Njega dni

Tomažev Miklavž si je izza zimskih dni služil denar kot nosač na Veliko planino.

Svoje življenjske prigode pod Planino, na poti mimo Primoža, pod Sušavami do krčme pred Pasjimi pečmi in naprej je pred desetletji pripovedoval Pavletu Kemperlu, ki je s pomočjo dragocene življenjske sopotnice ter njemu lastnega planinskega udejstvovanja ohranil zapis časa. Pripoved kot taka je bila objavljena tudi v Planinskem vestniku in prisluhnili smo ji v Odmevih z gora.

Kako so volili župana na Planini – njega dni

Bilo je na pustno soboto. Pred gostilno »Pri Korlnu« v Stahovici so čakali na avtobus s smučarji nosači iz Praprotna: Nukova dva, Jerešček, Kljukčev in Praproški Miha. Vreme je obetalo smučarjem dober smuk, nosačem pa zaslužek po tri dinarje od kilograma.
Ni bilo težko ugotoviti našim gorjanom, kdo bo nosil svoje breme sam in vedo kdo jim bo dal zaslužiti, saj so se prvi tako hitro zgubili od avtobusa, da si jih skoro nisi utegnil ogledati, drugi pa so s svojim obotavljanjem obrnili pozornost nase in kmalu so se znašli njihovi nahrbtniki, smuči in drugo oprtje v koših nosačev.
Miha je delal ostalim štirim preglavice in menda je imel za to svoj vzrok.
Počivali so vedno v krčmi pred Pasjimi pečmi. Tam se je Miha ženil in seveda kar tako brez opravka bi ne mogel prepogosto k njej; zato se je na vse kriplje boril za tisto nošnjo, tako da je vedno računal za dinar ceneje.
To pot pa se je zgodilo, da je Miha ostal na cedlilu. Nukova dva, Jerešček in Kljukčev so zadeli vsak svoj koš na rame, Miha pa je ostal – bog si ga vedi na kakšen način – prazen. Počasi je zmencal za njimi. Nekaj korakov je šel in se zopet ustavil, kot da bi se ne vedel prav odločiti. Uganili so, kaj pomeni to obotavljanje, saj je bilo znano, kako se je pletla stvar med Mihom in Mojco. Eden od Nukovih, ki mu je Miha nemalokrat prestregel zaslužek, se je muzal in brez besede ostal zadaj.
Čez čas se prednji trije ozro in vidijo: Miha nosi koš, naložen z nahrbtniki, Nukov pa jo brez koša hitro maha pred njim in si prižiga cigareto.
»Kako?« ga vpraša Jerešček.
Nukov se zvito nasmeje in pove: »Pogodila sva se za 20 dinarjev, da mi sme nositi moj koš.«
»Kako?« se začudi Jerešček: »On tebi 20 dinarjev?«
»Res je, on meni! A navsezadnje bo še on na dobičku. Jaz bom moral pri Mojci plačati svoja dva deci, njemu pa ga bo dala pol litra zastonj zato, ker bo vesela pridnega Mihe, ki nosi tako težek koš. Če bi bil prazen, bi ga Mojca nadrla z lenuhom in pijancem, zato stavim, da mi je zdaj hvaležen, ko se poti pod mojim košem. On bo dobršen čas počival pri Mojci in na veselo druščino bo naletel v njeni krčmi, mi pa moramo še nocoj na Veliko planino za svojimi smučarji.«
Tako so se zabavali med potjo naši nosači, medtem ko so v koči pri Mojci na Sušavah praznovali pustno soboto gobarji in otrobarji. Kdo so to bili gobarji in otrobarji, je tisti večer kmalu spoznal turist, ki je prisopihal čez prag krčme na Sušavah.
Sapo mu je vzel pogled na štefan vina in skledo bobov na mizi.
Tu imajo pa nekaj posebnega nocoj, si je mislil, ko je odlagal svoj nahrbtnik.
Mimo njega je opletla s kuhinjsko cunjo bolj priletna, koščena, a še gibčna krčmarica s spodrecanim krilom in ga prijazno pozdravila. Mojca je bila prijazna in pridna ženska, imela je bajto in pridne roke, a z opisom njenih vrlin se ne bom dolgo bavili, saj nam jih dovolj zgovorno dokazuje Miha s svojim prizadevanjem, ko se poti pod težkim košem do nje.
Tedaj prišlec zasliši izza mize gromeč nagovor:
»Pozdravljam številno udeležbo na tem važnem sestanku. Posebno otrobarje, od katerih se nismo nadejali, da bodo izkazali tako globoko zanimanje za današnje občinske volitve.«
»In prišli k nam namakat abstinenco,« se oglasi nekdo izmed gostov, katerim bi po videzu ne mogel določiti njihovega stanu. Le študenta v kotu za mizo je spoznal naš prišlec. »Molči, pa ne zbadaj!« so kričali na tistega, ki je zinil in ko se je malo pomirilo, se je govornik odkašljal in nadaljeval:
»Ker pa obstoji sumnja v iskreno solidarnost otrobarjev, naj v dokaz izpraznijo z nami – gobarji vsak po en kozarec!« »Eh« so priganjali gobarji; otrobarji so si rekli »enkrat ni nobenkrat« in postavili prazne kozarce na miro.
Pa je vstal izza kota študent – otrobar: »Štejem si v dolžnost, da se v imenu otrobarjev zahvalim za prijazen sprejem nas nepovabljenih, morda tudi nezaželenih Velikoplanincev. V dokaz iskrenosti, v katero je podvomil moj predgovornik smo na njegovo vabilo izpraznili tudi kozarec, a preden povzamem besedo, predlagam otrobarjem, da se oddolžimo za ponudeno bratovščino in temu svečanemu trenutku v pozdrav zapojemo refren tiste prelepe pesmi:

»Za krave je štala,
za pijance svinjak.«

Govornik gobar si je presadil zveriženi klobuk više na čelo, iztegnil svoje lopataste roke izpod prekratkih rokavov, že je zinil, pa mu je nekdo presekal besedo:
»Pusti, Bedrač, naj govori dalje otrobar, da slišimo, po kaj so prišli velikoplaninski svetniki v svinjak!«
»Prišli smo, da uveljavimo svoje pravice, ki ste nam jih hoteli spodmakniti,« je odgovarjal otrobar.
»Prišli smo volit župana iz enakopravne srede gobarjev in otrobarjev, svoj predlog pa, da se izvoli župan iz Velike planine, podpiram s tem, da je naselje Velike planine večje in sprejema pod svoje strehe več turistov kot Mala planina.«
»To bomo videli,« je zrasel izza mize brkati turist, ki mu je bingljal s klobuka bob. »Seveda, župana bi radi imeli svojega, vaše polomljene smučarje bomo pa mi vlačili v dolino; – in z zaslugami gobarjev bi se trkal na županska prsa otrobar!«
Udaril je po mizi, da je iz kozarcev pljusknilo vino ter pogoltnil kipečo jezo z globokim požirkom.
»Tako je,« so kričali gobarji vprek: »Župan naj bo z Male!«
»Silentium!« zagrmi Bedrač: »Čemu smo prišli danes tu sem? Pogovorimo se zlepa. Prevažni so vzroki, prevažna in prenujna je potreba današnjih volitev, – no kako bi povedal? – Dolinci se zgražajo.«
»Kaj ste sklenili, brez mene nikar nič ne sklepajte!« – je oblastno prirobantil v hišo Praproški Miha, odložil koš, si obrisal z veliko pisano ruto pot izpod rdečih las prek vratu in zvrnil vase prvi do roba naliti kozarec, ki mu je prišel pod roke.
»Žeja me, žeja.« Ogledal se je po zbranih: » O ti mrcine gobarske, saj sem si mislil, ko sem odtakal med potjo, da nekje vlivate vase. – No, Čmrlj, potegni svoj meh, potem bomo pa že naprej sklepali.«
Čmrlj je že potegnil za meh, pa se je premislil, nekomu pomežiknil in se zaupno obrnil na Miho:
»Ti Miha, ravno o tebi smo se pogovarjali, preden si prišel. Zavoljo tistega gamsa gre, ki si ga lansko zimo spodnesel. Menda te je bistriški jager zasačil pri studencu pod Polanskim robom, ko si si umival roke. Zdaj tisto reč spet pogrevajo v Bistrici. Ukanov pravi, da ne verjame, saj veš tisto, zaradi česar ti sodniki niso mogli blizu, tisto o tvoji pameti, da si malo na eno plat.«
Miha se je razhudil, še preden je Čmrlj povedal do konca, odstavil kozarec od ust, ga trdo postavil na mizo in pribil: »Bo menda že držalo, če je tako rekla gosposka. Kaj pa še vi zdaj onegavite s tem?«
»Veš, stvar je ta,« ga je miril Čmrlj. »Župana volimo za Planino. Saj vidiš, kako smo tukaj vsi prijateljsko zbrani. Planina je v nevarnosti, da izgubi dobro ime, zato smo danes sklenili, da očistimo in razčistimo grehe.«
Ko se je Bedrač odmajal od mize, je Čmrlj potrkal na kozarec in prosil za besedo:
»Spoštovana bratovščina, skenili smo torej, da razčistimo grehe … «
»O ti zlodej brenčavi,« je zrasel Miha: Kaj pa ti s svojimi, jih boš kar v nebesa odnesel? Ne vem, če se ti bo posrečilo. Glej, da te tisti pes ne izda, ki bo lajal za tabo, tisti, ki si ga v zanko ujel, ko si srnjaku nastavil … « .
Mojca je nosila na mizo, grehi so se čistili in klokotali po grlu, sproščeni smeh in divji, opiti glasovi so vpadali drug v drugega tako, da je migotaje pojemala viseča petrolejska svetilka v prevpitem, zakajenem ozračju.
S težavo se je dvignil izza mize nekdo od otrobarjev in z onemoglimi kretnjami pozival na mir. Ko ni našel odziva, je obesil razočaran pogled na vrnivšega se Bedrača, trdo sedel in s čelom trknil na kozarec pred sabo, da mu je lice obležalo v mokrem. Budil ga ni nihče, Bedrač pa je tulil:
»Mir, živine hribovske, kaj ste pijani ali kaj, – saj ni čudno, da vas planšarska zadruga poja s planine.«
Nič ni opravil ne zlepa ne zgrda.
Otrobarjev je že večina omagala. Le v sunkovitih izpadih hrupa je kdo od njih dvignil kuštravo glavo, blodno pogledal izpod čela in vrgel v hrup zmedeno besedo.
Medtem so izvolili župana. Najstarejšega in najstalnejšega obiskovalca Planine. Njegova koča na Mali planini je bila vedno odprta vsem današnjim volivcem in – na to so se gobarji tudi opirali – marsikateri klic na pomoč je že prestreglo njegovo uho; – z grehi pa je bil obložen prav tako, kot si brez njih ne moreš misliti gobarja.
Prišli so na dan tudi otrobarski grehi, vendar se je edini še za misel sposobni otrobar skliceval na njih manjšino …
… »Zavolj tega bi se zgodila krivica,« je dejal Bedrač v zaključnem govoru, »če bi se ne upošteval mandat otrobarjev. Zato jim prepuščamo, da si podžupana volijo sami izmed svojih. Naj slovi njih ugledno ime širom po Veliki in Mali planini v dolino. Z nocojšnjim večerom pa smo mi gobarji za seboj zabrisali vse grešne sledove in na pomlad odletimo kot gorski krokarji, kavri v skale. A dolina naj pomni, da je edino vredni in zaslužni župan Planine od nas gobarjev!«
Ob prvem svitu jasne pustne nedelje, ko je v Stranjah zvonilo dan, je od Pasjih peči odmevala pesem gorskih krokarjev:

Jaz kline bom koval,
ti mazal boš smuči.
Jaz steno bom pod se dajal,
ti pa boš sveži sneg oral …


Toni in Pavel Kemperle
PV 1962


Pojasnilo k volitvam župana na Veliki planini

Namen spisa »Kako so volili župana Planine« je bil, prikazati humoristično stran vesele planinske družbe pred 30 leti v krčmi »Pri Pasjih pečeh« na Sušavah.
Ta »hribovska bratovščina« je med Stranjani ali če se je pojavila kjerkoli v planinski koči, napravila veselo razpoloženje in žela simpatije.
Zanje je bilo važno, da je bil vsak na novo sprejet član te bratovščine plezalec. Sami med seboj so se nazivali gorski krokarji ali kavri. Stranjani in drugi turisti, ki so jih poznali samo izza mize po izvršenih plezalnih turah, ko so si močili izsušena grla, so jih nazivali »krokarje« ali »gobarje«. Za svoje velike dneve ob posebnih gorskih podvigih so prirejali zabave, ki so kasneje prešle V tradicijo. Pozimi so volili župana na Planini, poleti pa so prirejali v Stahovici pri Korlnu ali v Kamniški Bistrici veselice.
Posebnost take veselice je bila, da so se naši »krokarji« vozili na veselico v kočijah po dva ali trije, v nedeljskih oblekah, s peresom gorskega krokarja za klobukom in s cigarami v ustih. V Kamniški Bistrici so imeli skrivna zborovanja za skalo, ki so jo nazvali Žgajnarca.
Kline so hodili kovat h kovaču v Stahovico. Veselje nad dobro izvršenim delom so izražali s tem, da so iz okna kovačnice preskakovali potok, pri čemer se je marsikdo od njih tudi pošteno namočil.
Najbolj priljubljena pa jim je bila pot na Kamniško sedlo. Tam so preživljali kot »gorski krokarji« v steni Planjave in Brane, oddih si pa privoščili v kuhinji koče na Kamniškem sedlu pri Marički. Tudi to se je zgodilo, da so kdaj pa kdaj nadlegovali miru željne turiste s svojim kavrskim vrščem. Oskrbnici Marički so se za svoje nadlegovanje oddolžili s tem, da so ji postavili spominsko ploščo, imenovano »Maričkina plošča« v severozahodnem grebenu Planjave, ki je še danes dobro obiskano in priljubljeno shajališče alpinistov. Malo višje od Maričkine plošče stoje še danes ostanki bivaka, imenovanega »Kavrsko gnezdo«, ki je bilo zgrajeno leta 1936 kot zadnje dejanje gorskih pustolovščin hribovske bratovščine.

Čas je naredil svoje. Družba teh planinskih veseljakov se je razšla. Edini živi spomin na njihove dni je ostal na Sušavah temelj nekdanje »Krčme pri Pasjih pečeh«, požgane med narodnoosvobodilno vojno, potem županovanje na Planini, nekaj desk »Kavrskega gnezda« v Planjavi in pa ime Maričkina plošča, ki ostane kot tako trajno zapisano.
In še tisto o nespodobni posodi, v kateri so mesili gobarji bobe, da jih ne bodo današnji bralci sodili tako kot dolinci takrat! – Zaradi nje je prišla Planina na slab glas, ki se ga še danes ne more znebiti.
Zato vam dam pojasnilo in potrdilo jaz, ki sem bil zraven: Bila je čisto nova, lepo emajlirana kahla. V njej smo mesili, pekli in kuhali, iz nje pili in jedli.

Pavel Kemperle
Planinski vestnik 1962

Leave a Reply

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja