Kratek pregled svetovnega alpinizma
Primorski dnevnik, 22. julij 1989
Aktivno pri nas
»Kaj bi s svojim narodnoosvobodilnim ognjem stric Sova v filmu Na svoji zemlji, brez hribov okoli Baške grape! Kaj bi štajerski viničarji in obmurski mlinarji brez goric in temnih tolmunov deroče Mure! Kaj bi Kala brez divjine alpskega sveta! Kaj bi Temnikar na svoji gorski kmetiji s svojim strašnim bojem za poštenega človeka, kakršnega zmore le v boju z naravo ojekleneli junak, kaj bi v filmu Balada o trobenti in oblaku – brez komenske pokrajine! In kaj bi deček Kekec brez slovenskih gora, brez junaškega boja s planinskim orlom in čudnim možem Bedancem onstran strme soteske!«
S temi besedami je dr. France Brenk hotel poudariti vlogo in pomen planinskega sveta v slovenski kinematografiji in ne samo v njej. Slovencem so bile gore od vedno pri srcu. Naj pomislimo le, da je stilizirani obris Triglava simbol slovenstva in slovenskega naroda. In prav v triglavski steni, v steni vseh sten, se začenja zgodovina velikega slovenskega alpinizma, ki je danes svetovno uveljavljen.
Nekajkrat smo že poudarili, da je bil alpinizem v Julijskih Alpah v primerjavi z dolomitskim nekoliko nazadnjaški. Pri tem pa ne gre pozabiti na napore Henrika Tume in nekaterih članov planinskega društva Dren, da bi v plezalski tehniki dohiteli takrat premočne Nemce in Italijane. Toda podjarmljenim Slovencem ni bilo dano, da bi dosegali uveljavljene sosede. Nemci, ki so takrat gospodarili na Slovenskem, so vzeli pod svojo oblast tudi slovenske gore. Ni čudno torej, da so vsi vzponi, ki so bili izvršeni pred prvo svetovno vojno in med njo v Julijskih Alpah podpisani s tujimi imeni. Tako naj za primer vzamemo nemško smer v Severni triglavski steni ali pa Hornov vzpon na Jalovec. V vojnem času pa sta kaplan v avstrijski vojski Hans Klug in vojak Hans Stagl preplezala vrsto zanimivih smeri v Zahodnih, današnjih italijanskih Julijskih Alpah.
(1898 – 1924)
Po vojni so se Slovenci vsaj delno rešili tujega jarma in to se je takoj poznalo tudi v gorniškem delovanju. Že leta 1921 je bil ustanovljen turistični klub Skala, pri katerem so gojili alpinizem, smučanje in fotografijo. Prvi predsednik društva je bil Drago Zorko. Toda za nas je predvsem zanimivo, da je leta 1992 v omenjeni klub stopil prvi slovenski športni plezalec dr. Klement Jug. Jugova osebnost, filozofija, njegov pogled na življenje in njegova ljubezen do gora in slovenskega naroda, vse to je bilo že na dolgo in široko opisano v številnih knjigah in zato ne bi ponavljali, kar je bilo že stokrat povedano. Omejili se bomo na njegovo alpinistično dejavnost, ki je kljub kratkotrajnosti lahko v zavist marsikateremu sodobnemu alpinistu, predvsem pa se bomo posvetili opisu njegovega tragičnega zadnjega vzpona v orjaškem zahodnem stebru Severne triglavske stene.
Med najzanimivejše vzpone Klementa Juga štejemo: vzhodno steno Stenarja, severozahodno Cmirja in Prisojnika, severno Škrlatico, številne smeri v Kamniških Alpah ter slovensko in nemško smer v Steni. Večino teh tur je opravil sam in sam je bil tudi, ko se je slednjič skušal v usodnem stebru. Kdo ve, kaj si je Jug mislil, ko je v ranem jutru zadnjič stopal po stezici, ki pelje na škrbino Luknja, naravni prehod med dolino Vrat in Trento. Morda na nesrečno ljubezen, ki jo natanko opisuje Svetina v romanu Stena, ali pa je sleherno misel prevzel mogočni skalnati steber, ki je že dolgo izzival njegov pogum. Verjetno ga je zazeblo v prste, ko se je dotaknil skale na lažjem, petdeset metrov visokem skoku pod steno, in hladna skala ga je prebudila iz sanj. Težave v tem predelu prav gotovo niso vznemirjale izurjenega plezalca, medtem ko je zajeda, ki označuje pravi začetek smeri, kar trd oreh. Pošteno se je moral potruditi v sto metrih četrte stopnje, ki privedejo do gladke plošče. Temna, skoraj črna skala je stopnjevala občutek osamljenosti. Pogled navzgor je zapiral nič dobrega obetajoč previs, medtem ko se je pogled v dvestometrski prepad ustavil na snežiščih in grušču pod steno. Raztežaj previdnega premikanja po gladki plošči, kjer skalo bolj božaš, in že je stal pod previsom. Nekaj časa se je obotavljal, kajti že dvakrat ga je ta previs zavrnil, tokrat pa se je prepričal, da ga mora premagati, in spoprijel se je s skalo. Zabil je klin, zanj potegnil in že je držal dober oprimek nad previsom. Zavihtel se je v strašno praznino in… zadnjič zagledal modrino neba, preden je treščil na tu pa tam zasneženo melišče pod Severno triglavsko steno.
