Planinski vestnik 2014/04
Alpinistke ne poznajo jamranja
V Kijevu rojena alpinistka, ki v Ljubljani živi že od desetega leta, se je alpinizmu aktivno posvetila šele pred dobrim desetletjem, zadnje štiri sezone pa z odmevnimi vzponi stopila v vodilne vrste slovenskega ženskega alpinizma. Že drugič najuspešnejšo alpinistko po izboru Planinske zveze Slovenije in štirikratno najboljšo alpinistko Mestne občine Ljubljana je ples v navpičnici naučil vzdržljivosti, potrpežljivosti in vztrajnosti. Šport, katerega ritem ne narekuje štoparica, ampak zagrizenost dati vse od sebe, bo prva violina njenega življenja, vse dokler jo bo naprej gnala zadostna motivacija.
Plezati si začela relativno pozno, proti koncu srednje šole, prej si trenirala vrsto drugih športov. Katere športne prvine si uspešno prenesla v svet navpičnic in česa te je naučil alpinizem?
Umetnostno plavanje in balet sem trenirala še kot deklica, ko so naju s sestro Anjo starši – oba sta bila športnika – vpisali k tem v Rusiji priljubljenim športom. Iz ritmične gimnastike, ki je bila naslednja, sem prenesla gibljivost in še danes opažam, da sem med bolj gibljivimi plezalci.
Ko smo prišli v Slovenijo, sem gimnastiko nadaljevala rekreativno, ker pa je mama delala kot športna maserka z atleti, sva se s sestro znašli na atletskem stadionu in nadaljevali po maminih stopinjah, ki je bila prav tako uspešna atletinja. Tam sem pridobila disciplino. Navadila sem se vsakodnevnega treninga, kar poskušam prenašati v športni alpinizem, če ga lahko tako imenujem. A je drugače – če greš na turo, izgubiš teden rednega treninga. Ni vse po predpisih, niso ves čas isti štarti kakor pri atletiki, ampak moraš biti vsestranski – enkrat plezaš v skali, drugič v ledu, potrebuješ kondicijo, glavo, dobro fizično pripravljenost … Alpinizem je kompleksnejši.
Kako je biti sama svoja trenerka?
Z drugimi alpinisti se veliko pogovarjamo in delimo izkušnje, ki jih poskusim vključiti v svoj trening oziroma jih prilagoditi sebi, svojim zmožnostim in času. Z leti spoznaš, da se moraš poslušati. Če hočeš izpolniti načrt treninga nekoga drugega, pa zboliš in si utrujen, pomeni, da si pretiraval, da ga moraš prilagoditi. Pomembna je tudi družba, ki pozitivno vpliva na motivacijo pri treningu. Ko vidiš nekoga fajtat, zdaj ko smo veliko na cepinih, ko vidiš, da daje vse od sebe, še tebe potegne, da si rečeš: “To zmorem tudi jaz.” To je velik plus v našem početju, kjer se čas ne meri s štoparico, ampak je poudarek na tem, da daješ vse od sebe.
Omenila si spodbuden vpliv družbe. Je v slovenski alpinistični druščini vendar prisotne veliko tekmovalnosti?
Med puncami tega ne občutim, morda zato, ker se spodbujamo in smo za vsak uspeh vesele druga za drugo. Vseeno smo šibkejše od fantov, to je treba priznati, in če katera prepleza kaj dobrega, smo ponosne nanjo. Sama ne občutim nevoščljivosti, tekmovalnosti.
S Tino Di Batista, s katero se zadnja leta izmenjujeta na prestolu najuspešnejše slovenske alpinistke, sta tudi usklajena naveza, ki je pred dobrim letom priplezala na Fitz Roy po najdaljši smeri, smeri Afanassieff.
Odlično se dopolnjujeva, kar sem uvidela šele lani, ko sva se prvič resno navezali, v Patagoniji, prej pa nisva dosti plezali skupaj. Morda nisem bila dorasla temu, a je dozorel čas in sva se takoj ujeli. Ni bilo treba veliko govoriti, kar delovalo je. Ona je orientacijsko zelo dobra, z izkušnjami iz vodništva vidi prehode, sama sem morda v kakšnem strmejšem delu močnejša, in ko to sešteješ, uspeš – skupaj, ena brez druge ne bi uspeli.
V letu 2012 je izstopala tvoja prosta ponovitev Obraza Sfinge z Mihom Praprotnikom, veliko si plezala tudi z Lukom Krajncem in drugimi. Kakšna je razlika v delovanju ženske in mešane naveze?
Tako kakor sem plezala s Tino in pred leti na Aljaski prav tako s puncami, s fanti še nisem. Ko lezeš s puncami, ni jamranja, ne računaš, da si lahko privoščiš biti šibkejši. Kadar je soplezalka utrujena, veš, da moraš prevzeti vodstvo, potem se zamenjata, obe prispevata enakovredno. S fanti sem večinoma plezala krajše smeri, pri večdnevnih vzponih sem večkrat plezala kot druga, med drugim sem tudi varovala Luko Krajnca v znani Bellavisti v Zahodni Cini in v smeri Golden Gate v El Capitanu, kjer sem se veliko naučila. Pri vzponih, kakršen je Obraz Sfinge, ključni raztežaj poskusim splezati v vodstvu, saj zame prosti vzpon pomeni, da najtežji raztežaj splezaš v vodstvu. Z vsemi soplezalci, s katerimi plezam, sem enakovredna, na kogar pride raztežaj, pleza naprej. Razen v smereh, ki jih plezam v celoti v vodstvu, zadnje čase vse redkeje, ker mi veliko več pomeni, da se navežem z nekom, ki ima podobno željo in idejo. In plezati s puncami je tudi bolj sproščeno.
Lansko sezono si v navezi z mlado nemško plezalko Caroline North kronala avgusta s prosto ponovitvijo Centralnega stebra v Frneyju na Mont Blanc. Kako je bilo plezati po stopinjah alpinističnih velikanov, kar je bila tvoja večletna želja?
Že leta 2007, ko smo na vrhu Grand Jorassesov zjutraj zagledali stebre, se je rodila ta želja, do katere sem imela kar rešpekt, saj je resna tura. Najprej moraš doseči steno, jo zlesti in še sestopiti čez Mont Blanc, kar zahteva dobro pripravo pa še vreme mora sodelovati. S Caroline sva se spoznali že leto prej, ugotovili, da imava podobno vizijo, in se odločili za Frenejske stebre. Vedela sem, da si želim to zlesti prosto, a nisem bila obremenjena, da moram. Podobno kakor v Sfingi sem to znala pred najtežjim raztežajem odmisliti in se sprostiti. Plezaš, kakor da si v svojem svetu! Da sem sposobna tega, se mi zgodi le nekajkrat na leto, in to mi najbolj ostane v spominu.
Alpinizem je navsezadnje način spoznavanja samega sebe. Do kakšnih spoznanj o sebi si se dokopala v steni?
Alpinizem mi je privzgojil veliko pozitivnih lastnosti, ki jih uporabljam tudi v vsakdanjem življenju. Vzdržljivost, potrpežljivost, vztrajnost, da si vzameš čas za premislek. Od enega do drugega vzpona in popotovanja je vsako spoznanje, vsaka izkušnja košček mozaika, ki ga lahko uporabiš tudi v prihodnje. Na Aljaski smo bile recimo na poti od tabora do tabora pokonci 48 ur in pozneje se v podobnih okoliščinah zavedaš, česa si sposoben. Ko plezam, se osredotočim na smer, vreme, dostop, sestop, z mislimi sem v steni, poskrbim, da ne prihaja do subjektivnih napak.
Iz kakšnega testa mora biti klena alpinistka?
Verjetno zelo vztrajna in trmasta. To so kar karakterji! Kolikor sem spoznala te punce, so posebna vrsta žensk, ki ne pozna jamranja. Še vedno smo ženske in nam ugaja, da nas kdaj potolažijo, znamo pa tudi delovati preudarno in odločno.
Kako ti kot fizioterapevtki uspeva povezovati in usklajevati poklicne in alpinistične izkušnje?
Znanje iz fizioterapije pride prav na odpravah, da znam pomagati in oskrbeti kakšno manjšo poškodbo. Usklajevanje je pa začarani krog – ko delaš, lahko manj treniraš in obratno: ko treniraš, imaš manj časa za delo in posledično manj prihodkov. Vsa leta, odkar plezam in potujem, si v mamini ordinaciji za športno-zdravstveno masažo sama služim denar za odprave, se pa seveda lahko dogovarjam za termine dela, tako da imam prav sanjsko službo. Zadnje čase poskušam najti ravnotežje, da delam toliko, da lahko še kakovostno treniram, a opažam, da potrebujem več časa za regeneracijo. Ne morem več do petka delati, sesti v avto in se odpeljati plezat, kar sem počela še pred leti. Tega ne naredim le zato, ker sem utrujena, ampak tudi zato, ker se mi potem vse zdi instantno, neka laufarija, stres – ne plezam zato, rada doživljam neki kraj. Še vedno se vidim nekaj let plezalno aktivno in upam, da me bodo zaposlili v državni službi, trenutno čakam na odgovor Slovenske vojske. Če si pripravljen trenirati, je dobrodošla podpora države, saj potrebuješ denar za odprave in treninge. Sponzorstva, kot je bilo nekoč, ni več, veliko je, če ti pomagajo vsaj z opremo, kakor meni Patagonia, Treking-šport in High5.
Svoje življenje si popolnoma podredila profesionalnemu športu. Kaj je to zahtevalo od tebe in do kdaj računaš, da bo alpinizem lahko prva violina tvojega življenja?
Vse življenje se mi vrti okrog tega, sploh zadnja leta, ko sem naredila preskok. Po diplomi leta 2010 sem se odločila, da si vzamem leto dni za plezanje, da vidim, kje so moje meje. Tisto leto, ki v bistvu traja še danes, sem se našla in način življenja popolnoma prilagodila plezanju, od treninga do dovolj spanca in ustrezne prehrane. Rada tako živim in v tem se trenutno vidim. Če bi si uspela urediti status profesionalnega športnika, bi zagotovo nadaljevala, saj bi čas, ko zdaj delam, lahko posvetilu treningu, potovanjem, odpravam … Dokler bo motivacija, bom vztrajala, ko se ne bom več videla v profesionalnem športu, pa se bom preusmerila v svoj poklic, ki me prav tako izpopolnjuje, a na drugi ravni.
Manca Čujež
