Planinski vestnik 2014/03
Andrej Kalar (1943–2004)
V januarju je minilo deset let od smrti Andreja Kalarja, alpinista in aktivnega gorskega reševalca, ki je v letih od 1960 do 1985 s svojo aktivnostjo in alpinističnimi vzponi v Julijskih in Kamniško-Savinjskih Alpah veliko prispeval k dosežkom slovenskega alpinizma in vzgoji mladih alpinistov. Ko je zaradi bolezni in drugih težav prenehal z alpinizmom, je spomin nanj počasi tonil v pozabo, tako da se ga spominjamo le še nekateri najbližji prijatelji. V želji, da bi ga vrnili v spomin širšemu krogu ljubiteljev slovenskih gora, smo se na pobudo prijatelja Vojka Bučerja odločili, da opravimo pregled njegovih dejavnosti in dosežkov ter ga s tem umestimo na mesto, ki mu v zgodovinskem spominu slovenskega alpinizma pripada.
Andrej Kalar se je rodil v Ljubljani. S pohodi v gore je začel kot šestletni deček skupaj s starejšim bratom, s katerim sta se v naslednjih nekaj letih povzpela na mnoge vrhove v Julijcih: Jalovec, Mangart, Mojstrovko, Prisojnik, Razor, Škrlatico, Triglav in druge. S tem ga je slovenski gorski svet dokončno in neozdravljivo zasvojil. Ko je brat po maturi zaradi zaposlenosti začel redkeje zahajati v gore, je Andrej sam večino razpoložljivega časa posvetil obiskovanju gora. Pri tem je spoznal nekaj priznanih alpinistov, se jim navdušen pridružil in skoraj do popolnosti usvojil tehniko plezanja. Od tu naprej zanj ni bilo več dvoma – alpinizem je postavil pred vse drugo, tudi pred družino in poklic. Včlanil se je v AO Akademik in pozneje v AO Železničar Ljubljana, sodeloval pri klubskih programih in preplezal skoraj vse klasične smeri v naših gorah.
Razvoj alpinizma pri nas in v svetu je od leta 1960 od vrhunskih alpinistov zahteval premagovanje sten po najtežjih smereh, preplezljivih le s tehnično opremo. Sprejel je izziv ter preplezal najtežje smeri pri nas in v tujini. Omenimo prvo ponovitev Sfinge, Štruce in drugih smeri, takrat ocenjenih z najvišjo težavnostno stopnjo. Plezal je tudi v Paklenici, Dolomitih (Tri Cine – Švicarska diretisima). Vsi njegovi vzponi so zapisani v vestno vodenem dnevniku, ki nam ga je na vpogled prijazno odstopila hči Andrejka. Leta 1977 je bil kot vrhunski alpinist povabljen na odpravo v Južno Ameriko, ki pa se je zaradi neurejenih življenjskih razmer ni mogel udeležiti. Odpoved ga je močno prizadela in razočaranja vse življenje ni mogel preboleti.
Z leti je njegova alpinistična dejavnost v celoti prenehala. Občasno je še hodil v gore, nekaj let je kot gorski vodnik sodeloval v akciji 100 žensk na Triglav, potem pa ga je neozdravljiva bolezen dokončno iztrgala iz njegovega alpinističnega sveta.
Na podlagi vsega lahko trdimo, da je bil Andrej nekakšen posebnež v alpinističnem svetu pri nas. Neozdravljivo očaran z lepotami slovenskega gorskega sveta ga je obiskoval s posebno strastjo. Med alpiniste se je vključil brez vsakih ambicij za javno uveljavljanje. Vse, kar je v alpinizmu počel, je počel iz notranje nuje in izključno za lastno zadovoljstvo. Nekaj dni pred smrtjo smo ga obiskali v domu starejših občanov, kjer je preživljal zadnje dneve svojega življenja. Bil je miren; vedel je, da je konec. Takrat mi je zaupal svoje poslednje misli in želje, naj ga opravičim pri vseh, ki jih je kakorkoli prizadel s svojim načinom življenja, zlasti pri njegovih najbližjih, ki žal niso razumeli njegove ljubezni do gora in alpinizma. Moral sem mu obljubiti, da bomo njegove ostanke (pepel) raztrosili v Vratih pod Severno triglavsko steno, ki je bila, po njegovem, glavni “krivec” težav in ne izmernega veselja v njegovem življenju. Raztros njegovega pepela smo opravili skupaj z njegovimi najbližjimi, prijatelji alpinisti in gorskimi reševalci. Danes se njegovi najbližji in najboljši prijatelji pogosto ustavimo pri “njegovem mestu” pod Steno in prižgemo svečko v spoštljiv spomin na odličnega tovariša in prijatelja. Obljubljamo, da bomo storili vse, da spomin nanj ne bo utonil v pozabo.
Jože Kalar
