Planinski vestnik 2014/02
Anton Zupan (1933–2013)
Ob vznožju prečudovitih bohinjskih gora smo se 19. decembra 2013 na pokopališču v Bohinjski Bistrici poslovili od Antona Zupana, povojnega vrhunskega alpinista, enega izmed stebrov jeseniškega alpinizma in gorskega reševalca iz Zgornje Savske doline in bohinjskega kota. Anton se je rodil pred 80 leti na Jesenicah. Po opravljeni osnovni šoli se je vpisal v industrijsko šolo železarne Jesenice ter se izučil za jeklolivarja. Ker je kmalu ugotovil, da ta poklic ni zanj, se je vpisal še v gozdarsko šolo v Postojni in se izuči1 za gozdarskega tehnika. V času šolanja se je spoprijateljil z Janezom Vertljem, sinom trentarskega gorskega vodnika Hanze, graditelja nadelanih planinskih poti. Z Janezom sta začela zahajati v gore vse pogosteje. Leta 1949 je postal član Planinskega društva Jesenice in pripravnik Alpinističnega odseka PD Jesenice. V pripravniški dobi se je družil s skalaši, ki so “mlade” alpiniste vzgajali v “prave” gornike. Znani jeseniški alpinist Janez Krušic je postal njegov mentor in vzornik ter tudi prijatelj v navezi. Aktivno se je vključil v delovanje PD in AO Jesenice. S prostovoljnim delom je sodeloval pri gradnji in obnovi visokogorskih bivakov, planinskih koč in zahtevnejših planinskih poti. Pri tem delu se je naučil odnosa in spoštovanja do prijateljev in gora. Njegova razvojna pot se je strmo povzpela do najvišje možne ravni. Leta 1952 je opravil izpit za gorskega reševalca in aktivno sodeloval v GRS Jesenice, pozneje pa še v GRS Bohinj. Leta 1959 je naredil izpit za gorskega vodnika.
V nekem njegovem zapisu sem prebral, da je bil največkrat v navezi s Petrom Ferjanom (med smrtjo Petra in smrtjo Antona je minilo le 36 dni), sledijo še Janez Krušic, Janko Šiler, Slavko Koblar, Marko Butinar, Pavel Dimitrov, Niko Tancar, Berti Krapež in še drugi. V navezi z omenjenimi alpinisti je preplezal najzahtevnejše smeri v naših gorah, kakršne so: Ašenbrenerjevo smer v Travniku, Čopov steber v Triglavu, Raz Jelovca in še veliko drugih. S soplezalci je opravil veliko prvenstvenih smeri v Kotovi špici, Malem Draškem vrhu, Luknji peči in Prisojniku. Od vseh gora pa je najraje zahajal in plezal v ostenjih Martuljkove skupine in Severne triglavske stene.
Leta 1955 je bil izbran v pripravo za načrtovano prvo jugoslovansko himalajsko odpravo in se udeležil tabora v montblanški skupini, kjer je preplezal vrsto težkih smeri. Zaradi nesoglasij v PZ Jugoslavije je odprava odpadla. Jeseniški alpinisti so leta 1956 plezali v Dolomitih v skupini Treh Cin ter preplezali veliko težkih smeri. Leto pozneje je AO Jesenice organiziral tabor v Zermattu. V zelo slabih vremenskih razmerah so se povzpeli na Matterhorn. Plezal je tudi v Lienških Dolomitih in pogorju Durmitorja v Črni gori. Ob 60 letnici Čopovega stebra je na proslavi v Vratih dobil priznanje. Bil je tudi član alpinistov veteranov in ob 80-letnici dobil knjižno darilo.
Leta 1960 se je z družino preselil v Bohinjsko Bistrico, kjer si je zgradil topel dom na razgledni Majhnovi ulici. Čez čas je plezanje zamenjal z lovom. Postal je član Lovske organizacije Bohinj. Duška si je dal v bohinjskih gorah, po gamsjih stečinah in obrobjih gora, obdanih z viharniki in rušjem, kjer je domovanje ruševcev. V slovenski javnosti je leta 1964 postal znan, ko je ustrelil zloglasnega medveda, ki je pokončal 36 govedi.
Gora ni nikoli zapustil, niti v starejših letih. V družbi soproge Stanke in planinskih prijateljev je prehodil vsa bohinjska brezpotja, pretežni del Julijcev in Karavank. Na potepanjih po prelepem gorskem svetu so mu družbo pogosto delali vnuki, ki so po njegovi zaslugi podedovali ljubezen do gora, najbolj najstarejši vnuk Andraž, ki je alpinist ter načelnik AO Bohinj in član GRS Bohinj. Zapisal je: “Gore in njih ostenja so res nekaj izjemnega; ko te prevzamejo, postaneš del njih. Napolnijo te z ljubeznijo in srečo, le odpreti se jim moraš. In ko se postaraš in ne moreš več v njihov objem, jih gledaš in občuduješ. In zopet si srečen, da znaš to lepoto gledati in čutiti.”
Na pogrebu se je zbrala velika množica krajanov, planincev, alpinistov, gorskih reševalcev in lovcev, ki so ga cenili in imeli radi. Obljubljamo, da ga ne bomo nikoli pozabili. Ko bo vzhajajoče sonce osvetlilo pobočja bohinjskih gora in v zahajajočem soncu zažarelo bohinjsko jezero, bo v naših srcih bolečina in hkrati spomin na Antona, zvestega ljubitelja gora, planinca, alpinista, gorskega reševalca in lovca.
Pavel Dimitrov
