Planinski vestnik 2014/03
Gorski reševalci smo po hudi nesreči pri usposabljanju reševalcev letalcev na Okrešlju 10. junija 1997, ko se je smrtno ponesrečilo pet reševalcev, na zboru gorskih reševalcev 18. aprila 1998 osnovali Ustanovo Sklad Okrešelj (Sklad) za pomoč otrokom ponesrečenih gorskih reševalcev. Namen Sklada je nepridobiten, dobrodelen in trajen. Omogoča finančno pomoč in štipendiranje otrok reševalcev, ki so se smrtno ponesrečili pri reševalnem delu.
Med najpomembnejše naloge Sklada spadajo gmotna pomoč družinam pri šolanju otrok v osnovni šoli ter njihovo štipendiranje v času srednješolskega in visokošolskega izobraževanja, prostovoljno zbiranje sredstev za šolanje otrok ponesrečenih reševalcev, razpisovanje štipendij za tiste študijske smeri, ki lahko pripomorejo k večji varnosti obiskovalcev gorskega sveta in razpisovanje diplomskih in drugih študijskih nalog, katerih namen je raziskovanje gorskih nesreč, izboljševanje reševalnih orodij in sredstev ter iskanje varnejših metod dela pri reševanju ponesrečenih v gorskem svetu.
Na dva razpisa za izdelavo diplomskih nalog smo prejeli pisne izdelke, ki jih je skupina ocenjevalcev pregledala ter naloge naslednjih avtorjev pozitivno ocenila. V letu 2011 so bili to Matej Mirkac, Oživljanje v gorah, Tadeja Oderlap, Alpinizem na Koroškem in Franc Oderlap, Miha Triler, Zamenjava transportnih helikopterjev srednjega razreda na podlagi Temeljnega razvojnega programa LPE in v letu 2013, Andreja Prek, Doživljanje reševalcev pri reševanju ponesrečencev v prometnih nesrečah s hudimi telesnimi poškodbami, in Anja Nikovič z nalogo Analiza gorskih nesreč v Sloveniji med letom 2005 in 2011, ki jo predstavljamo v nadaljevanju.
Povzetek diplomske naloge
V nalogi je avtorica predstavila problematiko nesreč v slovenskih gorah; opozorila je na nepripravljenost nekaterih obiskovalcev ter predvsem iz tega izvirajočo pomembnost preventive pri promoviranju gorskega turizma v Sloveniji. Število obiskovalcev gorskega sveta se iz leta v leto veča, vendar njihovega natančnega števila ne moremo določiti, saj podrobne evidence ni. Po podatkih Statističnega urada Republike Slovenije je bilo v letih 2009–2011 največ prihodov tujih turistov v Slovenijo prav v gorske občine. Po prenočitvah v istem obdobju so se gorske občine uvrstile na drugo mesto, takoj za zdraviliškimi občinami. Že po tem podatku je avtorica sklepala, da so gore pomemben pritegnitveni dejavnik tako za domače kot tuje turiste.
Po pregledu vseh oblik preventive, ki se izvajajo v Sloveniji (gorski vodniki, GRZS, PZS, policija, zakonodaja itd.), je ugotovila, da je na tem področju že veliko storjenega, vendar brez pravega učinka. Zaznala je pomanjkanje literature oziroma opozoril o nevarnostih v tujih jezikih ter dostopnosti le-teh. Turistično-informacijski centri so prva točka, kamor se tuji gostje napotijo po informacije. To je avtorica Nikovičeva preverila v treh gorskih občinah in ugotovila, da so izredno slabo založene z zloženkami o nevarnosti v gorah. V Sloveniji obstaja brezplačno reševanje v gorah, čeprav zakonodaja določa, da v primeru velike malomarnosti ponesrečenec stroške akcije krije sam. Po pregledu vzrokov nesreč v zadnjih letih in pregledu izdanih plačilnih nalogov je avtorica ugotovila, da je zakonodaja na tem področju precej ohlapna. Glede na izredno majhno število izdanih nalogov meni, da bi moral biti pojem ”velika malomarnost” bolj natančno določen.
S pomočjo statistike nesreč, ki je dostopna na spletni strani GRZS, je ugotavljala, kakšne nesreče so bile v analiziranem obdobju najbolj pogoste, ob katerih dnevih je najpogosteje prihajalo do nesreč, kakšna je bila starost ponesrečencev, kakšna njihova usposobljenost itd. Najbolj se je posvetila vzrokom nesreč, ki jih je ločila na subjektivne in objektivne. Največji izziv predstavljajo subjektivni vzroki, pri katerih je za nesrečo v veliki meri odgovoren gornik sam, torej bi z boljšim ozaveščanjem in pripravo takšne nezgode zlahka preprečili. V obravnavanem obdobju je bilo kar 88 % subjektivno povzročenih nesreč. S pregledom vseh podatkov je potrdila naslednje hipoteze:
1. PZS in GRZS tujih obiskovalcev slovenskega gorskega sveta ne seznanjata dovolj z razmerami in nevarnostmi v naših gorah. Ugotovila je, da se PZS in GRZS pri preventivnem delu osredotočata na domače obiskovalce gora. Večina literature je v slovenskem jeziku, tudi tečaji in druga izobraževanja potekajo v slovenskem jeziku.
2. Večina nesreč v gorah se zgodi zaradi slabe pripravljenosti na razmere in nevarnosti v gorah.
3. Slovenska zakonodaja ne zagotavlja učinkovitih ukrepov za kaznovanje neodgovornih planincev. Avtorica je ugotovila, da v Sloveniji gornikov ne more nihče kaznovati zgolj na podlagi slabe opremljenosti, alkoholiziranosti ali podobnega. Šele, ko pride do nesreče, ko je ogroženo gornikovo življenje in življenje drugih, tudi reševalcev, malomarnega gornika lahko kaznujejo s plačilnim nalogom za kritje reševanja. Taki primeri pa so glede na število nesreč izredno redki.
4. Nesreče v gorah lahko preprečujemo z bolj učinkovitim ozaveščanjem obiskovalcev.
Opravila je tudi študijo primera, in sicer primer mladih Belgijcev, ki so se leta 2008 ponesrečili na območju Mangarta. Preverila je zapise v belgijskih medijih in primerjala izjave naših reševalcev z izjavami vodnika skupine. Vodnik se z izjavami reševalcev ni strinjal in je za nastalo situacijo krivil slovensko turistično službo.
Trenutno je v smislu preventive poskrbljeno predvsem za domače obiskovalce, ki pa prepogosto ne upoštevajo navodil in opozoril. Tuji obiskovalci, ki pridejo v organiziranih skupinah in imajo najete gorske ali planinske vodnike, ne predstavljajo težav, problematični so posamezni gostje in skupine, ki se odpravijo na pot v lastni organizaciji (primer Belgijcev). Za boljšo varnost je mogoče še veliko storiti s pomočjo preventivnih ukrepov, potrebno pa je tudi učinkovitejše sankcioniranje malomarnosti.
Dušan Polajnar, predsednik Sklada
