V začetku novembra sta češka alpinista Marek Holeček in Radoslav Groh poskušala preplezati novo smer v jugovzhodni steni Čo Oja (8188 m) — Turquoise Goddess, kot jo (sedaj) imenujejo domačini. Po dveh dneh plezanja v zavetju stene sta se morala zaradi nenadne spremembe vetrov umakniti. Vihar je udaril neposredno, razmere so postale nevzdržne. »Sumila sva, da tega ne bova dolgo zdržala,« je zapisal Holeček.
Umik v kaosu
Ko sta se spustila na ledenik, ju je pričakalo novo presenečenje: šotor in zakopana oprema sta izginila. »Kot da parkiraš avto in si prepričan, da je tam — zjutraj pa ostane le prazno mesto z listjem ob robniku.« V temi in snežnem metežu sta se podala proti baznemu taboru, kjer ju je pričakala še ena izguba: tudi tam je vihar uničil šotor.
»Preden me je utrujenost potopila v spanje, sem si rekel: z boginjo sem končal,« je zapisal Holeček. Naslednje jutro sta se odpravila v vas Gokyo, prepuščajoč reševanje ostankov tabora organizatorju. Poskusa ne bosta ponovila.
Gore ne dajejo, ampak dopuščajo
V daljšem zapisu na Facebooku je Holeček razgrnil čustveno in telesno izčrpanost, ki se je nabrala že pred vzponom. »Volja in ogromna želja sta naju zaslepili. Zdaj, ko pišem te vrstice v Gokyu, vidim jasno: že pred plezanjem sva porabila več moči, kot sva si priznala.«
Opisuje nočni sestop, izgubljene sledi, pasti v snegu, razpad opreme in končno sprejetje: »Turistična predstava je tu končana. Morda je moralo biti tako.« V zaključku se sprašuje, kdo bo odnesel štiri nahrbtnike, ostanke šotorov in smeti — morda šele spomladi, morda s helikopterjem.
Spoštovanje do boginje
Stena Čo Oja je ostala nedotaknjena, a ne premagana. »Boginja se nam(a) smeji s svojo veličino,« piše Holeček. Njegov zapis ni poročilo o neuspehu, temveč hvalnica razumevanju, da v gorah šteje več kot le vrh. »Tisoč malenkosti lahko pokonča celo čredo volov.«
Copilot
