Mary Varale

ženska v rdečem, ki je plezala proti toku

Mary Varale (Maria Giovanna Gennaro, rojena v Marseillu, 24. junija 1895 – umrla v Genovi 9. decembra 1963) je bila ena najdrznejših in najbolj neuklonljivih osebnosti italijanskega alpinizma med obema vojnama. Rojena v Marseillu, a z italijanskimi koreninami je v dvajsetih in tridesetih letih preplezala številne smeri, med njimi številne prvenstvene in tudi takšne, ki so bile dotlej rezervirane za moške. Bila je druga, bila je prva, bila je sama — in bila je rdeča. Če bi bila Mary Varale moški, njeno ime ne bi bilo nič manj pomembno in manj znano kot ime Emilia Comicija in Riccarda Cassina: od prvega se je učila in drugega poučevala. Vendar je živela v dobi, ko so bile ženske v gorah bolj prijetne spremljevalke, morda celo dobre, a zagotovo ne sposobne nepozabnih podvigov. Prav po zaslugi žensk, kot je bila Varale, so se te trdne gotovosti postopoma sesule, ne brez ogromnega odpora. Mary je bila nedvomno svojevrstna vzornica takratnim alpinistkam, kot so bile tudi »naše«: Pavla, Anna, Mira pa brez zamere do nezapisanih zapišimo še, Danica, saj je duh, ki ga je ustvarila, tlel še lep čas (lahko se pa tudi spomnimo prepirov in razpadov mešanih navez, kjer ženske niso smele plezati prve tudi še v ne tako oddaljenem času – žal pa tega niso in ne bodo obelodanile). Torej! Lahko mirno zapišemo, da je ustvarjalno uporniški duh tudi pogasnil? Skoraj?

Rdeča jakna in slog, ki ni bil le estetski
Mary Varale je v gorah nosila rdečo jakno, prilegajočo se v pasu, in lase, ovite v bombažni robec. Ni bila le modna izbira — bila je izjava. V času, ko so bile ženske v gorah redkost, je Mary s svojo podobo in držo izžarevala samozavest, ironijo in neodvisnost. Bila je »lepa po takratnih merilih,« kot piše Enrico Camanni, a svojega videza ni nikoli izkoriščala. Njena estetika je bila podaljšek njene etike: jasna, pokončna, neodvisna.

Leta 1933 se je Mary poročila z Vittoriom Varalejem (1891 – 1973), ki ga je spoznala nekaj let prej in prevzela priimek. Vittorio je bil je novinar in športni dopisnik La Stampe, za katero je pisal o kolesarstvu in alpinizmu, njeni strasti. Tudi Varale je oboževal plezanje, a je težko držal korak z ženo, zato sta se večinoma skupaj sprehajala po gozdovih in travnikih. Nobeden od njiju se ni čutil zagrenjen zaradi tega manj tehničnega uživanja v gorah.

V navezi z najboljšimi: Comici, Cassin, Piaz
Mary je plezala z legendami: Tita Piaz, Riccardo Cassin, Alvise Andrich in predvsem Emilio Comici, ki jo je imel za svojo najtesnejšo sopotnico. Po vzponu na Spigolo Giallo je Comici zapisal:
»Ne gre za vljudnost. Njena prisotnost je bila ključna. Njeno moralno oporo med najtežjimi trenutki bi težko nadomestil kdorkoli.«
Z Andrichem je leta 1934 preplezala direktno smer v jugozahodni steni Cimona della Pala — »Cervinu Dolomitov«. To je bil njen zadnji, šeste stopnje. Ko je CAI zavrnil podelitev priznanja Andrichu, ker je plezal z žensko, je Mary napisala pismo, ki je odmevalo kot udarec: »V tej družbi hinavcev in klovnov ne morem več biti.«
S tem je zapustila CAI in se umaknila iz javnega alpinizma. Njena odločitev je bila radikalna, a dosledna. Kot bi hotela reči: če gore niso prostor za pravičnost, potem naj ne bodo prostor zanjo.

Pionirka, ki je bila tudi mecenka
Mary ni bila le plezalka, temveč tudi mecenka. Podpirala je mlade alpiniste, med njimi Comicija in Andricha, jim pomagala z opremo, organizacijo in predvsem z zaupanjem. Bila je »talent scout« v času, ko ženske niso smele niti glasno govoriti v gorniških krožkih.
Za njeno plezalna kariero se govori o 217 vzponih v 11 letih – od 1924 do 1935, bila je tako intenzivna, da je pustila sled, ki je ne more izbrisati niti institucionalna pozaba. Po letu 1935 se je zaradi artritisa umaknila iz plezanja, a je ostala prisotna kot simbol — ženska v rdečem, ki je plezala proti toku.

Tine Orel: Gospo iz Spigolo giallo, so imenovali Mary Varale, pred drugo svetovno vojno eno najvidnejših plezalk v Evropi. Konec decembra 1963 je ta žena umrla v Bordigheri po dolgi bolezni. L. 1933 je z Emiliem Comicijem in Renatom Zanuttijem preplezala Spigolo Giallo, v Mali Cini še danes krepko šestico. Comici je priznal, da ju je ves čas moralno podpirala in pregovorila, da niso sestopili. L. 1934 je z Andrichem in Bianchetom preplezala direktno jugozahodno steno Cimone della Pala tudi VI. Preplezala je dolgo vrsto težkih smeri v Dolomitih, Ortlerju in Bergellu. Ricardo Cassin je prvo od svojih 80 prvenstvenih smeri plezal z Mary Varale — vzhodno steno Punta Angelina julija 1931. Rodila se je v Marseilleu, njen mož Varale je bil žurnalist in pisatelj.

Svobodna ženska
Pamela Lainati piše, da je Maria Luisa Volpe, Marijina nečakinja po moževi strani, dobro pojasnila obstoj te zelo posebne tete: Če je bila v dvajsetih letih prejšnjega stoletja dama milanskega višjega razreda s krilom do kolen, šminko in visokimi petami je v tridesetih letih prejšnjega stoletja postala emancipirana ženska, ki je nosila hlače kadila na ulici in z močnim žvižgom klicala svojega psa. Mož ji je dal vzdevek Gibbetto Rosso (Rdeča jakna), ker je v gorah nosila rdečo jakno in naglavno ruto, ki ji je zavezovala lase. Tisti, ki so jo poznali, so jo opisovali kot sončno in ljubečo, vedno prijazno in pripravljeno pomagati v gorah, a hkrati močno in pogumno, tehnično visoko podkovano. Bila je ena redkih žensk svojega časa, ki je preplezala tako težke smeri in se je zavedala pomena, ki so ga njeni športni dosežki dejansko imeli za ves ženski spol. O tem je pisala za revijo Vita femminile: »Verjamem, da to ni povsem neuporabno, četudi le zato, da pokaže ali opomni tiste, ki se pretvarjajo, da ne vedo, da ženske nismo plašna in šibka bitja, kot bi nas gospodje radi prepričali.« Premagati jo je uspelo le bolezni revmatoidnemu artritisu, ki jo je prisilil, da je bila vedno bolj negibna, kar je bilo za žensko vajeni skoraj lebdenja v praznini in brez strahu hujše od smrti. Mary je umrla v svojem domu v Bordigheri.