Planinski vestnik 2014/07
Matija Horvat (1935–2014)
V devetinsedemdesetem letu starosti nas je nepričakovano zapustil Matija Horvat, zdravnik, redni član Akademije znanosti in umetnosti Slovenije, redni in zaslužni profesor na Medicinski fakulteti v Ljubljani, utemeljitelj intenzivne interne medicine v Sloveniji, dolgoletni predstojnik Centra za intenzivno interno medicino UKC Ljubljana, član Komisije za medicinsko etiko Republike Slovenije.
Ko smo izvedeli, da je preminil naš gorski prijatelj in tovariš Matija Horvat – Matiček, nas je globoko pretreslo, saj smo bili trdno prepričani, da bo Matija “večno” med nami.
Rodil se je leta 1935 v Škofji Loki in leta 1959 diplomiral na Medicinski fakulteti v Ljubljani. Čez dve leti se je zaposlil v Zdravstvenem domu Kranj in od leta 1966 delal v bolnišnici TBC na Golniku, kjer je bil tri leta, nato pa je bil zaposlen na Medicinski fakulteti v Ljubljani in v Univerzitetnem kliničnem centru Ljubljana.
V vrste planincev in v Planinsko društvo Kranj se je včlanil leta 1965, naslednje leto je naredil klasičen program usposabljanja za gorskega reševalca in postal član postaje Gorske reševalne službe Kranj. Bil je srčen hribovec in odličen zdravnik gorski reševalec, razumljiv predavatelj medicinske teorije in praktikuma, ki je učil, kako naj na najbolj preprost, zanesljiv in učinkovit način delujemo laiki v primeru nesreče in pri nudenju prve pomoči človeku v gorah. Za predavanja v okviru programov planinskega in gorskoreševalnega usposabljanja s področja nudenja prve pomoči v gorah in preventivnih napotkov je bil Matija najbolj iskan zdravnik med mladimi in starejšimi planinci. Njegova preprosta in izjemno bogata strokovna ter učinkovita beseda je vedno dosegla namen. Matijeva skromnost, preprostost, odprtost in dostopnost v vsakem trenutku so bile nesporne vrednote, katere je vsakdo želel prejemati v kar največjem obsegu.
Matija je vedno iskal in raziskoval notranja čustva človeka in filozofijo himalajskih gorskih božanstev, zatorej ni naključje, da sta se z Nejcem Zaplotnikom dopolnjevala v dialogu, da sta skupaj raziskovala poti, cilje in vsebine življenja, njih radosti, veselja in strasti. In prav v gorah, v zasneženih strminah, grebenih, skalnih vertikalah in dišečih rožnatih planinskih poljanah je Matija ohranjal svoj vsestranski elan in dobival nove energetske naboje za nadaljnje delo in poslanstvo dobrodelnosti, nudenje pomoči sočloveku v stiski, strahu in enako tudi v prizadevanjih za podaljševanje človekove življenjske poti. Matija je bil človek, ki ni poznal selekcije, razvrščanja ljudi med revne in bogate, ugledne in povprečne, sposobne in neiznajdljive; na vsak klic po medicinski pomoči se je brez pogojev in plačila z izjemno zavzetostjo in skrbnostjo odzval. Vseskozi si je prizadeval občutiti “zemeljske” skrivnosti v viharjih oceanov, na Hemingwayevi Črni celini, med himalajskimi Šerpami, Indijanci v Andih in jih doživeti na najbolj pustolovski način, kot tudi okusiti Ameriko od vzhoda do skrajnega zahoda. Prav v teh ekstremnih situacijah in doživetjih se je srečeval sam s seboj tudi v boju, kako zmagati in preživeti. Vedno je želel ostati na poti, kajti nemalokrat nam je govoril, da ko prideš na cilj in razkriješ skrivnost, izgubiš vrednote upanja.
Matija je kot član in zdravnik prve slovenske alpinistične odprave leta 1972 najprej odšel na Mawenzi v Afriko; odprava je uspešno preplezala prvenstveno Kranjsko smer v Vzhodnem ostenju Mawenzija. V letu 1975 je bil vodja alpinistične odprave PZS v Kavkaz, član odprav Andi 1979 in 1996, član himalajske odprave PZS in ekspedicijski zdravnik odprave na Lhotse 1981, predavatelj in inštruktor leta 1990 v šoli za gorske vodnike v Nepalu in leta 2003 v pogorju Rwenzori v Afriki. Bil je tudi maratonski tekač, udeleženec 18 maratonskih tekov, leta 1982 je postal slovenski veteranski maratonski prvak. Na svetovnem prvenstvu na Havajih je dosegel tretje mesto, na švicarskih maratonih je bil dvakrat najhitrejši. Matijeva posebnost so bila tudi triatlonska tekmovanja. Za svojo osebno sprostitev, za telo in dušo pa je Matija redno in vseskozi skrbel tako, da je letno opravljal turnosmučarske ture v okolici Krna, Triglava, na Kotovo sedlo …, v poletju se je predajal klasičnim srednje zahtevnim plezalnim vzponom v Steni, Jalovcu, Špiku … Matija, kot velik preprost svetovljan in plemenit slovenski domoljub, je svoje znanje pridobival, preverjal in dopolnjeval v svetu in ga nesebično prinašal v Slovenijo, v slovensko medicino in družbo. Je prejemnik nagrad in priznanj sklada Borisa Kidriča v letih 1986 in 1989, Tavčarjevega priznanja Medicinske fakultete leta 2005 in v letu 2010 Hipokratovega priznanja Zdravniške zbornice Slovenije. Ko smo se v Ljubljani zadnjič poslovili od prof. dr. Matije Horvata, od slovenske osebnosti s priznano najvišjo avtoriteto v svetu in doma, smo se nehote vprašali, ali slovenska državna ali mestna priznanja morda niso namenjena za tako zaslužne osebnosti in humaniste, kot je bil Matija Horvat.
Franci Ekar
