Polet, 12. september 1954 – dLib.si
Pretekli mesec je odšla v francoske Alpe slovenska alpinistična odprava, ki je tamkaj z uspehom opravila več težkih vzponov. O tem nam je za današnjo številko napisal daljši članek udeleženec naše odprave tovariš Kočevar Rado. Gornja slika prikazuje spust po vrvi z vrha Grand Diable
Za »Polet« napisal in prispeval originalne fotografije Kočevar Rado
Letošnjo slovensko alpinistično odpravo v francoske Alpe, ki je trajala od 29. julija do 17. avgusta, je organizirala in podprla Planinska zveza Slovenije. Njej gre v prvi vrsti zasluga za uspešno izvedbo, zlasti pa tovarišu predsedniku Fedorju Koširju in podpredsedniku Tonetu Bučarju. Same priprave za odhod so potekale skoraj dva meseca. Razen potnih listov je bilo treba preskrbeti skoraj celotno opreme. Na višinah nad 4000 m namreč ni vseeno, kako je človek oblečen, posebno pa še, če ga zaloti neurje. Oprema je morala biti brezhibna. Ker nismo v zadostni meri razpolagali z devizami, smo se obrnili na domača podjetja. Pri mnogih smo našli polno razumevanje. Tovarna usnja v Šoštanju je preskrbela odpravi prvovrstno usnje, tovarna »Induplati« v Jaršah blago za vetrovke, delovni kolektiv »Planica Šport« odlične šotore, tovarna »Lek« zdravila itd. Več kot mesec dni je bilo treba letati iz ene delavnice v drugo in nadzorovati delo. Pri tem je imel čez glavo dela zlasti tov. Igor Levstik, na katerem je ležala vsa izvedba. Udeležencev odprave je bilo štirinajst. Bili so to naši alpinisti z najboljšimi izkušnjami v gorah, katere je izbrala Komisija za alpinizem pri PZS. Za vodjo odprave smo si izbrali tov. dr. Miho Potočnika, znanega alpinista še iz predvojnih let. Skrbno je vodil našo ekipo in se tudi sam udeleževal težavnih vzponov na zasnežene štiritisočake. V svoji sredi smo imeli tudi zdravnika dr. Andreja Župančiča, sina našega pesnika Otona Zupančiča ki se je poleg plezalnih podvigov udejstvoval tudi z raziskovanji na znanstvenem področju in proučeval razne vplive višinskega zraka.
Prvi uspehi
Prvi dan ob prihodu smo si uredili taborišče. Taborili smo v velikem campingu, kakšne 3 km oddaljenem iz mesta. Ker je bilo tiste dni lepo vreme, nismo hoteli zamuditi ugodne priložnosti za vzpone, tako smo že naslednji dan odrinili v gore. Vse svoje stvari smo pustili kar v taborišču, kakor drugi alpinisti. Čeprav je bilo v campingu čez sto ljudi, se ni tuje lastnine nihče dotaknil.
Naši alpinisti na vrhu Grepona. Zgoraj (od leve proti desni): Debeljak, Perko in Herlec, spodaj pa Vavken in Kilar
Razdelili smo se v tri skupine. Prva je preko ledenika Argentiere dosegla 3001 m visoko sedlo »Col des Cristaux«. Na svoji poti je premagala več sto metrov visoko in strmo steno pod omenjenim sedlom, od koder se je preko ledenika »Talefre« in »Mer de Glace« vrnila v Chamonix. Pri tem vzponu so imeli naši priložnost spoznati ves predel Alp zahodno od Mont Blanca. Tura je bila izredno dolga in naporna, saj je trajala ves dan. Naslednja plezalna skupina je preplezala na 4013 m visoki Deant du Geant — Orjakov zob. Največji uspeh prvih dni pa je bil znani Hudičev greben v 4248 m Mont Blanc du Tacul. To je dolg greben s petimi navpičnimi stolpi, katere je treba premagati po navpični, zelo težavni steni. Ker so glavne težave v višini nad 4000 m, je ta tura danes ena najtežavnejših v masivu Mont Blanca. Naši alpinisti so jo preplezali v štirinajstih urah. Vremenske razmere so bile pri teh vzponih zelo ugodne, nekoliko slabše so bile le snežne razmere v višinah nad 4000 m, kjer je bilo še mnogo pršiča.
Nobenih težav v višinah nad 4000 m
Znano je, da z višino pojema količina kisika v zraku in da je vsaka hoja in plezanje v velikih višinah počasnejša in napornejša. Mnogi ljudje celo ne prenesejo višine nad 3500 m in dobijo tako imenovano višinsko bolezen. Našim plezalcem višina ni delala preglavic, tako da so se z lahkoto gibali v omenjenih višinah. Pač pa so naši alpinisti naleteli na drugačne razmere v gorah, kot so pri nas. Zahodne Alpe ne samo da so višje, temveč imajo docela drugačen značaj. Medtem ko je pri nas možno iti n. pr. na Triglav z vetrovko, kosom kruha pa še kaj zraven, na Mont Blancu ni tako. Tukaj je treba imeti poleg cepina, derez in ostalega plezalnega materiala, s seboj tudi hrane za več dni. Poleg pa še seveda vso potrebno zaščitno obleko, bencinski kuhalnik itd. Tu je treba računati na možnost bivaka kjerkoli. Če koga zaloti megla na snežnem pobočju ali ledeniku. se bo le z največjo težavo vrnil v kočo. Tudi objektivne nevarnosti so v teh kočah večje kot kjerkoli. Ne samo mraz in sneg, temveč strašni plazovi, ko se s pobočja utrgajo ogromni kosi ledu ali serakov, so poleg navadnega vremenskega preobrata največja nevarnost alpinistov.
Tukaj se prične »Hudičev greben«
Še 2 dni lepega vremena – novi vzponi
Ko smo se vrnili 3. avgusta v naše taborišče, smo bili prepričani, da smo ujeli lepo vreme za najmanj štirinajst dni. Sneg na pobočjih se je strdil in kazalo je, da bomo lahko poizkusili tudi najtežje vzpone. Čez dva dni smo se zopet vrnili v naše taborišče pri Chamonixu. Tovariši so pripovedovali izvršenih vzponih.
Aiguille du Verte (4127 m) nad ledenikom Mer de Glace. Na njen vrh vodijo tisočmetrska ostenja in grebeni. Naši so preplezali strm Whymperjev žleb, sestopili pa so nato po dolgem grebenu Moine na ledenik Mer de Glace. Zaradi padajočega kamenja in plazov so morali greben preplezati že ponoči in v zgodnjih jutranjih urah. Skoraj do večera so nato sestopali po zasneženem grebenu v dolino.
Vzhodna stena Moine (3413 m) je visoka nad 500 m in skoraj popolnoma navpična. V njej sta bila dva naša plezalca (inž. Dolar, Sara) nad sedem ur. Granitna skala se razlikuje od našega apnenca, je bolj gladka in prepokana s številnimi počmi, ki predstavljajo za plezalca najtežja mesta, ker jih je treba premagati s trenjem telesa. Tiste dni smo se povzpeli tudi na 3482 m visoki granitni vrh Grepon. Grebensko prečenje Grepona je ena najepših plezarij v granitu; odlikuje ga trdna skala, zanimiva plezalna mesta in velika izpostavljenost. Vrh je tako ozek, da je na njem prostora le za nekaj ljudi. Z njega je mogoče navzdol le z vrvjo po zraku.
Velika tragedija v montblanških hribih
Komaj smo se vrnili v naše taborišče, je vrhove zalila gosta megla. Ponoči je že začelo deževati. Nad 3000 m pa so divjali silni snežni viharji. Šele čez dva dni smo zvedeli, da v gorah Mont Blanca pogrešajo štiriindvajset alpinistov. Trinajst od teh jih je našlo smrt v ledenih strminah od Mont Blanca do Aiguille du Chardonet. Nesrečne alpiniste je zajel vremenski preobrat ravno pri plezalnih podvigih. Pet dni so imeli gorski reševalci iz Chamonixa dela čez glavo, toda kljub velikemu naporu in nevarnostim se jim je posrečilo rešiti nekaj življenj. Celo francoska vojska je sodelovala v reševalnih akcijah z najmodernejšimi reševalnimi napravami. To je bila ena najtežjih tragedij v montblanški gorski skupini v zadnjih letih.
V preko 1 m visokem snegu na Mont Blanc
Skoraj teden dni nismo mogli v takih razmerah nikamor. Vreme je postajalo čedalje slabše, v gorah pa vedno več novega snega. Ko so se včasih za hip razkadile megle, smo zagledali gore tako pobeljene, kakor bi jih mokre posul z moko. Čas našega bivanja se je počasi bližal koncu, hoteli smo vsaj še enkrat poizkusiti na vrhove. 13. avgusta se je vreme za spoznanje izboljšalo. Odrinili smo v treh smereh: ena skupina je odšla v kočo Argentiere, druga v kočo Charpoua. Obe skupini sta se čez dva dni vrnili nazaj, ker so bile stene Verta in Drujev tako zasnežene, da bi vzpon pomenil resno nevarnost. Tretja skupina pa je v dveh dneh v nad meter visokem snegu in silnem viharju dosegla vrh Mont Blanca. V lepem vremenu ta vzpon sicer ni težaven, a v teh razmerah je bil to izredno težaven podvig. Marsikje je bilo treba v megli in snežnem viharju iskati s kompasom prave smer. V teh štirinajstih dneh so bili edino naši alpinisti obiskovalci Mont Blanca. Tudi ob povratku v dolino ni bilo vreme boljše. Po naših šotorih je neprestano lil dež, ta da smo le s težavo posušili mokro obleko.
Rado Kočevar