Planinski vestnik 2014/06
Plezalce povezuje notranje izkustvo
Ne ustreza stereotipu samozavestnega Američana, polnega samega sebe. Prijazen, umirjeno sproščen sogovornik s prefinjenim smislom za humor. Eden od začetnikov lednega plezanja v Koloradu. Reviji Alpinist je pomagal, da se je rešila bankrota. Član žirije 8. mednarodnega festivala gorniškega filma Domžale. Od njegovih odmevnih vzponov je najbolj znan poskus na Latoku I, 7145 m, v Karakorumu, s katerim se je z bratrancema Georgeom in Jeffom Loweom ter Jimom Doninijem zapisal v zgodovino alpinizma.
Deset let ste bili lastnik in glavni urednik revije Climbing. Zakaj ste jo prodali?
Pred nakupom revije sem delal za časopis Aspen Times. Ko sva z ženo Julie kupila Climbing, je izhajal v 15.000 izvodih. V desetih letih se je naklada dvignila na 50.000. Seveda sem se moral o tem poslu še marsikaj naučiti. Potem je prišel nekdo in rekel, da bi kupil revijo. Izkoristila sva ponudbo in jo prodala, saj je bila to priložnost, da začnem delati kaj drugega. Več časa sem lahko posvetil sinu, ki je imel takrat sedem let, potovanjem in prostovoljnemu delu v dobrodelnem skladu nekaterih lokalnih šol. Lahko sem počel zanimive stvari, vendar mi ni bilo več treba delati po 60 ali 80 ur na teden kakor prej, ko sem vodil revijo.
Kaj lahko rečete o odnosu ameriških plezalcev do revij Climbing in Alpinist? Sta dovolj priljubljeni, da se dobro prodajata?
Climbing smo delali v zelo ugodnem času, še pred svetovnim spletom. Imeli smo imenitno priložnost posredovati vrednote, mnenja in novice. Priskrbeli smo prostor, kjer so ljudje lahko izmenjavali svoje misli. Na neki način smo imeli srečo, da smo se umaknili še pred razmahom spleta, kajti z njim se je veliko spremenilo. Obe reviji sta v ZDA še vedno priljubljeni, vendar se ne prodajata več tako dobro. Zdaj je veliko več virov informacij, komuniciranja, priložnosti za izmenjavo idej. Po eni strani smo bolj povezani kakor nekoč, po drugi manj.
Na Latoku I leta 1978 ste bili okoli 250 metrov pod vrhom, ko je prišla huda nevihta, obenem pa je Jeff Lowe resno zbolel, zato ste sestopili. To je na severnem grebenu še vedno najvišja dosežena točka. Vašo nedokončano smer je Alpinist ocenil kot “enega največjih alpinističnih poskusov v zgodovini alpinizma”. Kaj je glavna težava tam zgoraj?
To je klasična težavna visokogorska plezarija s težkimi tehničnimi mesti in skoraj vodoravnim grebenom, ovešenim z opastmi. V smeri smo bili 26 dni, imeli smo daljša obdobja lepega vremena z dvema nevihtama. Tisto leto je bilo relativno suho. Opasti so bile sicer nevarne, vendar ne tako kakor v drugih letih. S tehničnega stališča to ni noro težka smer, potrebna pa je primerna kombinacija vremena in razmer. S tem drugi niso imeli sreče.
Je iskanje ravnotežja na konicah prstov enako pomembno kakor ravnovesje med plezanjem in družinskim življenjem?
Seveda, absolutno. Mislim, da je to eden največjih izzivov za plezalce. Plezanje te lahko zasvoji, je zelo lepo in pomembno, z njim dobiš nekaj, česar ne moreš v normalnem vsakdanjem življenju. Vendar je treba na to gledati iz prave perspektive – saj je samo plezanje. Lahko je zelo sebično, plezalec je prizanesljiv do samega sebe. Če hočeš biti srečen, moraš delati kompromise, ko gre za družino, skupnost in službo. Tega se lahko sčasoma naučiš. Na srečo sem o tem začel premišljevati, ko sem bil še razmeroma mlad. Ko sem bil mlajši, sem bil tak kakor vsi drugi – sebičen, zanemarjal sem dekle in mislil samo na plezanje. Menim, da je mogoče doseči ravnotežje in kljub temu biti zelo dober plezalec. Mogoče ne tako dober, kakor če bi bil popoln egoist, ampak dolgoročno bolje shajaš.
Zdi se, da pobliže poznate zlati cepin. Vaš sin Hayden ga je skupaj s Kylom Dempsterjem dobil leta 2013 za vzpon v južni steni Ogreja, 7285 m, v Karakorumu. Bili ste član žirije leta 2012. Kako ocenjujete zlati cepin, zlasti lansko odločitev žirije, da ga podeli vsem nominirancem?
Vedno sem imel protisloven odnos do nagrad. Kako lahko nagradiš alpinistični vzpon? Mislim, da je to v nasprotju z načeli alpinizma, toda o tem si še nisem docela na jasnem. Kot član žirije sem skušal sam pri sebi razrešiti to dvoumnost. Mislim, da bi bilo bolj pozitivno, če bi zlati cepin postal praznik določene vrste alpinizma, določenih vrednot, predanosti, drznosti, vizije, plezanja novih smeri, moštvenega duha in podobno. Lahko slavite in promovirate te vrednote kot festival idej, vendar se morate na koncu odločiti, kakšne vzpone boste slavili. Nekateri ljudje bi ugovarjali, češ, kakšno tekmovanje je to, če ni zmagovalca. Nazadnje se bo treba odločiti, ali bo tekmovanje ali praznovanje.
Kaj sicer mislite o tekmovalnosti v alpinizmu?
Tekmovalnost je v človeški naravi. Ko si z vso strastjo vpet v neko dejavnost, v kateri želiš biti tako dober, kolikor je mogoče, je vsaj deloma že navzoča tekmovalnost. Mislim, da je v alpinizmu prevelika tekmovalnost nevarna. Bolj zdravo bi bilo, če bi plezalci tekmovali sami s seboj, ampak to je idealistično. Toda če bi me vprašali, ali naj bi v alpinizmu obstajalo organizirano tekmovanje, bi rekel, da ne. S tem ne mislim tekmovanj v športnem plezanju. To je stranska veja, dolgočasna za gledanje, čeprav je atletsko sijajna. Alpinizem je preveč oseben, tvegan in nevaren, da bi bil tekmovalen.
Mislite, da sponzorstvo spodbuja tekmovalnost?
To je veliko vprašanje. V mojih časih ni bilo sponzorjev. Morda si kdaj dobil majhno denarno podporo ali kakšen kos opreme. Da bi bil plačan za plezanje, je bilo takrat v ZDA nemogoče. Danes več ljudi služi s plezanjem in to vključuje tekmovalnost, kajti ljudje se morajo prodati, za podjetja morajo predstavljati določeno vrednost. Je tekmovalno v smislu samopromocije, morajo se čim več pojavljati na videih, predavati, govoriti o svoji dejavnosti. Je to zdravo? Jaz tega ne bi počel, raje bi zaslužil z delom in nato šel plezat. Ko sem bil mlajši in plezal v težkih smereh, sem želel, da bi ljudje vedeli, kaj smo naredili, želel sem priznanje, vendar bolj od kolegov kakor na splošno, od kogarkoli. To je ena od pasti. Iščemo zunanje priznanje, namesto notranje, v samem sebi. Z leti mi zunanje priznanje postaja vedno manj pomembno. Skušam biti bolj zadovoljen samo s tem, da sem nekaj naredil po svojih najboljših močeh. Ampak to je že človeški problem, ne plezalski.
Ali uspešen vzpon v celoti upraviči tveganje?
To je zelo osebno vprašanje, na katerega si mora odgovoriti vsak sam. Mislim, da se spreminja s časom. Nekdaj sem bil pripravljen več tvegati, čeprav se mi je zdelo, da ostajam v razumnih mejah. Vendar, kar je razumno za enega, je lahko popolnoma nerazumno za drugega. Na primer, veliko ljudi govori o Alexu Honnoldu, kako dober plezalec in solist je – nekoliko ga poznam, ker smo nekaj časa preživeli skupaj – moj vtis je, da lahko solira, recimo, do ocene 8a, vendar pleza do 8c. Za njega je smer z oceno 7c verjetno skoraj lahka. Torej so njegovi solo vzponi precej pod dejansko mejo njegovih zmožnosti. Dolgo časa sem mislil, da lahko popolnoma obvladaš tveganje, če vse dobro premisliš in si razumen, usklajen s seboj, s soplezalcem, z vremenom in podobno, vendar se sčasoma zgodijo različne stvari, umre prijatelj … Zato sem spremenil mišljenje. Ne samo pri plezanju, tudi sicer. Lahko nadziraš veliko stvari, vendar je v nekem trenutku vse odvisno od sreče. Ne glede na vse odloča sreča. Odločiti se moraš, kaj želiš, in oceniti tveganje. Ali je vredno? Da, mislim, da je, seveda. Menim, da moraš tvegati, kajti če je tvoj glavni cilj varnost pri plezanju ali pri čemerkoli, ne moreš dosti narediti; vedno si pod svojimi zmožnostmi. Torej moraš tvegati. Koliko, pa je odvisno od tebe.
“Ne zanimajo nas številke – kako težko, kako visoko, kako hitro –, temveč notranje izkušnje, strah, dvom, veselje, včasih celo norost,” ste zapisali v intervjuju na Facebooku. Ali ste se med plezanjem kdaj znašli v situaciji, ko vas je bilo na težkem mestu zares strah, vendar ste se zavedali, da ga morate preplezati – strah gor ali dol –, in nenadoma se niste več bali in vam je bilo vseeno, če padete?
Med velikimi vzponi me je bilo vedno malo strah, zmeraj pa sem bil tudi precej previden. Ne maram situacij, v katerih bi lahko padel in se ubil, čeprav sem se nekajkrat znašel v njih. Pri plezanju v gorah se temu enostavno ne moreš izogniti. Vendar se ne morem spomniti, da bi se kdaj znašel v položaju, ko bi pomislil: “Mojbog, če tu padem, bom najebal.” Nekajkrat sem pa doživel zunajtelesno izkušnjo – razumete, kaj mislim?
Da.
V Mount Forakerju sva plezala 22 ur, prišla sva pod strmo zajedo. George (Lowe, op. M. S.) je bil utrujen, pravzaprav sva bila oba precej utrujena; razmišljala sva, ali naj izsekava polico in bivakirava ali vsaj malo počijeva in potem nadaljujeva. Zelo jasno se spominjam, da sem nenadoma v mislih videl, kako plezam čez ta odsek, in rekel: “Okej, grem naprej.” Ne spomnim se, kako sem preplezal zajedo. Spomnim se samo, da sem z vrha zajede gledal navzdol. Imel sem še nekaj podobnih izkušenj. Veš, da moraš nekaj narediti, in to storiš kot … žival, tako nekako. Ne zavedaš se strahu, ničesar, razen tistega, kar je pred teboj. To so zelo močne izkušnje, zame zelo dragocene.
Legendarni pokojni alpinist Stane Belak – Šrauf je imel navado reči: “Fantje, zgodba je važna.” Koliko prostora za zgodbo je še ostalo pri današnjih “lahkih in hitrih” vzponih, pri katerih je najpomembnejši cilj hitrostni rekord?
Pri nekaterih plezalcih morda res gre za hitrostni rekord. Vendar mislim, da je celo pri ljudeh, ki plezajo zelo hitro, rekord samo del zadeve, večina ljudi išče določeno vrsto notranjega izkustva, za to gre pri plezanju. Lahko ste na primer Alex Honnold s približno takimi izkušnjami kakor on ali nekdo, ki je bolj običajen, normalen plezalec, a vajine notranje izkušnje in občutki so si zelo podobni. Morda bom šel na Ama Dablam čez steno, nekdo drug, ki ni alpinist, pa po normalni smeri. Za oba je izbrana smer velik izziv. Čeprav gre za različne težavnosti, se lahko pogovarjava o notranjih občutkih in izkušnjah ter občutiva sorodnost. In to je tisto, kar povezuje plezalce kot skupnost po vsem svetu. Mislim, da je to tisto, kar iščejo ljudje. Ampak, morda gledam preveč idealistično.
Sklad Mugs Stump(Terrence “Mugs” Stump (28. 8. 1949–21. 5. 1992) je bil eden najbolj vidnih in vizionarskih ameriških plezalcev z vrsto prvenstvenih vzponov na Aljaski in v kanadskem Skalnem gorovju. Med sestopom po Južnem stebru Denalija je padel v razpoko in umrl .) vsako leto finančno podpre nekaj vzponov posameznikov ali navez, ki predstavljajo izjemen izziv bodisi kot prvenstveni vzpon, kot pomembno ponovitev ali kot prvi vzpon v alpskem stilu s posebnim poudarkom, da plezalci ne pustijo sledov za seboj. Bili ste eden od ustanoviteljev sklada. Kdo so bili drugi? Kakšna je vaša sedanja vloga pri skladu?
Bil sem med ustanovitelji, ko sem bil še lastnik Climbinga. Drugi so bili Black Diamond, Patagonia, W. L. Gore in revija Alpinist. Zraven je še nekaj ljudi, ki pridejo in gredo. Ker nisem več povezan s temi podjetji, je moja vloga kot enega od ustanoviteljev v tem, da še z nekaterimi, ki so že dolgo poleg, skrbim, da ostane osnovna ideja taka, kakor je bila prvotno zamišljena. Torej pomagati plezalcem pri lepih vzponih v alpskem stilu, pustolovskih, tehničnih smereh v oddaljenih krajih.
V letu 2014 je dobilo sedem prejemnikov(Med prejemniki donacije za leto 2014 je tudi Urban Novak, član odprave v zahodno steno Gašerbruma IV (7925 m) v Pakistanu; druga dva člana sta Kyle Dempster in Hayden Kennedy. ) 36.000 dolarjev. Ali vsaka naveza dobi enak delež?
Ne. Znesek je odvisen od cilja. Če gredo npr. trije na Aljasko, to pri nas ni tako drago, kakor če bi šli v Himalajo. Denar razdelimo glede na projekte. Nikoli ne pokrijemo odprave v celoti, ker nimamo dovolj denarja. Ljudje dobijo finančno pomoč tudi od podjetij. S filozofskega stališča, ko pregledujem prošnje, se vedno vprašam, ali bodo plezalci šli na pot ne glede na vse. Če si to močno želijo, bodo našli še eno službo, opravljali gradbena ali druga dela. Vedno si mislim, da morajo ljudje imeti nekaj lastnega denarja. Če je cilj zanje tako pomemben, bodo nekaj vložili vanj. Sklad ni komercialen, podjetja v zameno neposredno dobijo nekaj reklame, vendar ne veliko. Plezalci jim nič ne dolgujejo. Ko se vrnejo, morajo predložiti poročilo in fotografije. Drugih obveznosti nimajo. Mislim, da je to zelo pomembno.
Ko se je Jason Kruk decembra lani vrnil v El Chaltén, je videl plakat, na katerem je pisalo, da sta on in Hayden Kennedy personae non gratae, ker sta odstranila okoli 150 svedrovcev iz Maestrijeve smeri na Cerro Torre. Kako komentirate to?
To je eno od stališč. Ne mislim, da je univerzalno, niti v Argentini. Tam je nekaj ljudi, ki so zelo soglasni, vendar ne predstavljajo večine. Bil sem nekoliko presenečen, da sta bila tako drzna. Mislim pa, da sta naredila prav. Način prvenstvenega vzpona je bil sporen, polemičen že ob nastanku. Kot mlad plezalec sem o njem bral v reviji Mountain in mislil, da je bil precej neumen. Sedaj je opravljeno. Ne verjamem, da jih bo kdo privil nazaj. Sicer pa ne vem, kaj bi lahko še vprašali glede tega.
Pravzaprav me vznemirja samo eno vprašanje. Ali lahko z današnjo etiko ocenjujemo oziroma sodimo dejanja, storjena v zgodnjih sedemdesetih prejšnjega stoletja, ko je veljala drugačna etika?
Tudi takrat se mnogim ni zdel opravljen na pravi način. Drugič, Maestri tedaj ni prišel na vrh. Pravi, da se je ustavil pod vrhom glavne stene, pod snežno gobo. Ko je Jim Bridwell s Stevom Brewerjem leta 1976 ponovil smer do vrha, je bilo snega sicer manj, vendar so se svedrovci končali daleč pod vrhom. Tudi jaz bi lahko rekel, da smo prišli na konec težav v Latoku I, vendar smo bili še daleč od vrha, najmanj dan plezanja. O tem bi se lahko pregovarjala cel dan. Danes se pogosto zgodi, da ljudje pravijo, tam smo preplezali smer, do tiste točke v grebenu – ki pa je še daleč pod vrhom. In to je smer. Lahko jih še nekako razumem, vendar se z njimi ne strinjam. Ali pa pravijo: priplezali smo do te točke. Ampak tam sploh ni nobene točke, tam so se le ustavili, nehali plezati.
Sredi ničesar.
Sredi ničesar so končali, plezali ali abzajlali nazaj dol in rekli: imamo novo smer. Ne vem, s tem imam težavo. To je podobno športnemu plezanju, kjer se smeri končajo sredi stene. V alpinizmu je drugače. Morda ne greš na vrh, če je prenevarno, vendar moraš to povedati. Zame je bil Latok I uspeh v smislu izkušenj in neuspeh v smislu vrha. Glede zadnjega je bil poskus. Srečen sem, da sem to izkusil.
Cerro Torre je pomemben, ker je ikona. Druga gora ne bi bila tako pomembna. Po drugi strani pa … saj je samo gora, ena od mnogih, in priložnost za diskusijo.
Mire Steinbuch
