Planinski vestnik 2014/04
Catherine Destivelle, drzna alpinistka in nekdanja plezalna zvezda
Lahko sem živela od plezanja
Ko sem plezala, sem se počutila odlično. Telo mi ni bilo ovira, ravno nasprotno, imela sem občutek, da so njegovi viri neomejeni. To sem občutila že v Fontainebleauju, ko sem zaporedoma preplezala veliko težkih problemov. Tisti dan sem se v smeri podajala s čistimi mislimi in popolno koncentracijo. Več ko sem plezala, več sem si želela plezanja – postopno me je začelo prevzemati kot droga.” Tako piše Catherine Destivelle v svoji knjigi Ascensions (Vzponi.) o svojih začetkih plezanja pri trinajstih letih. Do devetnajstega leta je plezala kot nora, veliko tudi na skrivaj; starši so mislili, da je s klubom v Fontainebleauju, nedaleč od Pariza, kjer je osemčlanska družina živela. A ona je z vlakom odšla mnogo dlje, v Alpe ali Verdon, kjer je že pri sedemnajstih letih preplezala takrat najtežje smeri, na primer La directe americaine (ED-, 6c, 1000 m) v Les Drus (Martinin mož, gorski vodnik v Chamonixu, meni, da je množinska oblika Les Drus bolj pravilna.), pa Couzy-Desmaison (ED-, 6c+, 1400 m) v severni steni Olana (Écrins).
“To so bili nori časi, dneve sem izkoristila na polno. Preplezala sem tudi po dve smeri v masivu Mont Blanca na dan, in to peš iz doline, saj nisem imela dovolj denarja za gondole in vlake. Poleg tega sem tudi trmasta in sem pogosto nosila še težji nahrbtnik kot moj soplezalec. Rekla sem si, da je prava etika priti do gore peš iz doline, a zdaj, ko imam denar, tega ne bi več počela. Nekako sem se pač morala motivirati za dolge dostope.
Foto: Martina Čufar Potard
Kako to, da si pri dvajsetih letih za nekaj let prenehala plezati?
Na koncu sedemdesetih let prosto plezanje še ni bilo razvito. Med plezanjem smo se prijeli za vse kline in na tak način smo lahko preplezali vse smeri. To me je počasi začelo dolgočasiti. Po naključju sem srečala plezalce, ki so igrali poker, in sem začela igrati z njimi. Dneve in noči nismo počeli nič drugega. Bili so dnevi, ko sem spala le petnajst minut, preden je prišel k meni prvi pacient (delala je kot fizioterapevtka, op. p.), in potem sem zadremala po par minut na masažni mizi med posameznimi masažami. Mislili smo le na poker in govorili le o njem. Med počitnicami smo šli v Calanques (znano plezališče v bližini Marseilla, op. p.), a nismo niti enkrat plezali, cele dneve smo igrali poker. Bilo je zabavno, a ko sem občasno obiskala Fontainebleau in se v problemih, ki sem jih prej preplezala za šalo, počutila težko in zakrnelo, sem se zamislila. Spoznala sem, da imam plezanje vseeno zelo rada in da tako ne gre več naprej. Težko je bilo zapustiti svet pokra in se vrniti v formo, izgubiti pridobljene kilograme, a bila sem zelo motivirana. Poklicali so me, da bi radi z mano posneli film v takrat eni najtežjih smeri v Verdonu, La Pichenibule (7b+/c). V štirih letih moje odsotnosti se je način plezanja spremenil. Zaživelo je prosto plezanje, zato se nisem smela vleči za kline. Pristala sem na snemanje, čeprav še zdaleč nisem bila v formi. Tri mesece pred začetkom sem odšla v Verdon in trenirala kot nora. Tek, plezanje, tek, vaje za trebušne mišice – in za film sem bila nared.
E pericoloso sporgersi(Nevarno se je nagibati.) je bil tvoj prvi plezalni film, ki te je dobesedno katapultiral v svet zvezdništva. Sledilo jih je še mnogo. Si zagotovo ena najbolj fotografiranih in snemanih plezalk ter poleg Patricka Edlingerja najbolj znana francoska plezalka.
Sem oportunistka, zato sem izkoristila vse priložnosti, da sem lahko živela od svoje strasti – plezanja. Snemanje in slikanje sem sprejela kot delo in vedno, ko sem načrtovala pomembnejši vzpon, sem si vnaprej zagotovila slikovni ali filmski material o vzponu. To so mi nekateri očitali. Sponzorji so me dobro podpirali in jaz sem jim nekaj morala vrniti v zahvalo. Zdaj pa priznam, da sem alergična na fotoaparate!
Na slikah si največkrat v zelo oprijetih, seksi oblačilih. Si jih izbrala sama?
Ne, sploh ne! Oblačila je izbral moj takratni spremljevalec Lothar. On je vedel, kaj je za slike dobro. Ko sem plezala sama, sem imela preproste strgane hlače in majico. Nikakor se nisem počutila dobro v oprijeti lycri, a fotografije so bile dobre in to je bilo pomembno. Ker sem bila profesionalka, sem naredila, kar so mi rekli. A zdaj včasih malo obžalujem, saj nikoli ne plezam tako oblečena, to ni bilo pristno.
Kmalu zatem si se udeležila prve tekme v športnem plezanju v Bardonecchii in zmagala. Kakšni so tvoji spomini na tekme?
Tekmovanj nisem imela rada. Čutila sem velik pritisk, saj sem po filmu E pericoloso sporgersi postala zvezda in so vsi od mene veliko pričakovali, bila sem na plakatih, vsi so se ozirali za mano. Jaz pa sem mnogo raje plezala v miru v skali. Šla sem približno na eno tekmo letno. Nisem ravno sramežljiva, a me je motilo, da so me ljudje gledali. Plezanje je neke vrste intima in tekme niso bile v skladu z mojo osebnostjo. Najhuje je bilo v Grenoblu, kjer so me organizatorji kljub napaki v kvalifikacijah (roko sem dala čez črto) povabili v naslednji krog. Jaz sem se že sprijaznila s tem, da je tekme konec. A so mi rekli, da je za tekmovanje veliko bolje, če nastopim v finalu, in so spremenili pravila. Smeri so bile prelahke in smo tri priplezale do vrha. Takrat pa so organizatorji prišli do mene, da v superfinalu ne morem nastopiti zaradi napake v kvalifikacijah. Lynn Hill je želela, da se pomeriva v superfinalu, druga plezalka pa ne. Bila sem neumna, da sem sprejela ponudbo organizatorjev. Plezalci so mi zamerili, nisem vedela, da niso bili na tekočem. A hkrati so bila to prva leta tekmovanj, ko je bilo treba tekme dobro promovirati, zato sem sprejela.
V času tekmovalne kariere si nanizala tudi veliko lepih vzponov v skali. Preplezala si prvo smer z oceno 8a na svetu, Fleur de rocaille v Mouries, ki je bila potem znižana na 7c+, v Buouxu Reve du papillon (8a), Diagonale de fou (8a), Elixir de violence (8a) in leta 1988 prvo “žensko 8b” Chouca, ki je bila potem znižana na 8a+. Te je zjezilo, ko so po tvojih vzponih ocene znižali?
Priznam, da je Fleur de rocaille lažja kot 8a. Chouca je bila tako lepa in znana smer, da sem si jo res želela preplezati in mi je bilo vseeno, ko so pozneje oceno znižali. Ko preplezaš neko smer, se ti tako ali tako zdi lahka. Meni stil Buouxa zelo odgovarja, ker imam rada luknje, tako da sem vse smeri preplezala dokaj hitro. Ne maram študirati smeri, raje plezam na pogled.
Si za vse to veliko trenirala?
Seveda sem trenirala, to ni skrivnost. A trenirala sem manj kot Lynn Hill, kar me je malo motilo. Imela sem slabo vest, a nisem mogla ostati v plezališču ves dan. Lynn je bila res zelo motivirana. V plezališču je ostala do desetih zvečer, medtem ko sem jaz želela iti domov in početi še kaj drugega. Je pa res, da sem bila v plezališču ob sedmih zjutraj, ko je bil zrak svež in nobene gneče. Mogoče sem bila bolj zagnana takrat, ko sem začela s plezanjem, v hribih sem naredila po dve dolgi smeri na dan. Pri petindvajsetih letih pa nisem čutila potrebe po veliki količini plezanja.
Leta 1990 si zaključila s tekmovanji in se posvetila svoji večji strasti, alpinizmu. In to kar s solo vzponom čez Bonattijev steber (Les Drus). S smerjo si opravila manj kot v enem dnevu in vsi so o tebi pisali kot o čudežni ženski.
Ja, okoli tega je bilo veliko hrupa. Prizadele so me govorice alpinistov v Chamonixu, saj sem jih s svojim prihodom in veliko medijsko pozornostjo malo zasenčila. Res, da mi je bilo lažje, ker sem bila punca. Očitali so mi, da sem se zagnala v težke stvari, ne da bi dobro poznala gore. A niso vedeli, da sem pred leti zelo veliko plezala v gorah in da se nisem vzela kar iz nič. Najbolj nepravično in napačno se mi je zdelo, da so me novinarji primerjali z Bonattijem, ki je smer leta 1955 plezal šest dni, jaz pa sem z njo opravila v štirih urah. Smer sem poznala, oprema je bila 35 let pozneje veliko lažja. Zaradi vseh teh izjav sem začela razmišljati o tem, da bi tudi sama naredila novo smer v teh stenah. Dodatno me je motiviral Jeff Lowe, ki je potegnil novo smer v severni steni Eigerja. Od njega sem se veliko naučila o tehničnem plezanju in taktiki.
Ko sem brala o tvojih enajstih dneh v steni Les Drus(Nobene od treh smeri v Les Drus, o katerih je govora (Directe americane, Bonatti in Destivelle) ni več, in sicer zaradi skalnih podorov v steni v letih 1998 in 2005.) v neznosnem vremenu, sodri, snegu, nevihtah, padajočem kamenju, sem se spraševala, kako to, da si kljub slabi vremenski napovedi vztrajala v steni. Zakaj nisi sestopila in se vrnila v bolj stabilnem vremenu?
Ker je bilo zaradi pogostega padanja ogromnih skal po ozebniku zelo nevarno in ker zagotovo ne bi zbrala dovolj motivacije, da bi se še enkrat podala v tako avanturo. Imela sem zadosti hrane in sem si rekla, da bom počakala na lepo vreme. Ne nazadnje sem plezala samo tehnično in po metuljih, klinih in bakrenih glavicah se lahko vlečeš tudi v slabem vremenu. Tehnično plezanje zame ni pravo plezanje in priznam, da nisem uživala v tem. Šlo je le za spretnost zabijanja klinov in nameščanja ostalih tehničnih pripomočkov, iskanje prehodov, vlečenje težke opreme, skratka, prav nič ni bilo zabavno. Na ta vzpon nisem najbolj ponosna in ko sem slišala kritike, sem jim dala prav, po drugi strani pa so me malo prizadele, saj sem se vseeno zelo trudila. Lokalni plezalci so mi očitali, češ da sem 11 dni kampirala v steni. Povrhu pa sem se z vrha odpeljala s helikopterjem snemalne ekipe. Res mi je bilo nerodno! Začutila sem zavist in očitke, da nisem prava alpinistka. Zato sem se odločila, da jim dokažem, iz kakšnega testa sem, in se podala v led in sneg.
Jeff Lowe je imel v tvoji alpinistični karieri pomembno vlogo. Naučil te je tehničnega plezanja, plezanja s tradicionalnim varovanjem, kako se spoprijeti s prvenstvenimi smermi ter z ledom in snegom. Ti je bil neke vrste mentor?
Jeff je bil moj fant. To sva sicer v Franciji skrivala, v Ameriki ne, zdaj pa tako ali tako vsi vedo. (smeh) V knjigi nisem tega očitno napisala. Bilo je malo zakomplicirano. Jeff me je navdihoval. Spoznala sva se v Pakistanu v stolpih Trango, potem pa sva bila malo tu, malo tam. Veliko sva plezala v počeh Amerike, sicer je bil predvsem plezalec lednih in mešanih smeri; od njega sem se res veliko naučila.
Z lednim in mešanim plezanjem si se začela ukvarjati po skoraj dvajsetih letih plezanja. Jeff je rekel, da si znanje vpijala kot spužva. To si dokazala s solo ponovitvami zadnjih treh problemov Alp. Stene Eigerja, Matterhorna in Grandes Jorasses si preplezala celo na pogled!
Hotela sem jih preplezati na čist način. Nisem želela prej poskusiti. Vse tri sem hotela preplezati na pogled in pozimi. No, zimo sem izbrala zgolj zato, ker je veliko bolj varno glede padajočega kamenja. Tisti, ki so Eiger preplezali solo, so steno poznali že od prej. Šlo je tudi za ponos. Glede na medijsko podporo, ki sem jo imela, sem jim hotela ponuditi res nekaj prvenstvenega. Nisem hotela narediti le prve ženske ponovitve – to se sliši nekoliko slabšalno. Sicer so potem pisali, da sem opravila prve ženske ponovitve, a jaz pri sebi vem, da je bilo še nekaj več.
V knjigi pišeš, da se ti tvoje početje ni zdelo nevarno, da si imela veliko rezerve. Meni se plezanje v snegu in ledu samo po sebi zdi nevarno in si ne predstavljam, kako si se lahko v teh treh stenah počutila tako gotovo.
Če so bila kakšna mesta težka, sem se varovala, sicer pa te stene niso tako strme, kot so videti. Še vedno bi bila sposobna iti v Eiger. Tehnično ni zahtevno. Treba je imeti le dober občutek za skalo, za teren in biti kot gams.
Kaj imaš raje, skalo ali led?
Sem skalna plezalka. Skala je bolj varna kot led in sneg. Led mi je še vedno ”nepoznana” snov. Z Jeffom me je bilo na začetku res strah, a potem sem se počasi navadila in naučila.
V karieri si imela dve večji nesreči: prvo, ko si pozabila, da si na ledeniku, in si padla v krajno poč, ter drugo, ko si na vrhu Peaka 4111 na Antarktiki za lepo sliko šla preveč na rob, padla na drugo stran in si zlomila nogo. Obe nesreči sta se zgodili po neumnosti.
Vse nesreče se zgodijo po neumnosti. Zame je nesreča poraz, saj je igra alpinizma ravno v tem, da se nesrečam izogneš. Bilo me je sram, ko so vsi mediji poročali o tem.
Je umetni kolk posledica teh nesreč?
Ne. Vrat stegnenice je bil preveč odprt, zato se je njena glava prehitro obrabila; imela sem artrozo in lani odšla na operacijo, da so mi vstavili umetni kolk. Med padcem v krajno poč sem si zlomila medenico, tudi ledveno vretence, česar takrat niso ugotovili, tako da sem si jo zacelila kar sama z vajami za trebušne in hrbtne mišice, ki jih moram še vedno redno izvajati. Ugotovila sem, da je gibanje, še posebej plezanje, najboljša terapija za vse.
Decembra 1997 si rodila sina Victorja. Kakšna je bila vrnitev v plezanje?
Takoj po rojstvu je bilo težko priti nazaj v formo, brez trebušnih mišic je težko. Poleg tega sem bila zelo zaščitniška mama, strah me je bilo pustiti Victorja drugim v varstvu. V vrtcu je bil le en dan na teden, sicer pa je bil ves čas z mano. Moji starši so bili v Parizu, stari starši po očetovi strani pa prestari, da bi ga pazili. Le nekajkrat sem ga vzela s seboj v plezališče, a sem videla, da to ni dobro za nikogar, strah me je bilo, da bi nanj padel kak kamen. Ko sem plezala, je jokal, tako da sem raje ostala doma.
Vseeno si dobro leto pozneje solirala smer Brandler-Hasse (600 m, 7a+, 6b obvezno) v Veliki Cini. Se ti je zdelo odgovorno?
Nikoli ne tvegam, vedno plezam z rezervo, tako da se mi je to zdelo čisto normalno.
Lahko rečem, da si najboljša alpinistka na svetu?
Nihče ne more tega reči. Možno je, da so punce, ki so preplezale težje smeri in tega ne objavljajo, kot sem jaz. Svojo kariero sem jemala profesionalno, hotela sem živeti od tega. Obstaja veliko alpinistov, ki plezajo v težkih smereh in se jim ne ljubi slikati in snemati. Meni je bilo to vsekakor lahko. Tistih nekaj tekmovanj me je povezalo z mediji, ki so mi ostali zvesti. Pozneje, ko sem imela v mislih kak projekt, sem samo poklicala in že je bila z mano vsa snemalna ekipa. Bila sem privilegirana.
Te to ni motilo med pomembnimi solo vzponi?
Za težke vzpone sem uporabila drugačno taktiko; slikali ali snemali so me dobri prijatelji, tako da sem imela mir pred novinarji.
Po letu 2000 si plezala manj …
Ja, vsekakor nisem počela veliko poleg ukvarjanja s sinom. Plezala sem zase, pozimi smo živeli v bližini Buouxa, kjer imam majhno hišo, poleti pa v Chamonixu, tako da smo izkoristili idealne letne čase na jugu in v Alpah. Vse dokler Victor ni šel v šolo in smo se ustalili tule pod Mont Blancom.
Leta 2008 si posnela zelo lep, na festivalih nagrajen film Au del des cimes(Preko vrhov.), katerega rdeča nit je deliti strast alpinizma s svojimi ožjimi prijatelji. Popeljala si jih na markantne špice masiva Mont Blanc: Grand Capucin, Grepon in Aiguille Verte. Posnetki so tako lepi, skoraj romantični, da bi si vsak želel splezati na vrhove teh gora. Je bila ideja za film tvoja?
Ne, ideja se je porodila med snemanjem nekega plezalnega filma na Reunionu, kjer je veliko deževalo in smo imeli mnogo časa za pogovore. Rémy Tézier je prišel na dan z idejo o tem projektu. Potem je kar nekaj časa trajalo, da smo zbrali potrebna denarna sredstva za tako velik projekt, predvsem za snemanje iz helikopterja.
Kaj počneš sedaj?
Nimam več sponzorjev, živim skoraj izključno od predavanj, ki jih organiziram po podjetjih v Franciji in tujini. To niso čisto navadna plezalna predavanja, temveč želim motivirati ljudi za njihovo delo. Prirejam tudi team building seminarje, ko kolektive odpeljem v težje razmere gorskega sveta. Poleg tega imam še druge projekte, namreč s sedanjim spremljevalcem Brunom sva ustanovila založniško hišo Les Éditions du Mont Blanc, ki je zaenkrat izdala devet knjig. Čeprav mi to vzame veliko časa, se le od tega ne da živeti. V Chamonixu je velika konkurenca z založbo Guerin, zato je izziv še večji. Imam tudi zamisel o novem filmu, ki ne bo dokumentaren, temveč igran. Seveda se bo dogajal v gorah, ki so moja strast.
Poleg vsega tega še dosti plezaš?
Nisem nekdo, ki bi plezal vse dni in mislil le na to. Moram imeti še nekaj zraven, navdušujejo me tudi druge stvari. Ko vidim ljudi, ki jih zanima samo plezanje in kako so nesrečni, ko je slabo vreme ali če se poškodujejo, se mi skoraj smilijo. Treba je imeti še kaj drugega, zamenjati okolje, tako spoznaš več ljudi. Tisti, ki so ves čas samo plezali in iz ne vem kakšnega razloga prenehali, so pogosto izgubljeni, brez prijateljev, ker so le-ti ostali v plezalnem svetu. Je pa res, da zelo rada plezam, in ko na primer nekaj mesecev ne utegnem, drugim zavidam njihovo lahkotnost. A po drugi strani si rečem, da sem se odločila početi tudi druge zanimive stvari in da sem ne nazadnje več kot dvajset let počela samo to. Zdaj, če se le da, plezam nekajkrat na teden na umetni steni. V Chamonixu niso najboljši pogoji za skalno plezanje. Želim biti toliko v formi, da preplezam kakšno 7b. V plezališčih sicer nimam projektov, zanje je pri štiriinpetdesetih letih prepozno, si pa želim v hribih preplezati klasične smeri, ki jih še nisem, na primer greben Peuterey Intégrale (Luka Lindič ga je preplezal v 15 urah in pol) na Mont Blanc. Rada bi se tudi vrnila v Yosemite.
Martina Čufar Potard
