Planinski vestnik 2014/03
Marko Prezelj o mladinski alpinistični reprezentanci in alpinizmu danes
Alpinizem je odkrivanje, sebe in terena
Leta 2012 je bila v okviru Planinske zveze Slovenije ustanovljena SMAR (Slovenska mladinska alpinistična reprezentanca.), ki jo kot mentor vodi znani slovenski alpinist Marko Prezelj. Marko ne prisega le na trening, temveč tudi na etično in socialno usmerjanje mladih alpinistov. “Smarovci” so skupaj preplezali že kar nekaj zahtevnih smeri, jeseni 2013 pa so se mudili tudi na odpravi na Phola Ganchen v Tibetu.
Foto: Vladimir Habjan
Marko, kaj predstavlja SMAR in zakaj je bila ustanovljena?
Kratica se mi zdi malce neposrečena, ker je beseda reprezentanca za tiste, ki so notri, in za tiste, ki so zunaj, zavajajoča. Tisti, ki so notri, imajo lahko zmoten občutek, da so nekaj več, tisti, ki so zunaj, pa tudi zmotno mislijo, da so oni notri nekaj več. Gre za skupino mladih alpinistov, ki so dovolj ambiciozni, imajo ideje in jih želijo skupaj uresničiti. Jaz jih skušam navaditi na to, da sami najdejo idejo in da delujejo kot skupina. Pomembno je, da skupina motivira samo sebe in deluje kot motivator tudi za tiste, ki niso njen del – da si želijo izboljšati plezalni nivo in se ji pridružiti.
Kako se izbere člane SMAR? Se bo v kratkem še kdo pridružil skupini?
Za to skrbi Komisija za alpinizem. Z načelnikom Miho Habjanom sva skupaj postavila osnovne kriterije: kandidat mora biti alpinist, biti mora mlad (najprej sva začela s štiriindvajsetimi leti, vendar sva ugotovila, da je takih premalo) in imeti mora soliden plezalni nivo. To je ocena 7a v skali, kar je sicer relativno nizek skalni nivo, vendar mora kandidat poleg tega imeti tudi primerne vzpone v hribih, ne more biti le športni plezalec. Tu se je pokazal zanimiv problem – nekateri so sicer imeli soliden nivo, vendar niso bili alpinisti, niso se podredili obstoječemu organizacijskemu sistemu, ki vzgaja alpiniste. Za mlade je to zdaj, kot kaže, malce zategnjeno – da moraš biti alpinist, se nekaterim ne zdi pomembno. Saj v resnici ni tako pomembno, ampak glede na to, da se s SMAR-om ukvarja PZS, ki ima sistem vzgajanja alpinistov, je pa že pomembno. Tudi SMAR ima pravila, ki jih je treba spoštovati in če kandidat že v osnovi nima odnosa do teh zadev, potem so tudi kasneje lahko težave.
Zdaj bomo verjetno pomladili ekipo. Moja želja je, da bi se starostna meja čim prej spustila na petindvajset let. Težko je pričakovati, da bi nekdo pred osemnajstim letom že postal ambiciozen alpinist, tako kot v nekaterih drugih športih. Takrat kvečjemu začneš in potem potrebuješ vsaj pet let, da ugotoviš, kaj alpinizem je, kar je relativno dolgo. Pri triindvajsetih ni več pubertete, ampak človek že išče svoj položaj znotraj družbe. Tudi to je del SMAR-a – na fante gledam kot na ljudi, ne samo kot na alpiniste. Skušam razumeti njihovo življenje.
V sedemdesetih in začetku osemdesetih je bila ena odprava na leto, kamor so šli “ta boljši”. Moral si se “kvalificirati”, število mest je bilo omejeno in vsi so vedeli, da ne bodo prišli v ekipo, če ne bodo plezali. Ideja SMAR-a je podobna; motivirati generacijo, da se poveže in ima podporo znotraj PZS, preko mene pa mentorsko pomoč.
So včasih poleg teh odprav še kako drugače skrbeli za “ta dobre”? Kako v primerjavi s tem deluje SMAR?
V začetku devetdesetih let sem se udeležil mednarodnega tabora in to se mi je zdelo super. Da lahko Slovenci, ki smo se nekako imeli za Balkance, pridemo v stik s plezalci z vsega sveta in ugotovimo, da nismo nič slabši od njih, prej boljši. Sredi devetdesetih smo po dolgih letih spet organizirali tabor PZS v Chamonixu, jaz pa sem bil vodja. To je bil začetek taborov za perspektivne alpiniste, ki potekajo še zdaj. Imel sem idejo o še večjem mešanju, tudi idejnem. Zdaj imamo v okviru SMAR-a tudi izmenjave. Pri nas so bili Japonci, mi smo šli na Češko (Del SMAR-a se je februarja 2014 mudil tudi v japonskih gorah.). Kamorkoli gremo, skušam dobiti kakšnega lokalca, da gre z nami. Ko smo bili v Écrinsu, je bil z nami Manu Pellissier, francoski alpinist, na Češkem pa Karel Belina, legenda plezanja v peščenjaku. Poskusili smo splezati njegove dvajset let stare smeri in fantje, ki so top, nekaterih niso mogli splezati! Do tega “neznanega” moža so začeli gojiti globoko spoštovanje. Karel je dejal, da “musiš znat list” (Moraš znati plezati.). Vsak bi rekel, ja, itak. Ampak v tistih smereh ni vprašanje, ali nekaj lahko stisneš. Važno je, kako se boš obrnil, prenesel težo in, ali si to sploh upaš narediti, ker tako še nikoli nisi. Potem ti njegove besede drugače odzvanjajo v glavi.
Z Japonci pa smo šli recimo v Slovenski planinski muzej, kamor sem povabil tudi Marjona (Slovenski alpinist Marjan Manfreda.). Marjon in Naoe Sakashita sta debatirala, fantje pa so poslušali in gledali. Povsem neprisiljeno so srkali njune alpinistične zgodbe. To je danes, ko gre večina informacij preko interneta in facebooka, veliko vredno, prestižno. Imamo tudi razna predavanja, recimo Nade Kozjek o športni prehrani in Uroša Velepca, trenerja biatloncev. Tudi sestanke imamo, pisati moramo poročila … Nekaj dela je. Namen poročil je tudi ta, da imajo fantje primeren odnos do vsega. Če moraš za vsak mesec napisati, kaj si počel, dobiš refleksijo svojega truda za nazaj.
Do kdaj člani ostanejo v SMAR-u?
Člani imajo s PZS pogodbeno razmerje za tri leta, čeprav mislim, da še nismo dorasli takemu pogodbenemu razmerju, ker smo pač začetniki. Stvari bi morale teči bolj gladko, vendar to ni očitek, je samo ugotovitev. Naša organizacija se še ne zaveda pomena te skupine. Verjetno se čez kako leto spet pričakuje zlati cepin ali kaj podobnega. Vendar je to tek na dolge proge. Ena generacija je komaj seme. Jaz bom šele v penziji lahko ocenil, ali smo to dobro zasejali. Upam, da se bo ideja razvijala naprej, morda v drugi obliki, in da bo ostala povezava med mladimi in starimi. SMAR poskuša biti alpinizem tukaj in zdaj, za zdajšnje mlade, in ne valilnica neustrašnih alpinistov. Verjamem pa, da publika to pričakuje.
Kakšno je vzdušje v ekipi?
Do odprave je navdušenje raslo, idej je bilo veliko. Vsak se je moral nekoliko prilagoditi, da je zdržal v skupini in s tem so vsi pridobili. Nekateri, ki so bolj vajeni skupinskega duha, so prispevali več, nekateri, bolj egocentrični, pa so se naučili bolj sodelovati – hkrati pa so prinesli bolj usmerjen pristop. Po odpravi smo se kot skupina duhovno nekoliko ustavili. Ta odprava nas je idejno precej zabila.
Bi si ti želel biti član SMAR-a, če bi bil mlajši?
Prav gotovo! V bistvu sem si želel nečesa takega, ko sem bil star dvajset let, ampak to željo lahko izrazim šele zdaj. Takrat tega pač ni bilo in potem iščeš druge poti. Saj sem plezal na odpravah, dovolj sem bil ambiciozen. Še zdaj sem.
Kaj si misliš o splošnem stanju slovenskega alpinizma? Smo plezalci dovolj izvirni in pogumni ali sta nas razvadila internet in udobje?
Najprej morava postaviti neko referenco, na osnovi česa naj presojam. Če presojam za nazaj, torej, če primerjam zdajšnjo generacijo z generacijo osemdesetih, moram žal ugotoviti, da stvar ni šla naprej, je šla nazaj. Govorim o tem, koliko ljudi zdaj res “počne” alpinizem. Ne bom sodil o tem, ali se pleza zahtevne smeri ali ne.
Kaj je torej definicija alpinizma?
Najbrž to, da imaš izvirne ideje, si aktiven, veliko hodiš v hribe in to na različne konce. To je odkrivanje, malo samega sebe in terena. Da premikaš meje naprej, ko ugotoviš, da ti je nekaj prelahko. Vsak, ki začne danes, je v nekoliko boljši poziciji kot tisti, ki je začel pred dvajsetimi leti. Več je znanja in informacij o smereh, torej premikanje mej danes ne sloni le na tem, kar si naredil sam, ampak tudi na tem, kar so naredili v preteklosti. Zato lahko rečem, da je na tej generaciji, ki se zdaj razvija, še več. Čeprav se zdi, da je že vse narejeno, sploh ni. Najbolj logične linije so večinoma preplezane, zdaj pa je izziv najti tiste, ki ti ne padejo ravno v oči, tiste, ki jih boš samo ti videl. Za to pa je treba trenirati in narediti napredek v pristopu. Trideset let nazaj so lahko pod steno pili pir ali prižgali joint, danes pa s tem verjetno ne bo premika alpinističnih meja. Ko se danes pogovarjamo o vrhunskem alpinizmu, je vedno manj prostora za romantiko.
Današnja generacija se je z internetom rodila in z njim živi. Vem, da bi odločneje izbirali, če tega ne bi bilo. Izbire je danes toliko, da je težko izbrati. V primerjavi s staro generacijo so torej na dobri poti, jo pa morajo še ujeti, predvsem na idejnem področju. Če za primerjavo vzameva tujino, nas pa ni treba skrbeti. Smo še tam, kot ostali “ta boljši”.
Precej si prepoznaven na področju alpinistične etike. Ali je to področje danes dovolj zastopano pri vzgoji alpinistov?
Težko sodim. Mislim pa, da je preveč sprenevedanja in površnosti. Ko nekdo pride do svoje meje, vsak ve, ali je ali ni. Ali si preplezal ali pa nisi. Za ta mavrični svet, ki ga zdaj živimo, je etika kruta, ker je črno-bela. Ali sem prišel na vrh hriba? Če govorimo o severni steni Triglava, kjer gremo z roba stene skoraj vsi dol, je to zdaj neki standard, ki je splošno sprejet in tudi jaz s tem nimam težav. Tam res prideš na ravnino. Če bi se tega lotil natančno, bi pa moral od tam še na vrh Triglava, ker to predstavlja še dodatni trud.
Za način plezanja se mi pa zdi, da je edina stvar, ki je v alpinizmu danes pomembna; torej, kako se neke stvari lotimo in kako jo preplezamo. Če tega ne upoštevamo, lahko pozabimo na alpinizem, potem smo blizu normalke na Everest, kjer je vseeno, kako se tega lotiš, važno da si tja prišel. Za kisikom in fiksnimi vrvmi lahko vključimo tudi helikopter, malo tu, malo tam in na koncu je plezanja le za ščepec. Če si se samo enkrat prijel za klin ali se usedel, nisi preplezal prosto. V Ospu vsak zase ve, da nečesa ni preplezal, ko pa gremo v hribe, smo vsi pametni. Kako obarvati zgodbo, da ne bo kdo slišal, da se je za nekaj prijel. Bilo je strašno vreme in ne vem kaj. Dobrodošel v hribih! V plezališču imamo primerljive pogoje in lahko pomerimo mišice. V hribih ima pa nekdo lahko smolo, da so ga ujele slabe okoliščine, pa je sicer bistveno močnejši od nekoga drugega, ki mu je uspelo. Moti me, ko ljudje goljufajo same sebe.
Konec marca bo spet potekala podelitev zlatega cepina, nagrade za najboljše vzpone v letu 2013. Ti si nagrado dobil že dvakrat. Si bil kdaj v komisiji za izbor prejemnikov zlatega cepina?
So me že vabili, lani so me hoteli tudi za predsednika, vendar sem ponudbo zavrnil. Podeliti nagrado vsem nominirancem se mi zdi boljša izbira (Zlati cepin so do sedaj ponavadi podelili le za en vzpon, leta 2012 za dva (tudi Luki Stražarju in Nejcu Marčiču), leta 2013 pa ga je dobilo vseh šest nominirancev.), kot da bi izpostavili samo enega, še vedno pa se mi zdi to nepotrebno. Če že morajo zganjati cirkus, se mi zdi nominacija sama dovolj, brez podelitve cepina. S tem bi sporočali, da je pomembno druženje, kjer tisti, ki so po mnenju žirije doživeli najbolj intenzivna doživetja, lahko svoje zgodbe delijo s publiko. Vendar je problem v tem, ker prireditev trži turistična industrija Courmayeurja in Chamonixa. Zlati cepin bi podelil samo za življenjsko delo. Takšnih prejemnikov nikoli ne bi zmanjkalo in težko bi prišlo do tega, da bi se o tem kregali. Nominirancem bi bilo hkrati v čast, da bi svoje zgodbe lahko predstavili ob boku nekoga, ki je premikal meje ali jim bil celo vzornik. S tem bi še vedno obdržali pomp, ne bi pa spodbujali tekmovalnega vzdušja. Tekmovanje mladim lahko zleze pod kožo. Ko sem bil star petindvajset let, se mi je zdel zlati cepin res nekaj pomembnega. Bolj, ko sem ga spremljal, bolj sem videl, da ni tako. Nekateri začnejo govoriti traparije, da bi prepričali žirijo. Leta 2006 sta se dva Ukrajinca zlagala, da sta bila na vrhu. Mesec po podelitvi se je oglasil tretji član naveze in povedal, da sploh niso bili na vrhu. Jaz sem takrat zlati cepin zavrnil (To je bilo leta 2007, ko sta zlati cepin dobila Marko Prezelj in Boris Lorenčič za vzpon po SZ stebru Čomolharija. Nagrada po izboru občinstva je pripadla Pavletu Kozjeku. Sicer je Marko skupaj z Andrejem Štremfljem dobil nagrado tudi leta 1992 za novo smer na Kangčendzengo.), saj sem vedel preveč, da bi lahko stopil čez vse to. Ko smo se pred tem s Stevom Housom in ostalimi vrstniki pogovarjali o odnosu do alpinizma, smo bili istega mnenja. Da je zlati cepin zgrešena zgodba, da je to cirkus. Leto pred tem, ko sem ga zavrnil, je House cepin vzel (Leta 2006 sta zlati cepin prejela Steve House in Vince Anderson za novo smer v Rupalski steni na Nanga Parbat.). Takrat sem si mislil, kakšna druščina pa smo, če smo se prej zedinili, da to ni v redu. Pa ni šlo za nobeno zamero, midva s Stevom sva prijatelja, ampak meni, če sem hotel biti pošten do sebe in do drugih, ni preostalo drugega, kot da sem nagrado zavrnil. Pri nominacijah in izboru je veliko pritiskov lobijev, sponzorjev in medijev. Ko postaviš na mizo vzpone, ki jih ne moreš primerjati, začnejo odločati druge stvari, kar pa ni prav. Najbolj pa me je motilo to, da ti dajo ta cepin in potem pričakujejo, da ga boš sam hvalil. Oni pa ne znajo braniti morebitnega napada na dobitnika cepina, ampak se distancirajo, češ, sam se brani. Jaz bi pričakoval, da bo prejemniku organizacija stopila v bran. Zdaj na srečo ni več tako. Moj predlog je bil tudi ta, da bi prireditev krožila po svetovnih alpinističnih centrih, eden bi bil lahko tudi Kranjska Gora ali Mojstrana. Tako bi se po državah propagiral duh alpinizma, kar naj bi bil namen prireditve.
Pred kratkim ste se vrnili z odprave na Phola Ganchen. Podrobno poročilo odprave si objavil na straneh PZS, doživljanje odprave skozi oči zdravnika Mihe Gašperina pa smo lahko prebrali na straneh Planinskega vestnika. Nam lahko zaupaš najmočnejše vtise z odprave?
Na začetku smo bili zelo motivirana ekipa. Ko so fantje zagledali hrib in se soočili z okoliščinami, se je pa obrnilo. Kar naenkrat sem imel jaz več motivacije in energije kot oni. Samo Luka Lindič je ostal motiviran še naprej, ostali so bili precej mlačni. Kljub temu smo zelo dobro funkcionirali kot skupina. To ni bila odprava klasičnega tipa, v smislu: tamle je smer, vsi gremo tja. Bila je odprava odprtega tipa. Vsak je imel možnost, da se je tam realiziral, kakor je zmogel in znal.
Odpravo je močno zaznamovalo slabo vreme. Ne poznam jih veliko, v bistvu samo Marjana Kregarja (Marjan Kregar, kamniški alpinist.), ki bi izkusili kaj podobnega. Da v treh dneh pade meter in pol snega! To pomeni, da se sneg nima časa posesti, predelati, to so čisto posebni snežni pogoji. Ta sneg je zelo vplival na končni vtis odprave. Zateklo nas je sredi glavnega dela, takrat smo bili vsi v hribih, vsi smo se lotili tistega glavnega. Najprej sem si mislil, prav, pač sneži, saj ni prvič. Večkrat sem bil že v hribih in čakal, da neha snežiti. Z Luko (Luka Lindič) sva se spustila pod steno, vmes se je plazilo. Globoko se je udiralo, pa sem si še vedno mislil, seveda se udira, saj se je plazilo. Potem pa se to udiranje ni končalo. Počasi je prihajalo vame, da je padlo meter in pol snega povsod, tudi v bazi. Bazo imaš v glavi kot nekaj drugega, to je ločeno od plezanja. In tega ni bilo več. Iz baze smo dobesedno zbežali in bili zelo veseli, da nam je uspelo. Vzeli smo le najnujnejše, vse drugo je ostalo tam. Dan pred silvestrovim smo končno prejeli opremo. Vreme nas je še bolj združilo in povezalo. Začutili smo, kaj je prava ekipa, kar je danes, ko je individualizem tako poudarjen, skorajda redkost. Vsak je bolj zase, tiste telefone “drsamo”. Če ne bi skupaj gazili, ne bi prišli ven, to je bilo vsem jasno. Ta izkušnja je za mlade vredna več, kot se trenutno zavedajo. Tudi sam nisem mislil, da bom kaj takega doživel.
Na nivoju publike pa te odprave skoraj, kot da ni bilo. To slutim zdaj, saj je bilo pred odpravo več novinarskih klicev. Ko smo prišli domov, smo bili srečni, da se je končalo tako, kot se je. To smo dojemali kot uspeh, ampak samo zato, ker smo poznali vse okoliščine. Okolica pa to sprejema drugače razen tistih bližnjih, ki te poznajo in vedo, da to ni bilo kar tako. Meni to ni tako pomembno, ker bi moral preveč razlagati. Kdor ne razume poročila in slik, mu jaz nimam več kaj povedati. Fantje so to morda drugače dojemali, ker so mlajša generacija. Jaz sem domov že večkrat prišel “praznih rok”.
Vidim pa, da nekateri poznavalci minulo odpravo komentirajo površno in nekoliko brihtno.
Tina Leskošek
