Planinski vestnik 2014/06
Janez Petrič – Šara (1950–2014)
Prav rad bi povedal kaj o Janezu, če bi mi bilo dano, v kakem drugem trenutku. Tako pa pretresen ob njegovem slovesu od tega sveta, kljub več kakor 40-letnemu prijateljevanju, težko najdem prave besede.
Rojen je bil v Poljčah na Gorenjskem, zanj najlepši vasi na svetu. Tu je preživel mlada leta z mamo in dvema bratoma. Z domačega okna se mu je odpiral pogled na Triglav in gore so ga kmalu čisto prevzele. Zaneseno je prebiral gorniške knjige in plezal. Gore so mu bile gotovo tudi protiutež trdemu delu, saj se je že po osnovni šoli zaposlil v tovarni Veriga, pozneje pa v Železarni in Elanu. Najino prvo bežno gorniško poznanstvo je tragedija leta 1970 poglobila v prijateljstvo in zaznamovala za vse življenje. Z mojim bratom Silvom ju je med plezanjem v francoskih Alpah zajelo neurje, iz katerega se je na čudežen način izvlekel le Janez. Ta tragična preizkušnja ga je močno povezala tudi z našo družino in na neki način je postal njen del.
Ljubezen do gora ga je posredno pripeljala tudi do ljubezni njegovega življenja, žene Mariče. Ob njej je spoznal, da je življenje lahko spet lepo, laže je predelal tragično izkušnjo iz francoskih Alp ter se leto po njej poročil in preselil v Ljubljano. Za plezanje ob zidanju hiše in mladi družini preprosto ni bilo več časa. A kljub temu se je, kakor pravi Gorenjec, ki se preseli v Ljubljano, dobro zavaroval. S seboj je prinesel ljubezen do Avsenikove glasbe in Planice, ki ju je ves čas skrbno negoval. Med drugim je več kakor trideset let prostovoljno zavzeto skrbel za dobro počutje planiških delavcev in skakalcev. Trije otroci so rasli in počasi že prevzemali uspešno obrt, ki sta jo ustvarila z Maričo. Vse je v trdem delu teklo nekako v pravo smer. Vem, da je bil ponosen na to, kar mu je uspevalo, čeprav se ni nikoli hvalil. In ko bi moral vse bolj uživati v sadovih svojega dela, mu je leta 1993 prometna nesreča vzela hčerko. Vse se mu je podrlo. Skozi leta se je znova pobiral, a popolnoma pobral se ni nikoli.
Po pripovedovanju žene Mariče je najbolj užival v pokoju od leta 2008 v svoji počitniški hišici na Kavcah nad Uskovnico. Včasih v krogu družine, včasih sam. Rad se je pogovarjal, vse ga je zanimalo in rad je svoje mnenje o vsem tudi jasno povedal. Želel je, da bi bilo na svetu več ljudi v pravem, plemenitem pomenu te besede. Ljudi, ki jim največ pomenijo ljubezen, sočutje in pomoč sočloveku. Ljudi, ki se ne pustijo voditi sistemu, ki niso sebični in ne hlastajo za materialnimi dobrinami. Rad je poudaril, da se bomo morali vsi nekoč posloviti in da ničesar ne bomo mogli vzeti s seboj.
Čeprav je lani hudo zbolel, nihče med nami ni mogel verjeti, da se bo Janez poslovil tako kmalu. Še pred dobrim mesecem, ko sva govorila po telefonu in je dal slutiti, da se poslavlja, nisem verjel. Da je morda v slabi koži zaradi svojega počutja in vsega hudega, kar mu je prineslo življenje. Obljubil sem mu, da pridem enkrat spomladi do njega, da se malo pogovoriva in obudiva spomine, ki jih je res veliko. Pa je kar odšel, in to ravno v času njemu tako ljubega planiškega praznika. Dragi Janez, na tem svetu se fizično ne bova več srečala, prihajala pa si bova naproti v mojih mislih in spominih. Pogrešal bom tvojo glasno in močno besedo. Pogrešal bom spominske šopke rušja, ki si jih več kakor štirideset let tako skrbno in spoštljivo prinašal na grob mojega brata v Šentvid. Res je, kakor si rekel, da se bomo morali vsi nekoč posloviti. A vsakemu od nas je tudi dana možnost, da svoje kratko življenje preživi kar najbolj plemenito ter pošteno do sebe in drugih. Janez, tebi je to uspelo, zato počivaj v miru.
Viki Grošelj
