»Kamnoseška posla«
»Popravljanje oprimkov« pri drytoolingu (p)odpira etično razpravo o meji med nujo, prakso in posegom – Greg Barrett (z Raphaelom Slawinskim sta splezala novo smer The Real Small Drip – M9+ WI3+ 185 m) med opisovanjem prvenstvenega vzpona opozarja, da je razlika med udarcem z oklom cepina in vrtanjem bistvena, a pogosto spregledana.
Če iz začetnega dela zadnjih alpinističnih novic še malo nadaljujemo začeto temo plezanja z orodji po suhi skali zaradi vse bolj prisotnega nekakšnega medobdobja – stanja Status quo, ki se vse bolj drži alpinizma, težko najdemo kakšna uporabna mnenja. Po svoje je res tudi malo neumno razpravljati, izpostavljati in se truditi, če so številne druge stvari že toliko sprejemljive, da se z žimarjenjem da doseči lepa priznanja in nagrade.
Drytooling plezanje z orodjem za led po suhi skali zaseda nenavadno »etično nišo«. V tradicionalnem plezanju je spreminjanje oprimkov strogo prepovedano, a v zamrznjenih skalnih razpokah se meja (vse bolj) zabrisuje. Greg Barrett v svojem zapisu o vzponih v The Real Small Drip opozarja, da že samo trkanje s cepinom ali zobmi derez v nekaterih kamninah lahko poglobi obstoječe razpoke (tudi izboljšane karbidne ali drugačne konice so temu namen). Sčasoma se oprimek »zabije« – ne nujno namerno, a neizogibno.
»Nihče med zahtevnim vzponom o tem zares ne razmišlja dvakrat,« zapiše Barrett. A razlika med naravnim poglabljanjem in mehanskim posegom je po njegovem mnenju ključna.
V nekaterih plezališčih – zlasti v Evropi – je vrtanje žep(k)ov in luknjic z vrtalnikom – za drytooling povsem sprejemljivo. Ko gre za vadbene (umetne) stene, je to (morda) razumljivo. A Barrett opozarja, da je v kontekstu večraztežajnih smeri takšna praksa že v »sivi ali črni coni«.
»Vrtanje oprimkov na večraztežajnih zimskih smereh v Skalnem gorovju je na splošno prepovedano,« piše, čeprav obstajajo izjeme – a tudi te so sporne.
Etika, orodja: jeklo, karbid in kompromisi
Barrett tudi razloži razliko med orodjem za led in vrtalnim kladivom: »Cepin sledi naravni šibkosti skale in se ustavi, ko se ta konča. Vrtalnik s karbidno konico pa gre, kamor ga usmeriš – brez povratne informacije. In človek, kako enostavno je samo za sekundo dodatno pritisniti, sprožilec« opozarja.
Pri plezanje tretjega raztežaja sta z Raphom dan preživela z udarjanjem drobnih oprimkov, dokler niso postali dovolj trdni. Razmišljala sta celo o kompromisu – ročnem vrtalniku s ¼-palčnim svedrom – a Barrett je spoznal, da razlika ni le med ročnim in mehaniziranim, temveč med jeklom in karbidom.
Barrett priznava, da obstajajo primeri, kjer so vrtani oprimki na večraztežajnih smereh sprejemljivi – omenja smeri Jimmy Skid Rig in Nophobia. A ob tem dodaja: »Na za alpiniste svetih krajih, kot sta Stanley Headwall in Trophy Wall, je bolje, da se linije ne prepleza, kot pa da se začne vrtati.«
Ko stena postane preveč prazna, predlaga kompromis: en sam vijak kot oporna točka, kar je v svetu plezanja že običajna taktika.
Barrett ne zagovarja absolutne prepovedi, a poudarja, da bi morale biti vrtane večraztežajne smeri izjemno redke in da bi se jih smeli lotiti le najbolj izkušeni in spoštovani člani skupnosti.
Drytooling ni le tehnična disciplina, postaja vse večji etični preizkus – med naravnim dotikom in mehanskim posegom, med prakso in spoštovanjem. Tega bi se morali enkrat zavedeti tudi pri UIAA, kjer so »malce« skrenili …
RN
