Planinski vestnik 2014/07
Vedno radostno doživetje
Igor Škamperle, sociolog kulture, književnik in alpinist
Enega tistih čudovitih petkov v študentskih letih, ko smo se “napokali” na večerne gorenjske avtobuse in hiteli gorniškemu koncu tedna naproti, sva z Mojco izstopila pod Mihovim domom pod Vršičem, kjer je sopihajoč avtobus za kratek čas postal. Skupinica treh fantov – alpinistov – je že na daleč dajala videz drugačnih alpinistov. Navajena dostikrat malce vzvišenega pogleda na nas, “šodrovce”, sva bila presenečena, ko so ti alpinisti z nama prav prijazno spregovorili, še posebej tisti, ki je nosil očala. Zanimala naju je planina Zapotok pa Možnica – in kdo bi znal bolje povedati kakor oni, ki so šli nekam v Loško steno. Govorili so s tako globoko ljubeznijo – o neizmerno lepih tolmunih, o popolnoma beli skali … Narava in ljubezen do nje, nič tistega športnega napenjanja, kakršnega sem bil dostikrat deležen od kakega drugega takrat pomembnega alpinista. Fant z očali v tej prijazni skupinici je bil Igor Škamperle.
Foto: arhiv Igorja Škamperleta
Sodeč po vaši zadnji knjigi, Dotiki pokrajine, je ta ljubezen do narave ostala, še več, doživljate jo še globlje. Koliko in kje?
Da, ljubezen do narave je ostala. Seveda, z leti se na osnovi izkušenj oblike doživljanja narave in sveta spreminjajo. V deških letih sem se navdušil nad naravo v najbolj preprosti obliki: pritegnili so me gore, gozd, plezanje po drevesih, odkrivanje teže dostopnih krajev, kakršni so jame, tolmuni, soteske. Iz Trsta, od koder sem doma, sva s prijateljem Kajetanom poleti raje kakor do morja hodila na kopanje v dolino Glinščice, kjer so izvrstne bele apnenčaste stene in večji tolmuni v potoku. Zgodaj sem se navdušil nad hribi in pri petnajstih letih šel na srednjo gozdarsko šolo v Postojno.
Kakšno je to vaše druženje z naravo? Odrešilno, okrepčilno, pomirjujoče, navdihujoče?
Nekaj vsega tega po malem. Seveda, na začetku je stik z naravo in njenimi bitji posebna oblika spoznavanja, ki človeka napolnjuje s srečo in samozavestjo. Pri meni je šlo tudi za osebno obliko odraščanja. Lastnostim, ki ste jih omenili, bi dodal raziskovalno, ki je plod naše radovednosti in želje, da bi spoznali svet. Narava, od morja do gora, je v tem pogledu brezmejna zakladnica. Poleg tega me je na mnogih poteh, naj je šlo za zahtevne plezalne vzpone ali za navadno potepanje po gozdovih, na primer med Pokljuko, Debelo pečjo in Radovno, spremljal gratifikatorni občutek. To pomeni, da občutiš hvaležnost, ker si deležen lepote in vrednosti bivanja in sveta.
V knjigi Dotiki pokrajine čutimo neko filozofijo, mitologijo narave. Že v svoji doktorski disertaciji ste se ukvarjali s filozofijo narave pri Giordanu Brunu. Kaj sploh je filozofija narave?
Na splošno gre za stare filozofske nauke, ki so pojmovali naravni svet, še preden je znanstvena govorica narave postala “matematična”. V prispodobi pa gre za stremljenje, da bi polno živeli, v aktivnem stiku z izobiljem narave, s katero si sopripadamo. Človek ni popoln gospodar, niti ne sme postati suženj lastnih idej ali pa tehnologije, ampak naj se zave svoje pripadnosti svetu in s tem odgovornosti, ki jo ima do stvarstva kot razumno bitje. Filozofija narave zajema določen slog življenja. V tem ima pomembno vlogo stik z bitji, gre za zmes doživetja in stvarnosti, npr. drevesa in cvetlice s svojimi pravljičnimi rodovniki, bajeslovna bitja, svojevrstni glasovi, ki jih slišimo, ko se sami znajdemo v soteskah ali v mračnih, jamskih prostorih pod zemljo.
Kaj pa gore?
Gorska narava je v tem pogledu “izbrana”. To je zaradi svojih posebnosti, predvsem višine in posebne zračnosti, odmika od običajne, vsakdanje stvarnosti, kar nam omogoči, da za nekaj časa “izstopimo iz sveta” in smo bliže nebeški naravi. Umik v samoto, asketska vaja, dotik golega bivanja, ki prevzema obredne oblike, se pojavlja v vseh izvirnih duhovnih kulturah. Zakaj? Ker nas vodi do bistva življenja in do tistega občutja, ki mu rečemo “vzvišeno”, s tujko numinozno, ki je presežno in skrivnostno. Zaradi svoje drugačnosti nas plaši, ker se zdi, da ne pripada temu svetu, a nas hkrati privlači, ker se zdi, da je prav to bistvo sveta in je v njem skrita velika moč. Pot v gore in alpinizem, ki sta se razvila v modernem času, velikokrat izražata prav te globlje plasti človekovega hrepenenja, ki so v svoji izvirni obliki religiozne narave, čeprav se sodobni, sekularizirani človek tega največkrat niti ne zaveda.
Je bila že takrat, pred letom 1985, ko ste v samotnih stenah nad Možnico in Koritnico zelo konkretno zbirali gradivo za plezalni vodniček, v vaših mislih tudi filozofija narave?
Prav v tistih letih sem ob plezanju odkrival tudi kulturno in duhovno obzorje, ki spremlja gorniško dejavnost. Seveda, vzvišenost spremlja tudi stik z nevarnostjo. Ta je vedno navzoča in je del odhajanja v gore, še posebno, ko se odpravljamo na plezalno turo. V tem se alpinizem razlikuje od drugih dejavnosti in športa. Vzpon na goro vključuje pripravo in dostop, vrsto malih obrednih dejanj, od menjave obutve in uporabe posebne opreme. Večkrat smo priče drobnim, a za duševnost pomembnim osebnim gestam. Sledi prehod v drugačno sfero bivanja, vstop v plezalno smer, začetek zahtevne poti, kjer se “vse spremeni” in smo priče nekoliko drugačnim zakonom ali oblikam bivanja. Čas se zgosti, male geste in premiki se raztezajo v nedefinirano trajnost. Na zahtevnejših prehodih se v gorskem okolju, ki deluje kakor “drugi kraj”, dobesedno dotikamo “simbolne smrti”. Slepi korak, napačen premik, prileteli kamen so lahko usodni. Ta dvojnost presežnosti in izrazito osebnega se mi zdi jedro doživljanja gora. Vzponu sledi izstop oziroma prehod v lažji svet in neke vrste “preporod”. Toda v gorah dobro poznamo tudi sestop, vračanje nazaj v dolino. Zbranost popusti … Mnogi so prav na tem prehodu izgubili sled. Že od starih šamanov vemo, da je vrnitev v običajni svet občutljiva in zahtevna naloga. A če gre vse po sreči, se vrnemo drugačni, obogateni z izjemno izkušnjo, ki je ni moč preprosto definirati. Vračamo se polni zadoščenja, a tudi skromnejši in bolj strpni.
In potem ste na zlati veji opazili sneg in napisali roman sneg na zlati veji. Iz vaših gozdarsko-alpinističnih mladostnih let. Je v tem tudi simbolika?
Zlata veja je prispodoba, ki izhaja iz antičnega mita. Raste na skrivnem drevesu v gozdu. Tistemu, ki jo najde, odpre pot v onkrajni svet podzemlja. A ne gre le za bajeslovno podzemlje, ampak za duševne plasti bivanja in za srečevanja z resničnostjo, ki je drugačna od vsakdanjosti. V naslovu sem želel nakazati, da je zlato vejo, ki mi je omogočila bivanje v bajeslovnem svetu gora, sten in gozdov, prekril sneg. V knjigi sem želel opisati prigode iz plezalnih let, ki sem jih skušal povezati v sklenjeno razvojno in doživljajsko pot.
Z gozdarske srednje šole ste presedlali na književnost in sociologijo. Zanimiv preskok – ali pač ne?
Nedvomno. Preskok je bil velik in dokaj nenavaden. Še danes mi ga je težko pojasniti. Morda lahko v pomoč prikličem začetek Nietzschejeve knjige o Zaratustri. Tam beremo, da je pradavni duhovni mož Zaratustra odšel v gorovje, kjer je užival nad svojim duhom in samoto in se “deset let ni naveličal”. Potem je začutil duhovno strast in dolžnost, da se spusti v dolino, kakor sonce, ki je polno luči, a zvečer zaide in odnaša luč spodnjemu svetu. Tudi mene je pritegnil človeški svet, ki sem ga sedaj ugledal kakor odprto knjigo, ki stremi k resničnemu. Zavedel sem se, da moje poti v hribe niso bile tako edinstvene, kakor sem domneval, ampak da so se na sorodnih poteh znašli že mnogi pred menoj, ustvarili in zapustili mnoga znamenja, ki pričajo o tem, da je človek “kakor vrv, razpeta med živaljo in nadčlovekom – vrv nad prepadom”. Ta občutek, ki sem ga prebral v starih knjigah, mi je bil znan. V njem sem prepoznal sebe. Začel sem študirati kulturno zgodovino, dušeslovje, religijo in umetnost. Na ta način so predme stopale nove in enkratne podobe sveta, ki sem jih doživljal, kakor bi šlo za razodetje resnice in osebno odkritje. To je bila polica, drzna, a ljubka, ki me je iz gorskih sten privedla do kulture in zgodovine.
Veliko ste se ukvarjali z renesanso. Zanimivo, prav tisto obdobje je pomenilo tudi povečano zanimanje za gore. Ste se, kot zaljubljenec v gore, renesanse lotevali tudi s tega gledišča?
Najprej ne. Pritegnili so me humanizem, literarna zgodovina, odkrivanje preteklosti. Ob tem mi je postalo jasno, da se je prav v tem miselnem okolju rodil popolnoma nov občutek za estetiko narave in gora. Pionirski opis je opravil Petrarca, ki se je spomladi 1336 z bratom in dvema nosačema povzpel na Vetrno goro (Mont Ventoux) v Provansi. Visoka je 1909 metrov in ustreza naši Črni prsti ali Rodici. Vzpon je Petrarca opisal v pismu kolegu avguštincu. Želim ga prevesti in upam, da ga bomo lahko brali v Planinskem vestniku. Vzpon ima za humanista Petrarco močan alegorični in moralni pridih, a kljub temu naznanja nov estetski pogled na gorsko naravo. Piše, kako so z vrha užili razgled, ki ustreza brezmejnosti človeške duše. V 15. in 16. stoletju se v likovnih delih prvič začenja pojavljati narava, sprva kot ozadje, nato pa samostojno, na primer v delih Leonarda da Vincija ali slikarja Dürerja. V tem času je bilo v Toponomiji Kranjske prvič zapisano ime Terglou (leta 1452). O podobah gora je pri nas pisal France Zupan. Prva gornika, ki sta dejansko hodila v gore z estetskim občutenjem, podobnim našemu, pa sta bila botanik Konrad Gesner iz Švice in humanist Josias Simler. Leta 1574 je v Zürichu izšla njegova knjiga De Alpibus. Gre za prvo razpravo o alpskem svetu, posebnostih in kulturi. Renesansa je potemtakem res odkrila estetske in tudi moralno doživljajske vrednosti neobljudene narave, od botanike preko gozdov do visokih gora. Te ideje so me v nadaljevanju zelo pritegnile in bi o njih rad še kaj napisal.
Veliko se ukvarjate z religijami. je hoja v gore tudi neke vrste “religija”? Poveličevanje gora?
O tem bi lahko veliko govorila. Omenila sva občutje vzvišenega, ki ustreza tistemu, kar je človek prepoznal kot sveto. Mnoge kulture imajo svoje svete gore, od Himalaje do Irana, Južne Amerike, Sredozemlja, pogorja Sinaj in mnogih primerov iz Svetega pisma, kjer ima gora poseben simbolni pomen (gora Tabor, Oljska gora, Golgota), do našega Triglava. Če je neka civilizacija živela na ravnini, na primer v Egiptu, pa so goro zgradili: piramide. Zakaj? Ker se gora umešča na kozmično os in nastopa kot lestev ali prehod med zemeljskim in nebeškim. Drugače kakor druge živali človek ni vezan na svoje bivalno okolje, ampak se lahko seli in prehaja skozi različne sfere bivanja.
Vsak vrh je v tem pogledu zgoščena točka prehoda, vzdržuje “nebeška vrata”, ki so središče in hkrati prehod v drugačno stanje zavesti. Poglejva na domače kraje in se vprašajva, kdaj in zakaj neki hrib poimenujemo gora. Verjetno ne le zaradi fizične višine. Nad Ljubljano se dviga Šmarna gora, a ni “tisočak”, je celo nekaj metrov nižja od bližnje Grmade; v Baški grapi pravijo Poreznu gora; tako so v Senožečah imenovali Vremščico, ki ni ne vem kakšen vertikalen mogočnež. A je več kakor hrib. Je gora, ker omogoča prestop v drugačno bivanjsko stanje, ki je v svojem temelju duhovno.
Pa vseeno. Če zelo poenostavim: so nebesa v gorah res bliže?
Zdi se mi, kakor da ne verjamete! Seveda so v gorah nebesa bliže! O tem nam pričajo mnoga izročila svetovnih kultur, kjer je bil vzpon na goro razumljen kakor duhovni dvig. Sodobna družba je žal zavrnila to duhovno razsežnost in vzpon na goro ali preko stene razume v bojevniških ali pa turističnih oznakah: osvojitev, spopad z goro, umik, zmaga, poraz ipd. Poznamo tudi sentimentalne oznake, ki so plod romantičnega duha. Toda vzpon na goro je v svojem jedru religiozno dejanje, in to ne glede na to, ali verjamemo v bogove ali ne. Tam zgoraj so nebesa bliže. Imenitno poročilo o tem je Dantejeva Božanska komedija. Ko prebiram njene odlomke, kako so se on, njegov vodnik Vergil in nato sopotnica Beatrice vzpenjali po gori Vic, nato pa prenočili na ozki polici – “tako smo nočevali tam mi trije, / … a z leve in desne nas pečina krije”, zrli v kos neba, “zvezde, gledane s te kotanje, / bile so večje in lepšega sijaja”, me vsakič gane, ker me spomni, kako smo z Radom Fabjanom in Bogdanom Biščakom pozimi bivakirali na polici sredi Severne triglavske stene v Ljubljanski smeri ali pa z Edom Kozorogom in Rajkom Nočem pozno jeseni na ozki polici v Špikovem grabnu, ko smo se, srednješolci in navadni hlačniki, vračali iz preplezane Direktne smeri in smo doživljali nekaj zelo podobnega. Nebesa in religiozna izkušnja niso nekaj muzejskega: so del našega življenja. Ko je Mojzes šel na goro Sinaj, ga je zgoraj zajel oblak, ki ga je prestavil v drugačno stanje zavesti. V tistem oblaku, ki je prekrival goro, so se zgodile stvari, ki so močno vplivale na našo zgodovino. Kaj se dogaja s samotnim človekom na gori, ki jo prekriva oblak, pa si mi, ki hodimo v hribe, laže predstavljamo.
Ste bili kdaj v gorah v kakšni resni nevarnosti?
Zahtevnejši vzponi človeka privedejo v bližino smrti, o tem ni dvoma. To sem prvič začutil, ko sem s pokojno Marijo Sabolek Frantar (Mariča), ki je bila odlična plezalka, petnajstleten v prijateljski navezi preplezal Jugov steber v Triglavski steni. V zgornjem delu smo napredovali nenavezani. Bilo je oktobra in na policah je ležal pomrznjen sneg. Rekel sem si – tu se lahko na vsakem metru ubijem! Človek, ki obiskuje gore, se nekako nauči živeti z robovi eksistence, ki pripomorejo, da se jasneje zavemo kakovosti in pomena življenja. Osebno sem najresnejšo nezgodo doživel na smučanju, ko sem bil po hudem padcu in tresku z glavo v drevo (brez čelade) v komi. Pretresljivi dogodki, ki so se me globoko dotaknili, pa so bila reševanja ponesrečenih, na primer Barbare Perčič, ki je umrla v steni Šit.
Kaj se je zgodilo, da ste vrhunski alpinizem kmalu opustili?
Na to težko odgovorim. Ne vem. Bili so zunanji in notranji razlogi. Pa tudi strah se je pojavil, kar je znak, da se duševno stanje spreminja.
Morda nastaja še kak roman z gorsko tematiko ali pa vsaj kakšna knjiga s filozofskimi mislimi o gorah?
Že nekaj časa imam v mislih, da bi napisal knjigo o simbolnem pomenu gora in njihovem estetskem in duhovnem doživljanju. To imam za svoj najbolj intimen klic. Zaradi globoke duševne bližine sem se tej nalogi dolgo izmikal. Upam, da bom zbral pogum in kaj napisal o pomenu gora in njihovi kulturi.
Kaj pa gore – katera čaka, kateri senčni kotiček vedno znova vabi?
S hčerko, ki je odrasla in poročena, imava že dolgo pred seboj Škrlatico, ki čaka. Še vedno naju vabi kot princesa. S sopotnico Mino pa greva letos na Triglav. Ona še ni bila gor. Triglav, kakor dobro vemo, ni le vrh ali gora; Triglav je kraljestvo. Potrkati na njegova vrata je zato vedno radostno doživetje.
Marjan Bradeško
