum iz Doma je še vedno vrvel vmes in veter je šumel med macesni. »Tiho…«
». ..moooč!« je spet pritaval klic iz višave in v Turski gori so ga ponavljali odmevi. Nič več nam ni bilo treba ugibati, kaj neki je. Onadva v Mrzli gori sta klicala na pomoč. Tod, petsto metrov niže se niso razločile še druge besede, ker jih je pačil odmev in raznašal po vsem Okrešlju.
V zboru smo odgovorili, da sta nas gotovo slišala in še z baterijami dali znak, da smo ju razumeli. Nato ni bilo nobenega glasu več. »Čemu ne kurita, ko sta že začela?« je šlo vprašanje med nami. »Rušje mora biti blizu in lahko bi žgala kar dober ogenj, da bi ju gotovo ne zeblo,« smo se spomnili, ker nas je v samih srajcah že pošteno mrazilo. Stena je poslej ostala temna in tiha. V gosti temi se je dalo le približno ugotoviti, kje je bil zagorel ogenj. Vendar je bilo gotovo, da sta plezalca le dober raztežaj pod viškom grebena nad Hudim praškom. Zjutraj se bosta zlahka povzpela na zob in po njem dol v Hudi prask, ker se premrlima najbrž ne bo zdelo, da bi rinila še prav na Mrzlo goro.
»Toda klicala sta na pomoč. Zdaj ponoči pa je komaj mogoče, da bi šli gor. In nevihta se obeta.«
Poklical sem Kozino in Šmigovca in stopili smo v kraj. Preudarjali smo, kaj nam kaže. Za Rinkami se je neprestano utrinjala bliskavica. Morali bi v temi po Hudem prasku. Če se bo znesla nevihta, bo po grapi dii hudournik in z vseh strani se bo vanjo uletavalo padajoče kamenje.
»Samo strah ju je bilo, pa sta klicala,« je porogljivo menil Kozina. Stari ni za plezanje, pa je ves navdušen nad skalovjem, čeprav je že nekajkrat obtičal. Fant pa pleza kakor gams. Ce bi bilo kaj resnega, bi se gotovo že prej oglasila.«
»Če se dvignemo ob svitu, smo v dveh urah pri njima,« se je oglasil Miro Gregorin. »Ponoči bi ju komaj našli in pred dnem tudi ne moremo z njima dol. Sicer pa sploh ne vemo, kaj jima manjka.«
Vse to je držalo in po vsej pameti tudi drugače ni kazalo. Komaj pa smo spet posedli, da bi pospravili začeto večerjo, se odrekli veselim uram in se spravili spat, da bi bili pred svitom spočiti na nogah, so nas pričeli zdelavati z vseh strani.
»Moj mož je hudo bolan,« je tarnala ona ženska. »Gotovo ima napad; vzeti bi moral kapljice, pa jih je pustil tu,« je kazala stekleničko. »Oh, umrl bo …«
»Ne boste šli?« je potem po tihem vprašal Jaka, ko sem momljal omrzlo jed, ki mi nikakor ni šla. »Lekarno sem pripravil, odeje, vodo pa hrano …«
Spustil sem žlico, da je zažvenketala. Vedel sem bil že prej, da bomo kljub svojim pametnim preudarkom le morali iti. Nisem se hotel spomniti na svoje razbolele kosti, ne na hudo noč, ki nas je čakala zgoraj v robeh. »Gremo!« sem rekel. Štirje bomo dovolj. Zjutraj bomo potem z grebena sporočili, kaj bo še treba,« sem povedal Jaki. Trikrat dvignjena razprostrta odeja bo pomenila, da naj pridejo še drugi reševalci s stensko nosilnico. Pojdimo…«
Porazdelili smo si opremo in se svete z baterijami utrnili v noč.
Težka je bila pot po grapi pod Hudim praskom. Tavali smo po skalovju, se motali med macesni in zatikali v ruš ju. Vsakdo od nas si je svetil zase, s tem pa motil ostale, ki so hodili spredaj ali zadaj. Od doma se je najbrž lepo videlo, kako so se štiri lučke počasi premikale po strmali; postajale, obračale spet v drugo smer in naposled obstale vse skupaj.
V pol ure smo namreč že bili ob vstopu v Hudi prask. Pred domom ni bilo nikogar vec, le okna so še svetila v temno noč. Prenaglo smo hodili, da bi ne bili zadihani in preznojeni. Vendar smo le toliko postali, da smo slekli vetrovke. Po grapi više zgoraj pa se nismo hoteli več tako gnati, niti se motiti z lučmi. Samo prvi naj bi svetil predse in po tem od zgoraj nazaj, ko mu bodo ostali sledili.
Tema je bila tako gosta, da se je svetlobni snop lovil le na najbližjih skalah, ki niso kazale nobene znane podobe. Nad vstopom čez plati smo drug za drugim lepo hodili po grušču v grapi.
»Ali sploh gremo prav?« se je oglasil Kozina. »Vse se mi zdi drugače«
»Natanko prav,« mu je vrnil Gregorin. »Saj nimamo kam zaiti,« se je potem začemeril, ko si je popravljal rezoči naramnici oprtnika. »Še kakšno uro bo do škrbine.«
Skoraj preveč smo bili obloženi za to hudo pot in polagoma smo se raztegnili daleč narazen, da si je vsakdo spet svetil zase. Kozina in Šmigovec sta se šele pozno popoldne vsa zdelana vrnila s Križa in ju je dajalo, da sta bolj in bolj zaostajala. Nase sem kar pozabil; bil pa sem ves nataknjen, ker sem vedel, da z Gregorinom ne bova mogla v Turško goro, kakor sva bila namenjena.
Lazil sem po grapi, ki je ni hotelo biti konec. Vse mi je bilo tuje in skoraj bi zgrešil prehod na greben nad Hudim praskom. Čudno se mi je zdelo, da je toliko težavnih mest, ki se jih nikakor nisem mogel spomniti. Šele mrzli piš, ki je udarjal čez greben, me je opomnil, da sem že pod škrbino vrh grape. Zavil sem vstran in pocenil pod skalo v zavetje.
Gregorin je bil kmalu za mano in ko sva čakala še na onadva, sva imela čas za kajo in pogovor.
»Tole pot si bom zapomnil,« je začel Gregorin. »Hudiča!« se je potem začudil, ko je pogledal na uro. »Samo poldrugo uro, da smo rabili? Menda mi ni obstala…«
Ura je kazala docela prav. Res smo zelo naglo plezali ali, bolje rečeno, lazili. Vmes smo neprestano drug nad drugim vpili, naj pazi. Večkrat se je namreč pod tem ali onim udrlo kamenje, ki je potem treskalo okoli glav tistih, ki so bili pod njim. Le zadnjemu ni bilo treba paziti, zato pa je največ okruškov dobil nase.
Najprej se je iz teme pokazal Šmigovec, za njim pa ves raztrgan Kozina. Svetilka mu je bila ušla iz roke, pa je še sam zdrsnil za njo po nekem žlebu, ko jo je hotel ujeti. Zdaj je milo svetila spodaj v temi kakor kakšna večna luč, ko smo se vsi skupaj stisnili pod skalo. Nad Rinkami je še vedno utripala bliskavica in oddaljeno grmenje se je trgalo v vetru, ki je udarjalo čez greben.
»Iz te grape spodaj smo jo poceni odnesli,« sem povedal.
»Zdaj naj se kar zlije, če se že mora. Nas vsaj ne bo treba pobirati in nam potem odkrivati spominsko ploščo, ki smo si jo zaradi svoje neumnosti itak zaslužili.«
»Kako, neumnosti? Če gremo reševat«, se je zavzel Šmigovec.
»Tega ne razumem.« Gregor in in Kozina sta se porogljivo muzala. Jezen sam nase pa sem nalašč postajal strupen: »Če sta poniglavca, ki ju gremo reševat, le količkaj gledala okrog sebe, sta morala videti naše luči, ko smo odšli z Okrešlja. Videti sta jih morala tudi skoraj do polovice grape tod pod nami. Ce bi jima bila kakšna sila, bi se od časa do časa gotovo zadrla, naj pohitimo ali kaj podobnega. Ves čas pa že ni glasu, čeprav si zdaj nismo niti dvesto metrov narazen.«
»Dovolj bi bilo, če bi šli zjutraj,« je menil Gregorin. »Rekel sem tako, pa kaj hočemo,« je vzdihnil. »Do kosti bi nas obrali, če bi se ne odpravili.«
»Možaku, saj ga poznam, je najbrž hudo slabo,« je menil Šmigovec. »Tri otroke ima …«
»Pa ženo, ki se zna zavzeti zanj,« ga je dopolnil Kozina. »Če je njemu ali pokovcu, ki je z njim, res kaj, mi nikoli ne bo žal za te nove hlače, ki sem si jih uničil, ne za vse praske in modrice. Če pa .. .« Ni mogel dokončati misli, ker smo že govorili drug čez drugega, saj smo se s tem kar dobro greli.
»Še zbudili ju bomo,« sem se porogal. »Ne lazim zdaj prvič zaman na reševanje,« sem nato omenil. »Kolikokrat je že kdo dvignil preplah, pa smo šli z vso ropotijo. In neki letoviščar se je malo popraskal po zadnji plati. Drugič si je neredna babnica menda iz same hudobije zvila nogo. Potem pa je spet žena pogrešila moža, da smo pretaknili ves Grintovec. Dedec pa se je na Krvavcu tiščal njene začasne namestnice. Kaj bi še pravil! Le malokdaj je bilo kaj resnega.« »Stari mi bo plačal hlače; pokovcu pa jih bom nametal, da bo pomnil,« se je oglasil Kozina.
»Kaj hlače! Saj boš prišel v časopise in vsa dekleta bodo kar norela za tabo,« se mu je posmehoval Gregorin. »Samo z vrvjo čez prsi boš stopil po tisti edini ulici, ki jo imate v Celju.«
Modrikast blisk je prešinil nebo, da je bil za hip ves Okrešelj s stenami okrog pred nami in se spet utrnil v gosto temo. Nato se je zdaleč privalil grom.
»Spravimo se že kam,« je začel Šmigovec. »Prav tako bomo lahko čepeli vrh grebena; samo, da bomo tam imeli več prostora.«
Čez čas smo res zatipali po stezi, ki drži iz škrbine na greben. Precej na robu pa nas je ujel silen piš. Sever se je gnal čez rob in bliski so se kar vrstili, da nismo rabili luči. Šli smo tako na slepo, samo da smo se premikali, potem pa spet občepeli v zavetju pod neko skalo, ko je nevihta divjala okrog Skute. Bliski in treski so se kar podajali. Zajel nas je mlačen veter, nato pa je vse utihnilo in med raztrganimi oblaki so se pokazale zvezde. Dospeli smo na višek grebena. Ponesrečenca, ki sta si privoščila našo nočno odpravo, sta morala biti nekje v steni pod nami. Toda zaman smo svetili in s snopi luči pretikali skalovje. Oglašali smo se v zboru, dokler nismo docela ohripeli. Toda nobenega odziva ni bilo iz temne globeli pod grebenom. Več nismo mogli storiti. Pričela nas je treti skrb, kaj se je ponesrečencema moglo pripetiti, da se nista odzvala. Vsekakor bi nas morala slišati in videti snope luči. Saj v nočni zmrzali, ki je stresala celo nas, ki smo bili razgreti, nista mogla tako trdno spati. Mogoče je bilo mnogokaj. Lahko sta zdrsnila, ko sta iskala varnejši prostor; lahko… lahko… V temi ju po steni nismo mogli iskati. Če pa bi se nam odzvala, bi vsekakor skušali priti do njiju. Do jutra bosta pač morala še prebiti, potem pa bomo že videli. Z grebena smo se spustili na severno stran, da smo prišli do rušja, ker nas je že pošteno mrazilo. Z noži smo se spravili nad žilave veje in kmalu je zagorel velik ogenj. Če je kdo tedaj, okrog polnoči, v Matkovem kotu še bedel, se je lahko čudil, kdo neki ga žge tod v višavi.
Čepeli smo okrog plamena in se vrstili pri kurjenju. Vsega siti in res do kraja zdelani, nismo več govorili. Samo to se nam je še sililo v misel, kaj bo zjutraj. Spuščati se bo treba v steno. Potem bo čakanje na stensko nosilnico… Spuščanje ves dan, do noči in spet bivakiranje, ker ne bo zamene, dokler ne pridejo še drugi reševalci. Trzali smo iz kratkih snov, ko se je prignal veter in odrinil plamene, da je koga od nas zapeklo, drugega pa za mrazilo. Sever se je kar naprej gnal čez greben in piši so nas sproti zajemali, ko so se poganjali po steni pod nami navzgor.
Prebudili smo se spet, ko je ogenj že docela pojenjal in je ostala le oprhnjena žerjavica. Iz kalne sivine se je motalo jutro, z njim pa je nastajal mraz, da smo vsi okoreli poskakovali in opletali z rokami, dokler se nismo vsaj malo ogreli.
V naglici smo še nekaj pojedli in se vrnili na greben. Veter je bil z dnem povsem pojenjal. Po vsej gori in sinjkasti senci v globeli Okrešlja je bila negibna tišina. V Rinkah je že žarelo sonce in poslednji odsevi zarje so gasnili po snegu na temenih.
V jutranji tišini so se naši glasovi mogočno razlegali od robov. Tudi izpred doma, ki je ležal v globini pod nami, so se oglašali ljudje. Videli so nas na grebenu in z daljnogledom lahko razločili, da razmotavamo vrvi. Iz stene pa ni bilo nobenega glasu.
»Saj bomo kmalu videli, kaj je,« je rekel Gregorin in pomenljivo pogledal Kozino, ki mu pa zdaj ni bilo do kakšnih šal. »Varujem!« je nato kriknil meni, ko sem se po vrvi pričel spuščati v steno.
Še hitreje, kot lahko povem, smo res videli. Najprej seveda jaz. Vrv je sprožila kamen, ki sem ga dobil na glavo, da se mi je kar zaiskrilo, potem pa je odletel po steni navzdol in izza roba sta se pokazali dve glavi, ki sta radovedno gledali navzgor, ko sem se spuščal nadnju.
Menda od jeze nisem zmogel besede, ko sem stopil na udobno polico. Tod sta torej tičala! Pogledoval sem od enega do drugega. Fant se mi je nekako podmuljeno smehljal. Možak pa je tudi ves v zadregi molčal.
»No, kaj je z vama?« se je naposled oglasil Gregorin, ki se je po vrvi spustil za mano.
»Huda nesreča, kaj?« se je režal na vsa usta.
»Tole vaju bo precej drago stalo.« Obrnil sem besedo drugam, ker se je možu poznalo, da je prestal hudo noč, in tu na polici nad steno ni bil kraj, da bi se pogovarjali. Onadva na grebenu sta tudi že postajala nestrpna, ker sta hotela vedeti, kaj pravzaprav je. Z Okrešlja navzgor pa so doneli vriski; seveda od veselja, ker so nas videli tako lepo skupaj.
Nič nam ni bilo treba reševati. Preprosto sem oba navezal na njuno vrv in ju po laštah popeljal na greben. Po sami travi med planikami in murkami!
»Kako zlodja, da nista mogla semkaj?« ju je vpraševal Kozina, ko jima je postregel z vedo, ki sta je bila hudo potrebna. »Kako sploh sploh sta se mogla tod tako zalesti?«
Mož si je najprej nakapal špajkinih kapljic, ki sem mu jih bil prinesel in se vidno oddahnil, ko jih je zavžil. Nato pa je povedal: »Napad me je zmogel, ko sva bila v kakšni polovici rebra. Ko pa je minil, nisem hotel nazaj dol. Napad se me še nikoli ni lotil dvakrat zaporedoma, zato sem bil prepričan, da prideva na vrh. Toda zgrabilo me je znova, ko sva bila že iz najhujšega. Komaj sem se še privlekel na polico, kjer ste naju dobili. Napad pa je še kar trajal in naposled sem zgubil zavest…«
»Fant pa je ves v strahu klical na pomoč; da, da,« ga je prekinil Šmigovec.
»Tako se nam je tudi zdelo. Samo, da ni bilo hujšega.«
»Kakšen ogenj pa sta žgala?« je še vprašal Kozina, vse v eni sapi.
»Kako, da se nista nič oglasila. Nista videla naših luči?«
»Spala sva…« je v zadregi povedal fant.
»Zakuril pa sem s papirjem, kar sva ga imela. Zažgal sem tudi vse razglednice, zemljevid, potem pa še srajco …«
Res, fant pod jopico ni imel nič.
»Nič ne bo s slavo,« se je pomuzal Gregorin proti Kozini. »Kaj pa hlače?«
Kozina je odmahnil z roko mimo ušesa in se spravil zvijat vrvi, ki smo jih rabili za spuščanje.
»Lep sprehod smo imeli,« sem dejal, ko sem vstajal s skale, na katero sem se bil položil. »Oooo…,« sem nato zategnil, ker me noge niso hotele prav ubogati. Vsa utrujenost izza prejšnjega dne z dodatkom prebite noči, se mi je vrnila, obenem pa tudi nataknjenost.
»Spravimo se že,« sem pozval, »da ne bomo morda učakali še druge noči tod gor.«
»Saj smo jo poceni odnesli,« je menil Gregorin. »Nevihte ni bilo, reševati nam ni treba. Kozinove hlače in zadnja plat pa ne štejeta; kaj šele kamen, ki si ga dobil na glavo. Turska gora pa bo že počakala,« mi je pokimal. Moža smo otvezli na sredino vrvi. Le počasi se je lahko pomikal in vmes smo ga morali še dvakrat okrepčati s kapljicami. Vendar ga ni bilo treba podpirati ali celo nositi in po mnogo hujšem zatikanju in postajanju kakor ponoči smo bili okrog poldne na Okrešlju.
Žena in zdravnik sta poslala moža v posteljo. Jaka nam je postregel, kakor se spodobi, in Kozina se je pametno spomnil, da je dal svoje raztrgane hlače v delo presrečni ženi. Popoldne se je zgostilo okrog Rink in črnikaste megle so silile v Okrešelj. Sprostila se je silna nevihta, da so po vseh stenah lili slapovi in grmeli kamniti plazovi.
»Docela prav, da smo šli v Mrzlo goro,« je menil Gregorin. »Zdajle bi res ne bil rad v kakšni steni.«
Pritisnila je še druga druščina in veselo smo zahrumeli v nagibajoči se dan. Naslednjo noč res nismo bivakirali, ker smo bili pod streho. Toda jutro smo pričakali bede, skupaj z rešencema in vso številno njegovo druščino, ker nas je Jaka zaman gonil spat.
