Alpinistični razgledi 6/1980

VSEBINA

3    Vsa kopja se še niso zlomila

4    Naše slike

5    Veliki pionirji alpinizma (VI. del)

8    Razmišljanje povprečnega alpinista

9    Informacija

11  Matterhorn (II. del)

14  Nekaj pripomb

15  Pojasnilo

16  Resnica, o »nesojenih zmago­valcih Everesta«

17  Petkrat uspešni na gori sveta

18  Blišč in beda slave Reinholda Messnerja (I. del)

20  Odprava PD Jesenice v Afriko

21  Letos vsaj štirikrat v juž­noameriške Ande

22  Ekspedicionizem na Čehoslovaškem

23  Dvoje novic po svetu

23  Še nekaj o ameriškem ocenjevanju

24  To in ono o nahrbtniku (I.)

26  Namesto alpinistične nemško in angloslovenščine

27  Pregled vzponov 1979 (II.)

32  Novi vzponi

Vsa kopja se še niso zlomila

Poskusne številke Alpinističnih razgledov naraščajo. Ker se ne spodobi, da bi novorojenca že pri porodu razčetverili, so prve kritike Razgledov pohvalne; upam, da so iskrene in ne ponarejene. Pričakujemo, da bo krog bralcev vedno širši in da bo med nami vedno več takih, ki bodo vedeli povedati, kaj vse bi spadalo v Alpinistične razglede, kakšni naj bi bili itd., le sodelovati »ne bodo imeli časa«. Vsi vemo, da je najbolj konstruktivna kritika tedaj, ko se sam vključiš v delo; da je manj naporno stati ob strani in ob izidu številke pripovedovati ter poučevati, kakšna mora biti v bodoče. Področij za pisano obdelavo je vedno več, vsa kopja se še niso zlomila, na straneh Alpinističnih razgledov je dovolj prostora za vse, ki bi radi kaj povedali o alpinizmu. Navsezadnje so Alpinistični razgledi zrcalo našega časa, ljudi, ki živimo danes in zrcalo tistega, kar mislimo in smo prepričani danes. Hu­da kri ob debatah glede prostega plezanja se še ni umirila. Prav bi bilo, da se neurje ne bi kmalu po­leglo. Naj se do konca izčisti mit, ki ga sprožajo besede »free climbing, boulderness, alpinizem by fair means, punkalpinizem« ali kar po domače val prostega plezanja; naj se še bolje ovrednoti ali je pojav res nekaj ekstremno novega, revolucionarnega in čez vse meje predrznega, ali pa je to le spošt­ljivo spogledovanje s klasiko, preprosto vračanje k prvinam in idealom pionirjev alpinizma tam na koncu prejšnjega stoletja ali v letih pred prvo vojno. Morda so povojna stranpota v labirint kovačije, škripčevij, vrvnih manevrov in vr­talnih strojev že toliko predelala cele generacije alpinistov, tako v njihovem obnašanju kot v načinu mišljenja, da se marsikomu spu­stijo mozolji, ko zasliši besedo prosto plezanje. Kadar se meje ne­mogočega podirajo, ni treba, da se občudovanje spreminja v navadno »fovšijo« in v nemočno paberkova­nje za preživelim.

Zato: alpinisti in plezalci, člani in nečlani, kategorizirani ali sa­mo registrirani, tisti v čevljih in oni v copatah, tisti v gatah in s kredo ter tisti v debelih pumparicah in rokavicah, priznani in častni, načelniki in častni načelniki, vegetarijanci in alkoholiki, tisti v dvajsetem nad dvajsetim (tudi nekajkrat), z zlatim častnim znakom ali brez njega: vzemite svinčnik in pišite, lažje vam bo, ko boste svoj prav vrgli na papir, mi pa v tiskano obli­ko. Napišite o gorah Nove Zelandije, tisti, ki ste bili doli, o Lotse­ju, o Andih, o vetrovkah in kuhalnikih, o šotorih, o svojem domačem plezalnem vrtcu, o tem, kar ste prebrali v tujih revijah, pa bo vsega spet za celo številko. Nasvidenje!

Janez Bizjak

ALPINISTIČNI RAZGLEDI številka 6, maj-junij 1980, interno glasilo slovenskih alpinistov.
Prispevke pošiljajte na naslov Planinska zveza Slovenije, Komisija za alpinizem, Dvoržakova 9, 61000 Ljubljana.
Šesto številko so pripravili: Janez Bizjak, Andrej Dernikovič, Milan Fülle, Janez Gradišar, Viki Grošelj, Lidija Honzak, Mitja Jesenovec, Stane Klemenc, Mitja Košir, Rok Kovač, France Malešič, Janez Marinčič, Nada in Bine Mlač, Igor Mezgec, Dušan Podbevšek, Peter in Pavel Podgornik, Jan Pšenica, Franci Savenc, Pavle Šegula, Lado Vidmar in Iztok Tomazin.

Naše slike
1. stran – Tudi drugi izmeni naših inštruktorjev v Nepalu – srečno!
Avtorja ilustracije sta Lidija Honzak in Janez Marinčič.
2. stran – Iz osebne izkaznice severne stene Matterhorna
R – Zasilni izstop, ki mu pravijo Rama, uporablja pa ga tudi švicar­ska GRS za spust v severno steno in reševanje. Tu sta dve fiksni ladijski vrvi, dolgi 20 in 8 m.
A – Varianta iz l. 1923, ki je na starih fotografijah vrisana napačno.
B – Horeschowsky-Piekielkov izstop po rekonstrukciji iz l. 1971
1350 – Zmuttov nos iz l. 1969. Jugoslovanske ponovitve še nima. Zna­na je prva zimska ponovitev. Čeprav je navezo iz 34. raztežaja potegnil helikopter, so vzpon priznali!!
1351 – Bonattijeva smer iz l. 1965 ima približno 17 letnih in 1 zim­sko ponovitev, jugoslovanskih pa še nič.
1352 – Smer bratov Schmidt iz l. 1931 ima 7 jugoslovanskih ponovitev, od tega so tri ponovitve le do Rame. Do leta 1979 skupno 450 pono­vitev. Brata Schmidt sta dobila za svoj vzpon zlato olimpijsko medaljo (Los Angeles 1932). Kot klasična smer spada v triperesno deteljico z naslovom »trije zadnji problemi Alp« (Matterhorn, Eiger, Grandes Jorasses).
1353 – Češka smer
1354 – Japonska smer. Obe smeri sta izredno težki in nevarni, sta pa bolj smeri zaradi smeri. V tem predelu si še nekaj navez la­sti »svojo« smer, opravljeno pa je bilo tudi nekaj »meglenih« ponovitev.
33. stran – Trentarska smer v Trentskem Pelcu – zgornja fotografija, opis in skica sta na strani 32 oziroma 34.
– smer Amaha v Velikem Špičju – spodnja fotografija, opis in skica sta na 32. strani.
34. stran – Skica Trentarske smeri v Trentskem Pelcu – skica desno
– Nalaganje nahrbtnika – levo. Velja splošno pravilo: mehko in nepokvarljivo spredaj takoj za hrbtom, mehko in pokvarljivo za­daj zgoraj, trdo in težko zadaj spodaj, trdo in lahko v sredi zadaj.
Še vedno sprejemamo pripombe in dopolnila k pregledu vzponov v letu 1978. Prejeli smo le dva podatka. Zanimivo bi se bilo domeniti, da bi vzpon registrirali šele, ko bi avtor sporočil podatke ali celo opis in skico, vendar ne bi smeli zahtevati preveč!

Veliki pionirji alpinizma (VI. del)

Nada Mlač

Edward Whymper (1840 – 1911)

Gornik, ki je za vedno povezan s tragičnim prvim vzponom na Matterhorn

Whymper se je rodil 27. aprila 1840 v Londonu in se izučil za izdelovalca lesorezov kot njegov oče. Pokazal je precejšen umetniški dar, kar je spodbudilo založnika W. Longhama, da je leta 1861 pri njem naročil vrsto alpskih skic. Tako je Whymper prvič obiskal Alpe in zaželel si je, da bi opravil tudi nekaj lažjih vzponov. V plezanju je videl pri­ložnost, da bi si naredil ime in da bi s tem uresničeval svoje želje po uveljavljanju – želel je namreč postati polarni raziskovalec. Zato se je od samega začetka oziral za še neosvojenimi vrhovi, o tehniki plezanja ni imel skoraj nobenega znanja. Za cilj si je izbral Matter­horn in Weisshorn, ki sta bila takrat najvišja še neosvojena vrhova v Alpah. Prav to leto je raziskoval področje, na katerem se dviguje Matterhorn, saj je upal, da bo že naslednje leto stal na njegovem vrhu. Povzpel naj bi se po italijanskem grebenu, švicarski (Hörnli) greben se je vsem zdel nepreplezljiv. Spremljal ga je neki domačin iz Valtournancha, edini človek, ki je bil dovolj pogumen, da se mu je pridružil. Poskus pa se je slabo končal, saj je bila takrat še vedno doba tako imenovanega »primitivnega alpinizma«, ko še ni bilo primerne planinske opreme in nobene prave plezalne tehnike. Plezanje je bilo v bistvu improvizacija; ni bilo že vnaprej pripravljenih programov, tako da se ni nikdar vedelo, kako se bo vsa stvar končala. Whymper pa je bil trmast in ni popustil.

Leta 1861 je opravil prvi angleški vzpon na Mont Pelvoux v Dauphineji. Slišal je, da se je John Tyndall povzpel na Weisshorn, zato se je dokončno osredotočil na Matterhorn. Leta 1862 se je ponovno podal v bitko z »Zermatskim rabljem« z različnimi spremljevalci, vendar ved­no brez uspeha. Sklenil je, da se bo izpopolnil v plezalstvu s pleza­njem na druge vrhove. Zanj so osvojitve vrhov Barre des Ecrins, Aiguille d’Argentière in prelaza Momming pomenile samo postopne korake, ki naj bi ga privedle na sam vrh mogočne vališke piramide.
Seznanil se je z zelo nadarjenim plezalcem iz Valtournancha, z Jeanom Antoinom Carrelom, ki je bil sicer »uradno« zidar – z osebo, ki je že nekajkrat oblegala goro. Odločil se je, da bo s to zanimivo osebnost­jo znova poskusil naskočiti vrh. Whymper je bil navdušen nad njim, čeprav je imel več uspeha, kadar Carrela ni bilo zraven. Najvišjo točko v letu 1862 je dosegel, ko je bil zraven spet Carrel, tokrat kot nosač in ne vodnik.

Poglejmo si Whymperjeve poskuse v Italijanskem grebenu Matterhorna:

datum	soplezalci	približna dosežena višina	opombe
29. – 30. 8. 1861	z nepoznanim vodnikom	4130 m	bivakirala na gori
7. – 8. 7. 1862	MacDonald	3937 m
9. – 10. 7. 1862	MacDonald in Carrel	4260 m
18. – 19. 7. 1862	sam	4396 m	padel med sestopom
23. – 24. 7. 1862	Carrel	4310 m
25. – 26. 7. 1862	Luc Meynet	4410 m
10. – 11. 8. 1863	Carrel	4350 m
21. 6. 1865	Croz, Almer, Biener	3670 m	po jugovzhodni steni
13. – 15. 7. 1865	Hudson, Hadow, Douglas, Croz, oče in sin Taugwalder	4477,5 m	prvi vzpon po Hörnli grebenu iz Zermatta

11. junij 1865 se je pričel splet dogodkov, ki so pripeljali do končne točke – do uspeha in malo kasneje do tragedije. Dva zermattska vodni­ka, ki ju je želel najeti, se mu nista hotela pridružiti pri tej njegovi »norosti«; Carrel je na skrivaj zbral Italijane, s katerimi naj bi zavzel goro, in je odklonil sodelovanje z Whymperjem zaradi »nekih drugih obveznosti« … Whymper je bil jezen in zdelo se mu je, da je bil izdan; upanje je skoraj že pokopal. Novo upanje mu je vzbudil An­glež lord Francis Douglas, navdušen gornik, ki ga je spremljal neki vodnik iz Zermatta. Bil je vzhičen nad Whymperjevo idejo. Odšla sta v Zermatt in najela očeta in sina Petra Taugwalderja. Na prizorišču sta se pojavila še dva angleška gornika Hudson in Hadow, njun vodnik je bil Michel Croz, ki je Whymperja že spremljal na prelaz Momming. Vsi štirje Angleži, oba domača vodnika in Croz so sklenili, da se bodo skupaj lotili Matterhorna, ki so ga vsi že dobro poznali. Whymper pa je priganjal, naj bi se vzpona takoj lotili, saj se je bal, da jih bo Carrel prehitel. Tako so krenili na pot 13. julija 1865 in se za­čeli vzpenjati proti vrhu s švicarske strani. Zvečer so si uredili bivak na višini 3400 metrov. Naslednje jutro so nadaljevali z vzpo­nom in Whymper je zapisal v dnevnik:
»Bil je eden izmed tistih čudovitih jasnih dni, ki jim sledi slabo vreme. Ozračje je bilo popolnoma mirno, na nebu ni bilo nobenega ob­laka, nikjer najmanjše megle …«

Kljub težavam je vzpon potekal hitro. Ob 13. uri in 40 minut 14. av­gusta 1865 so vsi stali na vrhu Matterhorna in Whymper nam o tem pripoveduje:
»Z vrha sem gledal pod seboj mračne in skrivnostne gozdove, sveže in sončne planote, razsežne ledenike, najbolj nenavadne oblike in zelo ubrane obrise, navpične skale, narahlo vzvalovana pobočja, skalnate in zasnežene vrhove, prvi so bili resni in temačni, drugi pa so se svetili v svoji belini, okrašeni z visokimi stenami, stolpi, zvoniki, piramidami, kupolami, stožci in konicami …
Na vrhu smo se zadržali celo uro in navdajalo nas je veselje in misel na neskončnost.«

Na poti navzdol pa se je veselje kmalu spremenilo v nesrečo in globoko žalost. Hadow, ki je bil neizkušen plezalec, je na težavnem delu napačno stopil, izgubil je ravnotežje in strmoglavil na Croza, ki je vodil odpravico navzgor in navzdol. Oba sta potegnila za seboj še Hudsona in Douglasa. Čeprav sta Whymper in starejši Taugwalder trdno držala konopljeno vrv, se je le-ta pretrgala in štirje možje so izgi­nili v severni steni, kjer so 1000 metrov nižje našli smrt na ledeniku. Od groze so skoraj ponoreli, vendar so se Whymper in oba Taugwalderja vrnili v dolino, da bi poročali o tragičnem epilogu tega sicer uspelega vzpona.

Kdo vse o tem ni govoril ali pisal?! Tedanje časopisje piše: »Tragedija je osupnila ves civilizirani svet!«

Za Taugwalderja se je šele sedaj pričela mora – intrige, zavist, jav­ne obtožbe – vse to je povzročilo, da se je očetu Taugwalderju omračil um. Šele na začetku tega stoletja je bil še za sinovega življenja do­končno rehabilitiran. Toda mučne sence preteklosti so še ostale.
Vsemu navkljub pa je Whymper opravil še dva vzpona na Matterhorn in to leta 1874 in 1895. Čeprav je Matterhorn osrednja točka njegovega življenja in gorniškega delovanja, si moramo ogledati še nekatere njegove prve in važnejše vzpone v času pred in po Matterhornu:

Po letu 1865 ni več opravil nobenega resnejšega vzpona v Alpah, saj se je posvetil potovanjem in raziskovanju: obiskal je Grenlandijo (leta 1867 in 1872), Ande (leta 1879/80, tu se je povzpel na še neosvojene vrhove Chimberazo, Sincholagua, Antisano in Cotopaxi) ter Canadian Rockies (leta 1901, 1904 in 1909, vrhovi Mt. Mitchell, Mt. Whymper, Mt. White, Mt. Kerr, Mt. Marpole, Isolate Peak, Mt. de Poilus, Mt. Collie, Trolltinder (leta 1901) in Crowsnest (leta 1904).
Šest let je pisal knjigo »Scrambles Amongst the Alps in the Years 1860-9«, ki je izšla 1871. To je ena izmed klasičnih knjig plezalne literature; znana je tudi po okrajšavi »Scrambles«. Skrajšana oblika je izšla leta 1880. Prevedena je v mnoge jezike in je doživela že več izdaj.
Whymper ni imel veliko prijateljev in ni bil popularen med sodobniki, saj je bil preveč resen in strog. Zelo pozno se je že petinšestdeset let star poročil leta 1906. Pet let kasneje je 16. septembra nenadoma umrl v Chamonixu.

(se nadaljuje)

Opomba: Številni podatki iz življenja Edwarda Whymperja so dokaj različni. Njegov poklic, opis nesreče, mesto nesreče itd. To je lepo razvidno že iz starejše literature (K. Ziak »Der Mensch und die Berge« iz leta 1936 in F. Schmitt »Der Bergsteiger von heute« iz leta 1938). Whymperjev poklic je povzet iz tretjega ponatisa Encyclopedie Britanice iz leta 1926 (stran 617). Toni Hiebeler v Lexikonu der Alpen verjetno ni točno označil poklica, pravilni podatek pa ima tudi sodobna Encyclopedia of Mountaineering Walta Unswortha iz leta 1977.

Razmišljanje povprečnega alpinista

Jani Pšenica

V tem letu je komisiji za alpinizem pri Planinski zvezi Slovenije uspelo ustvariti glasilo za alpiniste in kar naenkrat se je izkazalo, da smo ljudje, ki zelo radi govorimo in pišemo, polemiziramo, se špikamo, morda celo napadamo; skratka da celo razmišljamo o našem de­lovanju. Vendar opažam, da se mnogo bolj spuščamo v polemike o raz­nih novih in starih valovih, kot pa o tistem, kar je vsem tem giba­njem in halucinacijam skupnega. Torej o plezanju ali točneje o vprašanju: »Zakaj, hudiča, se gonimo po teh trapastih skalah?«
Seveda je to vprašanje staro kot je pač star alpinizem, vendar še ni­hče ni odgovoril tako, da bi s tem zajel vse nore avanturiste, kot nam pravi moja stara mama. Mnogo ljudi, morda prav vsak resnejši alpinist, razmišlja o tem, a zelo malo se tega sliši, bere. Na primer Knez je v izjavi za Teleks dejal, da pleza iz golega športnega užit­ka, Jug iz filozofskih nagnjenj, Terray je svoja razmišljanja strnil v »Osvajalce …«, Messner je iz tega naredil dober biznis. Pa vendar nobeden teh velikih mož ni v celoti odgovoril meni in tudi tebi morda ne. Vse kaže, da ima vsak precej specifičen razlog, ki pa ga v celoti ne zna izraziti, manj znani in poveličani alpinisti pa kot da ne raz­mišljajo o tej zadevi.
Zdi se, da je odprtost in nedorečenost te teme v tesni zvezi z dejst­vom, da večina alpinistov po nekajletni karieri zreducira svojo gorniško dejavnost na popivanja v gorskih postojankah, ali na vodenje lastnih »pamžev« po »zazajlanih mulatierah«. Le malo je pravih alpi­nistov, ki bi tudi na starejša in stara leta lazili po brezpotjih, učili mlajše in pripomogli k organizacijskemu delu odsekov.
To (kolikor je res) kaže na veliko luknjo v vzgoji mladega alpinista. Alpinistična šola mu da tehnično in zgodovinsko znanje, ne pove pa mu, da je alpinizem lahko precej več kot šport in da obenem kot šport nu­di v profitarskem smislu manj kot drugi športi. Kdor v alpinizmu išče slavo in oboževalce, posnemalce, bo to precej laže našel na primer pri žogobrcu. Kot uspešen poslovnež bo prej videl Nepal, kot pa kot dober alpinist.

Torej, kaj hočem povedati! Ogromna večina mladih alpinistov neha plezati po nekaj letih, kajti v alpinizmu niso dobili tistega, kar so v njem iskali, oziroma niso dobili ničesar. Kako ničesar? Iskali so tisto, česar v alpinizmu za veliko večino ni: uveljavitev v družbi, v zgodovino zapisan prvenstveni vzpon, sodelovanje na veliki odpravi, sliko in svoj življenjepis v Alpinismusu, priznanje za uspehe …
Kateri načelnik pa zna povedati tečajnikom, zakaj naj plezajo. Pravi­mo, da morajo to vedeti že, ko pridejo na odsek. Opa bato! Konkretno sem jaz prišel zato, ker je to najnevarnejši šport in ker sem se ho­tel na ta način potrditi. Pa to ni najnevarnejši šport in tudi potr­diti se je težko, saj si vedno v rokah dobre ali jezne matere narave, ki pa ji zaenkrat še ne upamo preveč jezikati. Odkril pa sem v tem »osvajanju nekoristnega« stvari, o katerih se mi prej še sanjalo ni, ki dajejo vsej stvari smisel.
Odkril sem pravi mir in skladnost telesa in duha, občutek svobode in tiho, prav tiho srečo ob premagovanju skalnih oblin in rezi. Naučil sem se zmagovati in izgubljati, uživati v golem dejstvu življenja, začel sem se učiti spoštovati lastno in tovariševo življenje in končno dojel, kako majhen in velik je lahko človek v naročju matere narave. Človeka – soplezalca sem doumel kot del sebe in pri tem ni bilo zelo pomembno, koliko in kako sem ga prej poznal. Zelo lahko sem razmi­šljal in poslušal takega človeka po opravljeni turi. In za turo ni najbolj važno, kakšno stopnjo ima po UIAA lestvici, važno je le, da je zate toliko težka, da si prisiljen pozabiti na vse ostalo. Ti in skala, vrv in tovariš na drugi strani. To je vsa filozofija alpini­zma.

Mladim je treba povedati, naj v plezanju ne iščejo tistega, kar so prisiljeni (ALI NE) iskati v vsakdanjem življenju. Iščejo naj tisto, na kar v vsakdanu ne pomislimo, za kar nam zmanjkuje časa, tisto, na kar človek danes premnogokrat pozablja. Odsek bi bil na primer lahko prava velika družina, pa je največkrat le mesto nemih trenj ali celo ostrih prepirov o tem, kdo je boljši, kdo je vreden tega ali onega priznanja, kdo je dovolj dober za to ali ono odpravo, funkcijo itd. Če bi si zabili v glavo, da ni bolj važno, koliko in kako težke vzpo­ne pleza, pač pa v kakšnega človeka raste ob tem, alpinizem ne bi bil več osvajanje nekoristnega, pač pa osvajanje nečesa zelo koristnega, osvajanje lastnega življenja. Osvajanje smisla obstajanja. In človek, ki bo to zaslutil v alpinizmu, ga ne bo zapustil, dokler bo stal!
Kdor si je zastavil za cilj v alpinizmu to ali ono steno, ta ali oni osemtisočak, naj se nikar ne trapi, da ga bo spreletela »božja milost« ko bo ta cilj dosegel. Lahko pa dojameš marsikaj že z vsakim najmanj­šim pravilno izbranim vzponom, in prav tako na Everestu lahko ostaneš prazen. Menim, da ni važnejše, kaj splezaš, pač pa kaj imaš od tega, kaj si našel v sebi med tem vzponom. Kajti le tu, v tej ropotarnici, res lahko nekaj najdeš!

Stena je
v moji glavi.
Nepreplezljiva in nepreplezana.
In splezal jo bom,
da bi obstal,
da bi živel
bolj miren kot kdaj
potolažen od potolaženih
mrtvih v množici
najbolj živih v samoti,
da bi obstal
na njenem robu
in izbral.

INFORMACIJA

Iztok Tomazin

Nekateri naši alpinisti, kvazialpinisti in bivši alpinisti mislijo ali vsaj trdijo, da so tisti, ki se ukvarjajo tudi z zahtevnim prostim plezanjem nujno »obsojeni« na to, da so samo plezalci v najožjem po­menu besede, ne pa pravi alpinisti. V sledečih vrsticah navajam nekaj značilnih primerov, ki dokazujejo nasprotno:
– med utemeljitelji VII. stopnje v evropskih gorah so čisto »tapravi« alpinisti, na primer Nemec Reinhard Karl, ki je preplezal prvenstveno smer Pumprisse (prva alpska »sedmica«). Za seboj ima Karl še uspešen vzpon na Mount Everest, v Evropi pa severno steno Eigerja in druge kombinirane smeri, zimske vzpone itd.
– Renato Casarotto je bil eden prvih italijanskih sedmostopnjašev. Danes sodi v sam vrh svetovnega alpinizma, njegovi enkratni solovzponi so odjeknili v alpinističnem svetu (prvenstveni solovzpon v Huascaranu, Fitzroyu itd.).

Sedaj pobrskajmo še malo po ameriškem alpinizmu. Tisti, ki so aler­gični na alpinistične dosežke onkraj velike luže, naj tega ne berejo, saj ni zdravo, da bi se razburjali!
– Ameriška odprava 1979 na Ama Dablam v Himalaji je bila sestavljena povečini iz plezalcev, specialistov za prosto plezanje. Skoraj vsi so osvojili vrh po prvenstveni smeri, nekateri celo po dvakrat.
– Dva izmed vrhunskih yosemitskih plezalcev – Jim Bridwell in Steve Brewer – sta opravila prvi vzpon na Cerro Torre v alpskem stilu v poldrugem dnevu! Za primerjavo naj povem, da je Cesare Maestri za svoj vzpon po isti smeri porabil 54 dni plezanja v odpravarskem stilu.
– Mike Covington je danes priznano eden najboljših svetovnih alpini­stov in je odličen »free climber«, med njegovimi vzponi so številne zahtevne proste ponovitve z najvišjimi ocenami.
– Ameriška odprava v sovjetske gore (Pamir, Fanske gore), katere udeleženci so bili nekateri najboljši plezalci prostega sloga (Henry Barber in drugi), je s svojimi vzponi v lednih in kombiniranih sme­reh presenetila sovjetske alpiniste in dokazala alpinistične spo­sobnosti udeležencev.

Vrnimo se spet v Evropo; vse pogosteje smo priče prostim ponovitvam dolgih, zahtevnih smeri v Osrednjih Alpah, Dolomitih in drugih gorov­jih. To je neovrgljiv dokaz, da se prosto plezanje širi in razvija tudi v okviru alpinizma in da ni omejeno samo na nizke stene, stenice in balvane, kar si nekateri zmotno predstavljajo. Prosto so bile pre­plezane že številne smeri, ki so pomenile mejnike v zgodovini alpini­zma, na primer v Dolomitih smer Carlesso-Sandri v Torre Trieste, Comici-Dimai v Veliki Cini, Lacedellijeva smer v Cimi Scotoni, smer Brandler-Hasse v Rotwandu; zadnji dve sta ocenjeni celo z VIII. stop­njo. V Osrednjih Alpah je bila na primer prosto ponovljena Ameriška direktna smer v Druju, Bonattijeva v Grand Capucinu itd.
Do sedaj navedeni podatki so le značilni izbor iz množice drugih. Le­po dokazujejo, da je mesto prostega plezanja tudi v alpinizmu, da le­to ni nujno samo izolirana športna disciplina. To si želimo večinoma vsi, ki se trenutno ukvarjamo z zahtevnejšim prostim plezanjem pri nas.
Zavedamo se, da večina prostih plezalcev (free climbers ali kakorkoli se že imenujejo) ni alpinistov, ker so preveč omejeni samo na pleza­nje, mnogokrat celo na plezanje izven gorskega sveta in brez momentov in faktorjev, na katerih temelji alpinizem. Nepregledne so množice skalolazov, plezalcev v balvanih in drugih. Ravno zaradi te dvojnosti je treba stvari postaviti tja, kamor spadajo.

Torej: plezalec ostane plezalec, pa naj »telovadi« v balvanih, kanjo­nih ali stolpih. Alpinist, ki pa se pri vsej svoji drugi alpinistični dejavnosti ukvarja še z zahtevnim prostim plezanjem, pa je še vedno alpinist! Preprosteje tega ne znam in ne morem napisati.

Za konec se vrnimo k domačim alpinistom. Med člani naših alpinistič­nih odsekov je mnogo takih, ki po nekakšnih neuradnih kriterijih niso alpinisti oziroma ne zaslužijo tega imena. Nekateri plezajo samo po­leti, drugi samo v kopni skali, tretji pa malo ali skoraj nič in ži­vijo v alpinističnih krogih na račun stare slave ali pa svojih dru­žabnih, pivskih in drugih sposobnosti. Se bo kdo lotil razčiščevanja njihove alpinistične pripadnosti s tako zagnanostjo, kot nekateri na­padajo prosto plezanje in zlasti tiste, ki se z njim ukvarjamo? Mi­slim, da ne, razlogi za to pa so znani.
S precejšnjo mero nezadovoljstva in kancem žalosti ugotavljam, da je bilo med vsem pisanjem in govorjenjem v zvezi z novejšimi pojavi v našem alpinizmu (prosto plezanje itd.) le malo takega, kar bi lahko označil kot kritiko, še manj pa je bilo dobronamerne kritike. Kritikastrstvo, ki temelji na osebnih pobudah, pogrevanju stare slave, ne­zadostni obveščenosti, nerazumevanju in drugih razlogih, je nesmisel­no, ker ne dosega nobenega svojih namenov in ga je lahko spregledati.
Vsi, ki mlado generacijo slovenskih alpinistov, ki se ukvarja tudi s prostim plezanjem, skušajo ovirati in ožigosati za plezalce v najož­jem smislu, športnike in prenapeteže, se motijo. Mnogi smo se začeli ukvarjati z alpinizmom zaradi gora in nas samih, plezanja in vsega, kar je povezano z gorskim svetom. Čim globlje smo v alpinizmu, toli­ko lažje nam je nadaljevati po poti, ki si jo skupaj in vsak zase za­stavljamo. Nekateri se zadovoljijo z lažjimi cilji, kjer je manj na­pora in več lagodnosti, drugi posegajo po težjem, dvigajo svoje meje in sposobnosti, ki pa še vedno capljajo za velikimi željami. Pot se sčasoma spreminja, postaja zahtevnejša in se bogati. Tak je razvoj življenja, taka je pot človekovega početja, tudi alpinizma.
Dokler bomo zadovoljni s svojo potjo in dokler bomo zmogli, bomo sto­pali po njej.

MATTERHORN (II. del)

Bine Mlač

Ko je bila postavljena pika na i, je eksplodirala prava obsedenost od Matterhorna; to je zaslutil že Gorret. Tri leta po prvem vzponu je irski fizik John Tyndall spet dokončal boj z goro in to s prvim pre­čenjem Italijanskega in Hörnli grebena. Z njim sta bila Jean Joseph in Jean Pierre Maquignaz. Leta 1871 je kljub močni tekmici, prav pov­sod navzoči Miss Brevoort, vendarle prišla na vrh Lucy Walker kot prva ženska; sestopila je po Hörnli grebenu s svojima bratoma Francisom in Frederickom Garnerjem ter z vodnikom Melchiorjem Andereggom.
Naslednji na sceni je bil Albert Frederick Mummery. Hermann Buhl je po svojem vzponu na Nanga Parbat zapisal:
»Mummery je zame vzornik – stojim mu nasproti, gledam ga v oči in mu povem, da sem uspel priti na Nanga Parbat ne zaradi moderne tehnike, temveč zaradi »čistosti vzpona«, kar je on vedno želel.«

Mummery je začel svojo plezalsko kariero s petnajstimi leti z vzponom na Matterhorn, medtem ko so jo drugi z Matterhornom zaključili! Ale­xander Burgener – vodnik, za katerega »pretežko« ni obstajalo, Ferdi­nand Imseng iz Vallese, odrinjeni vodnik angleških plezalcev, med ka­tere je spadal tudi William Penhall, so bili zvezde leta 1879. Problem najti novo pot, ki naj bi bila logična in obenem estetska in je sle­dila zamisli, ki jo je Mummery kasneje tako jasno zarisal.
1. septembra so Penhall, Ludvig Zurbrücken z vodnikom Imsengom odšli na pot. Prišli so vse do drugega zoba v Zmuttovem grebenu. Tu so se obrnili, ker so mislili, da je naslednji nepremostljiv. Namesto tega so mislili prečiti v ozebnik (ki so ga kasneje poimenovali po Penhallu) in tako zaključiti svoj vzpon v zahodni steni. Toda slabo vreme jim je prekrižalo načrte. Dva dni kasneje so bili spet pod grebenom. Opazili so, da so v njem že Mummery, Burgener, Perus in Gentinetta. Mummery je prvi stopil na vrh, tik za njim pa so prišli še Imseng in tovariši. Grebenu so se približali po direktni smeri v zahodni steni. Tako sta na isti dan padla Zmuttov greben in zahodna stena. Prvič se je zgodilo, da sta oba vzpona pomenila čisti alpinizem, v katerem ni prostora za patriotizem ali utilitarizem (teorija o koristi kot glav­nem načelu). Pomenita še več, saj med vzponom niso napeljevali vrvi, zato ju lahko imamo za največji dosežek stoletja.
Leto dni kasneje sta postala Mummery in Burgener nenavadna dvojica: preplezala sta mračni in izredno nevarni ozebnik na severni strani Col du Leone. Sestopila sta proti Breuilu (Cerviniji). Ta malo znana podjetnost pomeni začetek modernega alpinizma, izvor čistih tehničnih težav in ne toliko suženjskega hrepenenja po vrhu.

Prvi zimski vzpon na Matterhorn je potekal od 17. do l8. marca 1882. Vittorio Sella, Jean Antoine Carrel, Jean Baptiste Carrel in Louis Carrel so se povzpeli po Italijanskem grebenu in sestopili po Hörnliju. To ni bila njihova izvirna ideja, saj je Thomas Stuart Kennedy že v januarju leta 1862 poskušal opraviti ta vzpon z vodnikoma P. Hansom Perrenom in starejšim Petrom Taugwalderjem! Ta zgodnji zimski poskus je izredno pomemben, ker so bili do takrat v Alpah samo trije taki podvigi: Col de Strahlegg (Hugi, 1832), Dachstein (Simony, 1847) in Klein Glockner (Francisci, 1853). Čeprav vzpon ni uspel, je to le ve­lik in idealističen podvig.
Hörnli greben je doživel svoj prvi zimski vzpon leta 1894, opravili pa so ga C. Simon, Burgener in bratje Pollinger. Štiri leta kasneje je bil v njem samohodec Wilhelm Paulcke. Leta 1906 je Hans Pfann kot prvi samohodec preplezal Zmuttov greben.
Najtežji in najbolj direkten greben je »padel« zadnji. Dolgo časa je bil greben Furggen, kot je zapisal René Dittert, »tajna ambicija najpogumnejših in največjih plezalcev tega obdobja«.
Prvi je bil tu Mummery. Prevzel je pobudo, da bi uresničil ta veliki vzpon. To je bilo leta 1880. Spremljala sta ga Burgener in Venetz. Niso uspeli, toda čez dve leti so slavili zmago na Greponu. Za Mummeryjem so v grebenu poskusili še pesnik Guido Rey, Anthoine in Amé Macquignaz. Priplezali so do rame, kjer se je Mummery obrnil. Upali so, da bodo preplezali vršni del s pomočjo 100-metrske vrvi, katero je Daniel Macquignaz pritrdil na vršnem delu, vendar jim ni uspelo, saj je vrv zaradi previsov visela daleč proč od smeri. Tri dni kasneje so odšli na vrh po Lionskem grebenu, nato so vrv privezali še niže, se spustili do rame in spet priplezali na vrh. Tako dejanje nima prav nič opraviti z gorništvom. Čeprav zakoni niso napisani, je pra­vilo le pravilo!
Leta 1905 so tu poskušali Geoffrey Winthrop Young, Valentine Ryan in Franz ter Joseph Lochmatter. Pred tem je ta družba že opravila nekaj težkih vzponov v Zahodnih Alpah, zato je njihov neuspeh pravzaprav presenečenje.
Končno so leta 1911 uspeli Mario Piacenza, Jean Joseph Carrel in Giuseppe Gaspard. Previsu so se umaknili v levo. Uporabljali so najmodernejše dosežke tistega časa: živo lestev iz treh mož, vrvne zanke in kline (dolge 40 cm in težke okrog pol kg). Tu je igralo največjo vlo­go Piacenzovo potrpežljivo študiranje možnosti vzpona. Težave v smeri so dosegle IV. težavnostno stopnjo. Danes je logično, da je z vsemi klini in specialčki možen direkten vzpon na vrh. Izognili so se previsu, šli so po labirintu skalovja v južni steni in za tiste čase je bil vzpon pravi podvig, česar pa ne moremo reči za današnji direktni vzpon. Geoffrey Winthrop Young je zapisal:
»Upoštevaj, kar smo videli mi, saj je celo sedaj presenetljivo, da si je naša družba naložila to delo v smeri, saj je imel vsak posameznik srečo, da je sploh prišel na vrh.«
Julija 1929 je Fritz Hermann opravil prvi solo vzpon po Imsengovi smeri v zahodni steni; to dejanje je bilo izredno dolgo v senci zara­di Pfannovega uspeha leta 1906 v Zmuttovem grebenu, ko je le-ta opra­vil prvi čisti solovzpon po zahodnem grebenu.

Poskusi v severni steni
Naslednje, kar nas najbolj zanima, je prav gotovo severna stena. Leta 1923 je bila še vedno nedotaknjena, preplezane pa so že bile severna stena Furchette, severozahodna stena Civette in severna stena Pelma. Dunajčana Alfred Horeschowsky in Franz Piekielko sta bila pri svojem poskusu prav predrzna, saj je še danes ta stena izredno težka. Dospe­la sta 550 metrov pod vrh, od tod pa sta prečila do Solvayke, ker ju je pregnal iz stene strahoten kamniti plaz. Dejansko sta preplezala vse glavne težave in več kot polovico stene. Vzpon je veličasten in obenem fantastičen, saj se je ideja o treh velikih problemih Alp šele porajala.
Uspešen vzpon sta šele 31. julija 1931 opravila Franz in Toni Schmid. Za svoj briljantni zgodovinski vzpon sta na olimpijadi v Los Angelesu 1932 celo prejela zlato medaljo. Čar severne stene pa je še nadalje ostal, celo danes romajo pod steno plezalci z vsega sveta.

V čem je mit, čar severne stene? Ni samo zaradi tekmovanja, saj se tu ne da tekmovati, temveč je v tem, da je to najlepša stena v Matterhornu, ki je ena najlepših gora in ta čar traja že od zavzetja vrha, vse od leta 1865. Velikokrat se sprašujemo, če je plezalec zmožen iti še na vrh, potem ko je opravil vzpon po severni steni. Seveda je zmožen, vendar želi biti s svojimi čustvi daleč proč od tistih čustev, ki jih s seboj prinesejo kričavi klienti, katere privedejo na vrh njihovi vodniki. V poznih dvajsetih letih je mik vrha nadomestil mik stene. Podobno se je dogajalo tudi v manjših gorah (na primer v Dolomitih), končno je čar dosegel tudi Matterhorn, stena je postala magnet. To navidezno počasno dojemanje Matterhorna si enostavno razlagamo s tem, da je sam po sebi tako privlačen s svojim čudovitim vrhom.

(se nadaljuje)

Ali že veste …
da sta konec prejšnjega stoletja Ludvig Purtscheller in Heinrich Hess zmogla po grebenih Ötztalskih Alp v enem dnevu do 8 tritisočakov in sta nekoč v 16-dnevni turi pospravila kar 35 tritisočakov? Purtscheller se je povzpel na 1700 vrhov, med njimi na 40 štiritisočakov. V poznavanju Alp in številu vrhov ga je baje prekašal le Anglež W. A. B. Coolidge.

Nekaj pripomb

Andrej Dernikovič

1. Alpinistični razgledi številka 4, stran 19: smer El condor passa, 25. -27. 12. 1979.
a) V španščini (po določnem spolniku »el« sodim, da gre za španščino) »pasar« pomeni iti, miniti, na primer »no pasa nada« – nič se ne zgodi. Torej, le en s in ne dva. V italijanščini ima isti glagol dva s: »passare«, toda tedaj uporabimo spolnik »il«. Toliko o tem, gotovo je smer taka, da je še za kondorja razgledna. Se bo kdo lo­til »obdelave« in analize imen preplezanih smeri – vraga in pol smo nalepili po stenah?! Še sreča, da narava ne govori in se ne huduje nad poimenovanji.
b) Po Alpinističnih novicah v Delu je bila smer preplezana v novembru in ne v decembru. Toliko zaradi doslednosti dokumentacije.
2. Tiste packarije gorskih hrbtov z zadnje strani Alpinističnih razgledov številka 4 si ne privoščite več. Morebiti je pregledna, toda oko Slovenca že sme zahtevati bolj kartografsko strokovno nari­san zemljevid. Razumem, da gre za dobro voljo sodelujočih. Toda, da bi revija prerasla lokalne alpinistične okvire (saj gojimo, go­jite tudi kako tako željo?), bo treba čimprej misliti na vse.
3. Ali gre v steni pod Češko kočo za dve smeri? Ena naj bi bila Sim­fonija plazov (8. 3. 1980, plezala Meglič in Tomazin), druga pa Sinji slap (Alpinistični razgledi št. 5, stran 17, 21. 1. 1979 plezala Plevel in Podbevšek)? Morebiti ne bi bilo napak objaviti še skico Simfonije plazov za orientacijo in primerjavo s Sinjim slapom.
4. Alpinistični razgledi, številka 5, stran 31, pregled vzponov v Ta­marju v letu 1978. V tem letu sta člana AO Matica pokojni Janez Lovše in Srečo Modic preplezala prvenstveno smer v desnem delu Šit (ali pa je bilo že v Goličici ob Jalovčevem ozebniku), ocena pri­bližno V, A1, vzpon pa je bil omenjen v Alpinističnih novicah v Delu.
5. Ste razmišljali o tem, da bi Alpinistični razgledi in alpinisti dali (ponovno in ponovno) pobudo ne le za reševanje problema zim­skih sob (AR 5, stran 10), temveč tudi za dostojni hišni red v ko­čah, ki bi bil veljaven za vse, tudi za »gospodarne« oskrbnike. Saj vendar ne moremo čakati na dvig kulturnega nivoja obiskovalcev koč, ko pa je planinstvo z vsakim dnem bolj modno, koče pa so pri­bežališče, kjer je mir pred tistimi, ki bi v dolini radi imeli kulturen mir in razumevanje do sosedov. Saj alpinist, če že sam ni udeleženec, najbolj občuti, kaj pomeni poslušati »trotl-jodlanje« v zgodnje jutranje ure, ko se v Osrednjih (in ne le v teh) Alpah že gre na (planinsko) turo. Ne gre, da bi se spravili na posamezna planinska društva, ampak za organizirano akcijo, ki je komercial­nost ne sme ovirati. Saj smo združeni v Planinski zvezi Slovenije tudi zaradi takih stvari!? Bolje nekaj manj »gostov« in nekaj manj alkoholnega denarja ter etika in srčna kultura pri ostajajoči družbi!
So planinski domovi, kot sta na primer v Kamniški Bistrici in ti­sti v Trenti, še vredni svojega vzdevka »planinski«? Ali ni v teh in še nekaterih primerih to le vaba za tiste, ki naj doživijo ča­robni mik v romantično opisanih hišicah že kar v dolini in brez truda; pa še »promet« je velik? Velikokrat mi je tamkajšnje okolje dalo čutiti, da s svojo žepnino in majhno potrošnjo nisem preveč za­želen, ker odžiram bolj mastne dobičke.
Je arhitektura sredi gora ter zveneče ime dovolj? Ali ni to že turi­zem v najslabšem pomenu: »Ljudstvo, oglej si domorodce, pravkar pri­haja eden od njih z nahrbtnikom!«, kaj menite?
Morebiti te zadeve zanimajo še koga. Ne zaradi hrepenenja po dobrih itd. časih, temveč zaradi zdravega načina uživanja. Vseh.

POJASNILO

Viktor Grošelj

V 5. številki Alpinističnih razgledov sem na 18. strani objavil čla­nek Sestanek o treningu alpinistov. Žal sem ga pisal v precejšnji časovni stiski in šele po objavi opazil, da bi moral ugotovitev v četrtem odstavku nekoliko podrobneje razložiti. Gre za stavek: »Tre­nutno precej bolj realen je predlog, naj bi na kriterijsko variablo naredili regresijo z ozirom na nek vzorec variabel.« Mislim, da to zahteva nekoliko širšo razlago.
V različnih športih različne lastnosti športnika vplivajo na uspeh (v košarki telesna višina, eksplozivna moč, koordinacija itd.; v smu­čanju močne kosti in sklepi, hitrost, koordinacija itd.). Ugotovitev športnikovih lastnosti, ki vplivajo na uspeh v njegovem športu, je osnova za načrtovanje treninga (vemo, kaj mora trenirati). V športni znanosti poiščejo te lastnosti tako, da jih skušajo predvideti in jih na večjem številu športnikov izmerijo. Nato izmerijo kriterije (tekaču na 100 metrov izmerijo čas na 100 m; skakalcu v višino izme­rijo preskočeno višino). Sedaj po statističnih metodah poiščejo po­vezanost med lastnostmi in kriterijem. Tista lastnost, ki ima s kriterijem značilno povezanost, torej vpliva na uspeh v tisti panogi. Če je ta lastnost v veliki meri prirojena, je treba to upoštevati pri izboru v selekcijo (košarkar – velika višina, tekač na kratke proge – hitrost), če pa ni toliko prirojena, imamo velike možnosti, da jo natreniramo.
Enako, velja tudi za alpinizem. Lastnosti, za katere predvidevamo, da pomembno vplivajo na uspeh v alpinizmu, bi morali izmeriti z veljav­nimi merilnimi instrumenti. Nato bi morali postaviti kriterij uspeha v alpinizmu. To pa je v alpinizmu težje kot v drugih panogah. Krite­rij uspeha je lahko število doseženih točk v kategorizaciji, ocena strokovnjakov ali pa kaj drugega. Ko to ugotovimo, nam računalnik iz­računa, kakšna je povezanost med lastnostmi in kriterijem.
Če povezanost obstaja, vemo, da moramo to lastnost razvijati po že znanih metodah treniranja, ki v alpinizmu verjetno niso drugačne kot v drugih športih.
Upam, da je sedaj omenjeni stavek in s tem tudi ves članek bolj razu­mljiv .

*****

Najboljši nasvet je izkušnja; toda ta nasvet pride vedno prepozno.
Houssay

Resnica o »nesojenih zmagovalcih Everesta«

Dušan Podbevšek

Alpinistični razgledi kot glasilo slovenskih alpinistov obveščajo al­pinistično srenjo in odsevajo sliko našega alpinizma. Zato sem se od­ločil, da v njih pojasnim Robasov in moj vzpon proti vrhu Everesta.
Mogoče se bo kdo vprašal, zakaj se tako pozno oglašam in zakaj sploh pišem vse to. Zato, ker trdim in lahko tudi dokažem, da je opis naji­nega vzpona z Robasom, kakor ga je objavil Raztresen, neresničen. Ni­mam pa namena, da bi polemiziral z Raztresenom v dnevnih časopisih o njegovih člankih, vseeno pa me zanima, kdo mu je dajal takšne podatke, saj sva bila pri poskusu udeležena le midva.
Najprej je izšel članek v Jani, v katerem Raztresen opisuje najin po­skus vzpona na vrh Everesta, potem pa je to opisal tudi v žepni knji­gi Kruta gora.
Čeprav sem prebral same pohvalne kritike o tej knjigi, bi del zgodbe osvetlil še z druge strani. Vem, da ne morem strokovno ocenjevati dela, kakršno je Kruta gora, toda alpinistični javnosti bi rad pojasnil ne­katere bistvene stvari vzpona proti vrhu.
Poleg tega, da je avtor opis vzpona pomešal, so neresnične navedbe, da sem vsakih deset minut nagovarjal Robasa, da se vrneva v varno doli­no, ta pa da je šele ob treh popoldne popustil mojim prošnjam.
Kratek opis vzpona:
Na vrhu snežnega stolpa je Robas rekel, da je nadaljevanje preko škrbine nemogoče in se je vrnil do mene. Izmenjavala sva se v vodstvu in je ravno tu plezal prvi. Verjel sem mu, vrnila sva se tri raztežaje in poskusila po levem žlebu. Robas je prvo bombo kisika že izpraznil in odložil, potem pa je poskušal preplezati skalni prag, vendar mu ni uspelo. Nato sem jaz preplezal nekaj metrov visok skalni prag. Ko bi moral Robas priplezati do mene, je tudi on rekel, naj se vrneva, s čimer sem se strinjal. Prazno in še eno zapečateno bombo sem odložil v sneg in se po vrvi spustil nazaj do Robasa, potem pa sva sestopila.

Pa še tole!
Podkomisijo za gorsko vodništvo sprašujem, zakaj niso vseh kandidatov za vodniški izpit obravnavali po enotnih kriterijih? Objavljeni pogoji so bili: dve leti alpinistični inštruktor, starost vsaj 21 let, član planinskega društva, sposobnost za JLA, v zadnjih petih letih 20 vzponov V. težavnostne stopnje, vodenje v IV+ težavnostni stopnji, aktivni alpinist ali reševalec.
Kot piše v zapisniku, so me zavrnili, ker še nisem 5 let alpinist. Toda pri 21 letih še ne morem biti 5 let alpinist, čeprav plezam od leta 1973, izpit pa sem lahko opravljal šele z 18 leti. Prijatelj z odseka je bil zavrnjen, ker je samo eno leto alpinistični inštruktor, dva kandidata pa sta opravljala izpit, čeprav sploh nista inštruktorja.
Zakaj taka razlika in zakaj sploh objavljate pogoje?

*****

V kratkem bo izšla knjiga o jugoslovanski odpravi na Everest. Napisali so jo vsi alpinisti, ki so sodelovali pri vzponu. Brez dvoma bodo v njej točni podatki. Pravilnik o gorskih vodnikih bo potrebno dopolniti, nikakor pa ne tako, da bi bili pogoji milejši.
Komisija za alpinizem

Petkrat uspešni na gori sveta

Mitja Košir

Ugibanja in dejstva – namesto kritike knjige Kruta gora

Alpinizem je šport v areni brez gledalcev. Še posebej daleč od rado­vednih oči se dogaja himalajski vzpon, čeprav je denimo jugoslovan­ski na Mount Everest ves čas svojega dogajanja razburjal duhove, bil v središču pozornosti. Vsi, ki nas je zanimalo delo naših alpinistov na gori, smo bili odvisni zgolj od radijskih poročil, ki so nam jih priskrbeli radioamaterji, časnikarskih prispevkov in pa seveda pisem iz baznega tabora. Vendar so novice izpod »tretjega zemeljskega pola razen tistih preko radijskih valov, prihajale v domovino s precejš­njo zamudo, tako da si popolne slike delovanja na gori le nismo mo­gli ustvariti. Gora velikih razsežnosti, silna oddaljenost in narava alpinizma so tudi tokrat opravile svoje, zato smo bili o vsem natan­čno obveščeni šele po vrnitvi naših zmagovitih everestovcev.
Danes se nam potek in delo himalajske odprave »Everest 79« predstavljata v vseh svojih razsežjih, nedorečenost naših ugibanj pa pričevanja spreminjajo v dejstva.
Z dorečenostjo je torej konec ugibanj, zastavljajo pa se nova vprašanja, ki žele tudi razsvetlitve tistih plati odpravinega življenja, ki so v marsičem odločujoče o uspehu in neuspehu in so široki publi­ki le navidezno nezanimiva in preveč strokovna. Takšno je vprašanje o vodenju odprave, o stalnem dodelovanju in izpopolnjevanju strate­škega načrta, prilagajajočega se nenehno menjajočim se razmeram na gori in duševnemu in telesnemu počutju moštva. Na tem področju je vodja odprave vojskovodja.
Na vrh Everesta je stopilo pet članov jugoslovanske odprave »Everest 79«, med njimi štirje Jugoslovani (Štremfelj, Zaplotnik, Belak, Bo­žič) in Nepalec, sirdar v odpravi, Šerpa Ang Pu, ki se je kasneje pri sestopanju smrtno ponesrečil. So bili to edini alpinisti izmed petindvajseterice, ki so bili v danih razmerah na gori sposobni sto­piti na vrh, oziroma ali so imeli vsi sposobni resnično priložnost povzpeti se na vrh Everesta?

Vodja odprave Tone Škarja odgovarja:
»Prva, ki sta imela možnost in hkrati dovoljenje za vzpon na vrh, sta bila Viki Grošelj in Marjan Manfreda. Kljub ugodnim razmeram sta mo­rala pod vrhom obrniti, ker je Grošlju odpovedal redukcijski ventil na jeklenki s kisikom, poleg tega pa ju je tudi močno načel mraz in sta oba dobila hujše omrzline po rokah in nogah. Njuna odločitev o sestopu je bila pravilna in vredna velikih alpinistov, kajti če bi vztrajala, bi bile lahko posledice zanju in posredno tudi za odpravo velike in nepopravljive. Naslednja, ki sta poskusila proti vrhu, sta bila Dušan Podbevšek in Roman Robas. Prav tako sta obrnila, ker sta zgrešila smer na vršnem grebenu. Tretja naveza je bila zmagovita, toda okrnjena. Začeli so trije, vendar se je Marko Štremfelj vrnil za­radi okvare na ventilu, Andrej Štremfelj in Nejc Zaplotnik sta do­segla vrh. Uspelo je tudi četrti navezi, Stanetu Belaku, Stipetu Bo­žiču in Šerpi Ang Puju. Peta naveza, Borut Bergant, Ivč Kotnik in Vanja Matijevec pa je svoj vzpon proti vrhu spremenila v prečenje k vstopu v Hornbeinov ozebnik, kjer so izredno neugoden bivak preži­veli njihovi predhodniki, zmagovalci vrha. Šli so na pomoč prijate­ljem in se zavestno brez ukaza odrekli vrhu, kajti kakršnokoli vztrajanje v teh višinah nima smisla.«

To je torej dvanajsterica, ki je v danem trenutku in razmerah imela možnost priti na vrh Everesta, žal se je v celoti posrečilo le petim med njimi. Ostali osmerici so vzpon preprečile objektivne težave, oziroma pripravljenost tovariško pomagati, nikakor pa ne kakršnokoli taktiziranje, ki na tako veliki gori, kot je Everest, seveda ne more žeti uspehov. Drugi člani plezalskega dela odprave so vestno opravljali svoja dela, javnosti nevidna, vendar prav tako pomembna za celotni uspeh, kot je plezanje proti vrhu. Nekateri med njimi, ki so imeli težave s prilagajanjem na velike višine, bi morda uspeli, če bi vzpon trajal morda deset dni dlje, toda tako zavlačevanje glede na lanske izredno slabe vremenske okoliščine v Himalaji nikakor ne bi bilo op­ravičljivo.

Torej povzemimo: Peterica na vrhu, to je največ, kar so objektivno vzeto fantje in vodja lahko storili in hkrati predstavlja velik uspeh, še zlasti če vemo, da v alpinizmu velja pravilo: odprava je uspešna tudi, ko en sam njen član stopi na vrh gore, na zastavljeni cilj. Kaj bi torej lahko očitali vodji in članom odprave? Tudi najbolj natančna analiza dnevnika vzponov na goro kaže, da so imeli prav vsi enake mo­žnosti in so hkrati tudi vsi opravili izredno veliko vzponov (10 do 12), ko so opremljali višinske tabore ter se tako izčrpavali.
Seveda je prav, da smo natančni in tako bomo odkrili tudi napake, iz­virajoče iz dela, saj poznamo tisti pregovor, vendar najprej priznaj­mo uspeh, največji uspeh jugoslovanskega alpinizma v vsej njegovi bo­gati zgodovini. Umestna je tudi kritika, vendar konstruktivna in ne kritikantstvo, ki le ruši, a ničesar ne gradi.

(Nedeljski dnevnik, 8. 7. 1979)

Blišč in beda slave Reinholda Messnerja

Janez Bizjak

Poskus portretiranja nedotakljive osebnosti ali kako so nastale raz­lične knjige o isti odpravi (avstrijski Everest 1978).

Poznamo odlične alpiniste, ki so obenem tudi veliki alpinisti. Kdor je vrhunske alpinistične uspehe zmogel združiti z razsežnostmi človekovega notranjega bistva, je zame velik alpinist. Takšni so bili Buhl, Terray, Cassin in še nekateri; doma so tako govorili o Marku Dularju. Poznamo tudi odlične, celo najboljše alpiniste, ki se trudijo, da bi jih priznali za velike alpiniste. Navkljub vsem nedosegljivim vzpo­nom in navkljub vsem knjigam, ki so jih napisali, bodo ostali samo odlični alpinisti. Ne znajo se prebiti skozi preprosto in kratko formu­lo, da je odličen alpinist plus odličen človek šele velik alpinist.
V svetovnem alpinizmu je že polno desetletje sedemdesetih let Reinhold nedvomno nenavaden pojav kljub naporom številnih nasprotnikov in zavistnežev, da mu te slave ne bi priznali. Ne upam pomisliti, še manj trditi, da bi se prišteval med njegove številne znance, čeprav sem ga tudi osebno srečal in sva celo spregovorila nekaj besed. Priznati mo­ram, da bi se mi dobro zdelo, če bi lahko napisal, da se poznava, po­znanstvo z njim bi mi bilo imenitno, kot bi se najbrž dopadlo tudi vsem drugim, ki so kdaj slišali ali brali o njem. Bežen prvi vtis pred dvanajstimi leti je že dolgo obledel in okleščen. Le kdo bi tedaj zmogel slabo misliti o tem z energijo nabitem in vedno široko nasme­janem Tirolcu, ki je z lahkoto pobiral šestice, potem pa mu je kar nekam nerodno in neprijetno, ko ga hvalijo, občudujejo ali celo pišejo o njem. Le kdo bi tedaj zmogel biti toliko zavisten in ciničen, da bi v njegovi sproščenosti in preprostosti že videl kali ošabnosti, samoljubja in celo objestnosti? Lahko se samo vprašamo, kaj je vzrok in kje je tista meja v človeku, da se nekdo, ki je dokazal izredna deja­nja v tveganju in odpovedovanju nedosegljivo visoko nad povprečjem in pogumom, nad željami in sanjami navadnih ljudi, nenadoma znajde v na­sprotju s samim seboj, da dopusti, da se blišč izredne osebnosti po­časi iz leta v leto vedno bolj razvrednoti v utrujene znake vsakdanjosti, ki jo napolnjuje domišljavost in pretirana egocentričnost.

Messner je zasvetil kot meteor. Postal je idol prihajajočih generacij alpinistov. Njegovi plezalni uspehi so postali merilo za ocenjevanje najboljših gornikov, njegove misli o plezanju in ob plezanju pa kate­kizem mladega rodu. Toda idol je začel čez deset let govoriti druga­če, zapletal se je v nasprotja s samim seboj; tisti, ki so mu slepo sledili, so se zmedli. In idol ni več idealen, ker se moti. Zato kljub temu, da ga še vedno štejejo med najboljše, ni več idol. Všeč nam je bilo, ker je včasih upal pošteno priznati, da ga je med pleza­njem tudi strah; čez deset let pa brez sramu trdi v svojih knjigah, da ga še nikoli v nobeni steni ni bilo strah. Ni mu bilo nerodno, ka­dar je pripovedoval, da je kdaj pa kdaj tudi zdrsnil ali padel; dandanes pa v intervjujih po revijah in na televiziji široko paberkuje, da še nikoli ni padel, da je tako prepričan sam vase, da mu še nikjer ni zdrsnilo. Kadar je za kakšno steno izjavil, da je nepreplezljiva (ker sam v njej ni uspel), je pač veljalo, da je nepreplezljiva in nemogo­ča. Le redki so upali misliti drugače. Mit o njegovi nedosegljivosti se je začel sesedati, ko so zanj neznani alpinisti in celo začetniki opravili stvari, za katere se je razpisal, da so nemogoče. Tako je bilo s stenami v Alpah, tako v Patagoniji, tako pri Makaluju in tako pri Zahodnem grebenu Everesta. Kljub usmiljenja vrednim zmotam je še vedno neustavljiv v prerokovanjih, napovedih in v ocenjevanju načr­tov drugih. Glasen je pri tem, uporabljajoč vsa sredstva publicitete, ki mu zvesto služi (in on njej).
Vendar se vsi ljudje motimo. Zakaj bi bil prav Messner izjema? In ker ni nobena izjema, zakaj bi zaradi zmot obsojali prav njega? Priznam, da bi mi bil še vedno simpatičen, vzoren in svetel alpinist, če bi ostal človeški in preprost kot prva leta. Saj je vendarle znano, da nove generacije postavljajo meje nemogočega vedno bolj naprej. On je najboljši primer za to; zakaj misli zdaj, ko se je nagnil šele na štirideseta leta, da se je razvoj ustavil in da ga nihče od mladih ne bo presegel. Stara imena ostajajo velika, čeprav ne zmorejo več kora­ka z novimi vetrovi. Messnerja bi brez zadrege šteli med velike alpi­niste, če ne bi zadnja leta počel odbijajočih stvari. Ne bi bili pošteni, če bi trdili, da počiva na lovorikah (kar delajo večinoma vsi, ki si domišljajo, da so dobri). Še vedno je zagnan in razborit, še vedno na vrhu tveganja in poskusov. Toda zakaj misli, da njegovih uspehov drugi ne vidijo? Zakaj vse javne nastope, intervjuje in preda­vanja izkoristi za dokazovanje, kako je dober, kako enkraten je nje­gov jaz, kako nedosegljiv je v tveganju in … kako mu vse skupaj že močno leze v glavo, kot bi rekli po domače.

Dokler počne to v privatno zabavo, za vsakodnevno zadovoljevanje svo­jih samoljubnih potreb, naj to dela. Vsak lahko privatno počne, kar hoče. Dokler ne zapade v manijo zvezdništva, kar drugače povedano pomeni posiljevati ljudi s praznino najbolj prostaškega podpovprečja. In zvezdništvo v alpinizmu ni prav nič drugačno od zvezdništva v no­gometu, boksu ali v umetnosti in kulturi. Iz časopisnih stolpcev je včasih videti, kot da ljudje širom sveta nimamo drugih skrbi, kot da stalno zasledujemo in se živo zanimamo, kaj nekateri posamezni zvezd­niki, ki so sami sebe posvetili v nedotakljivo središče, počno pono­či, kdaj vstanejo, kje vadijo, trenirajo ali ustvarjajo, kje se potr­jujejo in kje zmagujejo in kaj mislijo o tistih (slabših seveda), ki jim pri uspehih in zmagah pomagajo. Videti je, da ljudje sploh ne mo­remo živeti, ne da bi se navduševali nad filozofskim razmišljanjem teh posameznikov, da nam je vse, kar pade iz njihovih ust, sveto in vodilno, da lovimo vsako besedo, jo mistificiramo in povzdigujemo, obenem pa skesano priznavamo, kako prav so znali in upali povedati.

Pa imajo alpinisti vendarle tudi svoje lastne skrbi in želje, iščejo svoje smisle in cilje! Videti je, da Messnerju gore niso več zadosti, da bi se obdržal v prvi vrsti popularnosti. Goram je dodal še filo­zofijo. Svoj življenjski stil oznanja za novo filozofijo. Ker se ima še vedno za idol, računa, da ga bodo v filozofiji posnemali tudi vsi njegovi zvesti somišljeniki. Pri tej filozofiji pa zbledijo vse meje obzirnosti in razumevanja do Messnerja – alpinista. Messner – filozof se spušča v filozofijo na tako beden način, kot bi se čisti filozof v poznih letih začel ukvarjati s teorijo alpinizma, pa prej po gorah ne bi nikoli hodil in tudi ne mislil hoditi, videl pa bi jih samo na ovitku kakšne planinske knjige, toda še ta ovitek samo skozi šipo iz­ložbenega okna. Svoje filozofske sprehode je Messner nakazal v dol­gem in izrednem pogovoru v reviji Šport – Illustrierte 2/79, še bolj podrobno pa v celovečerni oddaji bavarske televizije.

(prihodnjič dalje)

Odprava PD Jesenice v Afriko

Milan Fülle

Od 22. decembra 1979 do 19. januarja 1980 se je v Afriki mudila odprava Planinskega društva Jesenice. Odprava je bila planinskega značaja z alpinističnimi cilji. Sestavljali so jo Martin Brvar, Milan Fülle (vodja), Janez in Niko Hrovat, Alojz Javorski, Adolf Jelenc, Miha Jensterle, Izidor Kofler, dr. Jernej Markež (zdravnik), Nada Praprotnik in Marko Robič.
Smer poti: Jesenice – Zagreb – Zürich – kenijsko glavno mesto Nairobi – Naro Moru River Lodge pod Mt. Kenyo – koča Teleki (4115 m) – Av­strijska koča (4790 m), ki je izhodišče za ture v tem delu Mt. Kenye.

Pregled vzponov:
34 pristopov na vrhove med 4400 in 5000 m
11 smeri III. težavnostne stopnje
8 smeri IV. težavnostne stopnje
20 smeri V. težavnostne stopnje

73 vseh opravljenih tur
Prvenstveni vzponi:
Melhuish – Centralna smer, plezala Alojz Javorski in Dolfi Jelenc, višina stene 200 m, ocena IV.
Point Melhuish – Smer pod previsi, plezala Alojz Javorski in Dolfi Jelenc, višina stene 200 m, ocena V (en raztežaj, sicer III do IV).
Melhuish – Gorenjska smer, plezali Niko Hrovat, Dorči Kofler in Jer­nej Markež, višina stene 200 m, ocena V+ (eno mesto, sicer IV).
Delamere Peak – Direktna smer, plezala Niko Hrovat in Dorči Kofler, višina stene 250 m, ocena V+ (eno mesto, sicer IV).
Delamere Peak – smer v jugovzhodni steni, plezala Miha Jenstrle in Marko Robič, višina stene 250 m, ocena III.
Coryndom Peak – rampa in greben, plezala Miha Jenstrle in Marko Ro­bič, višina stene 300 m, ocena III-IV.
Tooth – smer Iskra, plezali Martin Brvar, Niko Hrovat in Miha Jenstr­le, višina stene 200 m, ocena V-.
6. 1. sta Milan Fülle in Marko Robič prečila greben nad dolino Teleki Castle Hill – Hohnel Peak – Sommerfelt Peak – Grigg Peak – Tilman Pe­ak (vrhovi med 4400 in 4815 m in z velikimi višinskimi razlikami); za to grebensko prečenje niso mogli ugotoviti ali ga je opravil že kdo pred njimi.

LETOS VSAJ ŠTIRIKRAT V JUŽNOAMERIŠKE ANDE

Franci Savenc

Težko bi našli koga, ki bi si pred petnajstimi leti upal napovedati, da bo potovanje v južnoameriške Ande še pred začetkom osemdesetih let uresničljivo skoraj za vsakega izkušenejšega slovenskega planinca. Po prvi odpravi Akademskega PD leta 1964 v Bolivijo sta leta 1975 hrvat­ska odprava na Aconcaguo in druga akademska v Cordillero Blanco dokazali, da je v svet prečudovitih »Verig« mogoče potovati tudi dokaj ce­neno in se v njih kaliti za večja dejanja v najvišjih gorstvih. Izostali niso tudi trekingi in posamezniki.
10. maja je v Cordillero Blanco odšla 12-članska meddruštvena (Dovje-Mojstrana, Kozjak, Prevalje, Slovenj Gradec, TAM Maribor) planinska odprava, v kateri je tudi nekaj alpinistov in ima tudi alpinistične cilje.
18. maja je v Cordillero Vilcanoto odšla 11-članska koroška planinska odprava z alpinističnimi cilji. Delovala bo v področju, ki ga doslej Jugoslovani še nismo obiskali. Sestavljajo jo alpinisti.
Sredi junija bo odpotovala 15-članska skupina planincev iz PD Ljubljana-Matica. Skupina ima planinske cilje (trekking).
25. junija naj bi v Ande odpotovala neformalna skupina alpinistov iz Akademskega AO, sestavljena na podlagi samofinanciranja. Lahko pa se zgodi, da bomo v zadnjem trenutku izvedeli še za kakšno skupino ali navezo, saj so podatke o zanimivih ciljih zbirali še nekateri.
Je to kvalitetni napredek ali pa morda odklon, ki se nam lahko še ma­ščuje? Je taka drobitev moči umestna, je prav, da se tako neorganizirano iščejo podatki (celo taki, ki so bili pri nas že objavljeni)? Na ta vprašanja bo morala odgovoriti naša Komisija za odprave v tuja gorstva, prav tako pa tudi Koordinacijska komisija za odprave in Koordi­nacijska komisija za alpinizem pri Planinski zvezi Jugoslavije, še posebno, ker je bilo že dogovorjeno, da mora odprava vključevati vsaj polovico kategoriziranih alpinistov, da se res lahko predstavlja kot alpinistična. Znano jo tudi, da letos Komisija za odprave v tuja gorstva ni mogla potrditi še nobene.
In kaj bo, če pride v daljnih gorah do nesreče, so organizatorji po­skrbeli na primer za morebitno reševanje iz stene? V Peruju na pomoč naše gorske reševalne službe ne morejo računati. Kvečjemu bi lahko pomagala kakšna druga odprava – če bi bila po naključju v bližini.

Pripis
Da nakazani problemi niso kar tako, se je pokazalo pri enem od turistično-planinskih izletov v Afriko, ko so pri nesreči pomagali le posamezniki, pri podobnem izletu lani v Mehiko pa ob treh zdravnikih ni bilo nobenega planinca, ki bi znal organizirati tehnični del reševalne akcije. Ali se bo tudi naslednjič srečno končalo?

France Malešič

Ekspedicionizem na Čehoslovaškem

Franci Savenc

Med balkaniado »Maljovica 79«, organizirano ob 50-letnici bolgarskega alpinizma sem se precej pogovarjal tudi o alpinizmu v deželah, iz katerih so bili predstavniki, še posebej pa o ekspedicionizmu. Nekateri podatki so prav zanimivi, nekatere rešitve bi morda lahko uporabili tudi pri nas.
Predniki čehoslovaških alpinistov so leta 1940 hoteli organizirati odpravo na Everest, do nje pa, kot je znano, ni prišlo. Zato se je raz­voj ekspedicionizma začel šele po odpravi v Hindukuš leta 1965.
Leta 1948 so Čehoslovaki obiskali Alpe, leta 1950 Kavkaz, kamor so se potem vedno znova vračali, vendar k razvoju to ni dovolj prispevalo. Le ena skupina je šla medtem v Tien-Šan. Na prvi odpravi v Hindukuš so leta 1965 ugotovili, da je potreben večji poudarek na zimskem al­pinizmu, čeprav so njihovi alpinisti že tedaj imeli solidno skalno in ledno tehniko. Ključna je bila tudi propaganda. Do tedaj so izdali že dokaj prevodov knjig o tujih gorah, potem so sledile knjige o domačih uspehih itd. Sedaj imajo trdno podporo javnosti.
Doslej so organizirali 9 odprav v Hindukuš, 14 v Himalajo, 8 v Pamir, 5 v Ande in 5 v Afriko. Sedaj lahko govore že o razcvetu odpravarstva in vprašljiva je koordinacija. Ker se trošijo ogromna sredstva, morajo odpravarske želje tudi že omejevati. Ob vrnitvi vsake odprave zahtevajo analizo, imajo pa probleme s poročili.
Ob morebitnih nesrečah imajo težave z analizo okoliščin. Javnost si ne zna predstavljati, kako je do nesreče prišlo. Treba bi bilo tudi doseči, da odprave, ki ni prišla na vrh, ne bi obvezno imeli za ne­uspešno, saj bi bila to prehuda obremenitev in bi vsaka odprava hote­la na vsak način na vrh! Smrt (druga) na Makaluju je skoraj zasenčila uspeh.
Vzporedno z Japonci načrtujejo tudi odpravo na Mount Everest.
Ekspedicijski odbor neposredno odgovarja osrednji športni organizaciji (ki je podobna naši Zvezi telesnokulturnih organizacij), čeprav je tekoče delo stvar članov federacije. Pomagajo jim tudi javni delavci, na primer v častnem odboru.
Izbor članov odprave opravlja »trenerska ekipa«, ki dela z izbranimi alpinisti. Gre za približno 300 ljudi, ki so v reprezentančnih ekipah po 15 (prve ekipe, ekipe mladih). Izbor opravijo po posvetovanju z vodjo odprave. To je predlog za federacijo, potrdi pa ga osrednja športna organizacija. Izbor vodje je težaven. Biti mora dober alpinist, ki obvlada vso problematiko, imeti mora organizacijske izkušnje, biti mora dober psiholog, imeti mora ugled, poleg tega jasen cilj in predstavo, kako ga bo dosegel. Lahko se posvetuje in se tudi mora, odloča pa sam.

DVOJE NOVIC PO SVETU

Janez Bizjak

Vzhodna stena Daulagirija. Maja letos, torej v teh dneh bodo preko vzhodne stene Daulagirija poskusili priti štirje alpinisti. Žepno od­pravo sestavljata dva Poljaka, Francoz in Anglež. Stena je visoka 2300 metrov, nad njo pa je še 350 metrov vršnega grebena. Med aklimatizacijo nameravajo po normalnem pristopu znositi na vršni greben (nad slovito Hruško) rezervno hrano; za samo steno pa računajo le tri do štiri dni.
Prva ženska v severni steni Eigerja pozimi. Claudia Heissenberger iz avstrijskega Bludenza je prva ženska, ki se je pozimi povzpela čez severno steno Eigerja. Mešana naveza petih udeležencev je za vzpon po klasični Heckmairjevi smeri potrebovala 4 dni; od 15. do 18. februar­ja letos. Claudia je že peta ženska v severni steni, od vseh pa je najmlajša, saj jih ima šele 19 let. V tej petčlanski skupini je bil verjetno tudi doslej najmlajši alpinist, ki je prišel čez severno steno. To je bil Wilfried Amann, ki je star 17 let.

Še nekaj o ameriškem ocenjevanju

Janez Gradišar

Nekaj pripomb k podatkom o ocenjevanju v 5. številki Alpinističnih razgledov, stran 22.

UIAA	YOSEMITE
VI- VI VI+	5.8   5.9
VII- VII VII+	–  a b 5.10 +   c d
VIII- VIII VIII+	–  a b 5.11 +  c d
IX- IX IX+	–  a b 5.12 +  c d
X	5.13

1. Američani uporabljajo za ocenjevanje smeri tudi abecedne oznake, da lahko ocenijo raz­like med posameznimi težavami, za kar pri nas uporabljamo – in +. Tako ima na primer decimalna ocena 5.10 še dva razreda a in b (pri nas -). Potem šele sledi ocena (čista) 5.10. Kar je za spoznanje težje, ima še do­datek c in d (kot pri nas +, glej razpredelnico na levi!). Najvišja trenutna ocena je 5.13.
2. Zaradi dolžine smeri se poslužujejo še rim­skih številk od I do VI. Smer, ki je na pri mer ocenjena s 5.9, ima lahko oznako I ali pa VI. 5.9 I pomeni, da je smer kratka in jo preplezaš v nekaj urah, ocena 5.9 VI pa pomeni, da traja plezanje smeri več kakor dva dni.
3. Pri tehnični oceni imajo še dodatek, to je A5. To pomeni plezanje tehničnih mest z »rurpi« in podobno šaro. Znana je smer v El Capitanu – desni krak smeri »Srce«, kjer je pet raztežajev plezanja z »rurpi« in ima oceno A5.

To in ono o nahrbtniku

Pavle Šegula

V nahrbtniku vsak planinec prenaša najrazličnejšo opremo, le redko pa ob tem razmišlja, če je nahrbtnik res tak, da bi mu to delo olaj­šal. Navajeni smo, da čevlje in obleko pomerimo in še na misel nam ne pride, da bi si izbrali take, ki so nam preveliki ali premajhni. Po­dobno je pri nabavi nahrbtnika, vendar – kot rečeno – na to redko po­mislimo. Pozabljamo, naj bi nam nahrbtnik olajšal prenašanje bremen, ne pa, da nas zavoljo slabe izbire bole ramena in križ. Zelo veliko je takih nahrbtnikov, ki nam ne omogočajo prilagajanja in lahko ob nakupu samo upamo, da se bosta širina ramen in dolžina hrbta nekako ujemali s merami nahrbtnika. Dogaja pa se še, da bomo ob sicer kar upo­rabnem nahrbtniku imeli težave in nas bo tiščalo, če bomo oblekli še vetrovko, anorak ali že, če imamo na sebi nekoliko debelejši pulover.
Dober nahrbtnik mora imeti bočno oprt, ki nalega na telo v predelu kolkov. O tem ni več nobenih dvomov, četudi si načrtovalci nahrbtnikov o vlogi te oprti še niso povsem na jasnem. Spričo tega se ne smemo čuditi, če najdemo pri marsikaterem izdelku namesto bočne oprti nava­den, nekoliko širši jermen, ki ga lahko navežemo okrog pasu.
Kadar prenašamo manjšo težo – denimo tja do 10 kg – to še ni tako pomembno. Zadovoljni smo, če pas prevzame del teže ter pričvrsti nahrbtnik, da ta dobro sedi in ne poskakuje po hrbtu, še zlasti če smo na turnem smučanju.
Kadar pa prenašamo težja bremena, so razmere drugačne. Če bočna oprt dobro sedi, prevzame večji del teže in ustrezno razbremeni naramnice oziroma ramena. Zelo nevšečno je, če naramnice med hojo zdrsavajo z ramen, zato imajo številni sodobni nahrbtniki dandanes že tudi prsno oprt, ki to preprečuje.
Z navedenimi oprtmi si zelo pomagamo pri prenašanju izdatnejše teže na večji razdalji. Razbremene nam ramena in bočni predel, laže diha­mo in ni se nam treba bati, da bodo trpele hrustančne ploščice v hrbtenici. Pravilno prilagojena oprt ne pritiska na kolke in tudi ne ovira dihanja, kar je sicer slišati tu in tam. Sicer pa si lahko po­magamo s priročnim nasvetom, ki nas pouči, kako je treba, namestiti oprt, da bo pravilno rabila svojemu namenu.
Srednjica bočne oprti naj praviloma leži med kolkom in gornjim robom medenične kosti. Če je obremenitev večja, pomaknemo srednjico (oprt) niže, v nasprotnem primeru pa nekoliko više.
Pomembno je, da je oprt dobro oblazinjena. Sponka za zapenjanje oprti naj bo preprosta in zanesljiva. Izvedba naj omogoča, da bomo oprt lahko zvezno prilagajali širini bokov oziroma kolkov. Sponka ne sme ime­ti ostrih robov, pri obremenitvi ne sme dopustiti, da oprt drsi. Pri­merno je, da je sponka na oprt pritrjena ob strani. S tem dosežemo, da nas pri priklanjanju ne tišči, pri padcu naprej pa ne povzroča po­škodb. Nujno je, da se da sponko preprosto in hitro odpeti, kar nam pride prav, če pademo v vodo ali če se hočemo znebiti nahrbtnika, ko se nam bliža snežni plaz.

Dandanes imamo opravka s tremi vrstami nahrbtnikov. Do te razvrstit­ve pridemo, če upoštevamo uporabo ogrodja.

Najprej nekaj besed o krošnji. Ta je namenjena za prenašanje velike količine koristnega tovora. Nalaganje je običajno preprosto, zato so krošnje kot nalašč za dolga potovanja, odprave, trekinge, smučarske ture.
Okvir daje nahrbtniku veliko stabilnost, po drugi strani pa ta prav zaradi tega postane neroden in neokreten. Pri nakupu pazimo, da bo nahrbtnik z okvirom zadosti močan; zelo važna je kakovost spoja posa­meznih cevi ogrodja. Seveda moramo paziti tudi na to, da izberemo na­hrbtnik s takim okvirom, ki nas ne ovira pri gibanju. Spomnimo se, da imajo številne krošnje vrhnjo prečko tik za glavo. Zaradi tega nam sčasoma otrpne vrat in onemogoča obračanje glave v levo in desno ter pogled navzgor. Nevarnost za poškodbe je v tem primeru velika.
Doslej so krošnje pred drugimi velikimi nahrbtniki imele to prednost, da je bila hrbtna stran odprta in se je nosač v hrbtni del manj po­til. Krošnje so kaj pripravne za prenašanje tovorov za planinske ko­če, material pa namestimo kar na ogrodje. Za plezalne podvige pa krošnje niso pripravne in jih v ta namen praktično ne uporabljamo.

In kako je z nahrbtniki z vgrajenim ogrodjem? Na voljo so različne velikosti za splošno rabo in tudi v izvedbi, ko nahrbtnik na hrbtu ne nalega na telo nosača. Če tak nahrbtnik uporabljamo za plezanje, moramo poprej ogrodje odstraniti.
Nekdaj je bilo ogrodje iz jekla ali lesa. Uporabniki se spominjajo, da jih je nahrbtnik gulil in tiščal na ramenih, na hrbtu in v prede­lu kolkov. Pri sodobnih izvedbah so jeklo in les nadomestili razme­roma tanki trakovi iz aluminija, ki ne predstavljajo omembe vredne teže. Ogrodje daje nahrbtniku stabilnost, ki je nujna, če ga hočemo nositi tako, da bo podprt spodaj, torej s pomočjo bočne oprti. Hkra­ti ostane hrbet prost, kolikor si to želimo, vendar le pri dobrih, nastavljivih izvedbah. Omeniti bi veljalo še to, da opore ogrodja iz aluminija lahko po potrebi ukrivimo ter jih prilagodimo potrebam. Ta­ko se izognemo možnosti, da bi nas nahrbtnik žulil ali tiščal. Če se primeri nesreča, pa so elementi ogrodja celo uporabni kot opornice za zlomljeno roko ali nogo.

Najbolj so v rabi nahrbtniki brez ogrodja, ki jih razen drugih uporabnikov nosijo tudi plezalci. Ti nahrbtniki imajo pogosto tudi bočno oprt, vendar ta ne more nositi vse teže, ker nahrbtnik ni tog.

Razen ogrodja nas pri nahrbtnikih zanima tudi spremenljiva velikost. Nahrbtnik, čigar velikost lahko spreminjamo, pridobi na uporabnosti, hkrati pa s tem tudi dosežemo ugodnejše težišče.
Velikost oziroma prostornino nahrbtnika lahko povečamo, spreminjamo na različne načine. Doslej znana načina sta izvlačenje vrhnjega dela nahrbtnika, ki je v normalnem položaju zasukan v nahrbtnik. S tem spreminjamo višino.
Drugi način je nameščanje dodatnih zunanjih žepov, ki pa se nam na primer pri plezanju zatikajo, zato pridejo v poštev le za lažje ture.
Tretja, novejša možnost je spreminjanje obsega nahrbtnika z ustreznim nastavljanjem posebnih jermenov. Točneje povedano gre za spreminjanje prostornine nahrbtnika. To zelo prispeva k udobnosti med nošnjo. Ko z zatezanjem jermenov manjšamo obseg nahrbtnika, leze težišče čedalje bliže ramenom. Posebno tedaj, kadar nahrbtnik ni povsem poln, dosežemo na ta način boljšo razporeditev vsebine. Če so nastavitveni jermeni ob straneh, jih lahko uporabimo še za nošnjo smuči, namestitev zunanjih žepov in podobno.

Članek je prirejen po Alpinismusu št. 5/80 (Gut bepackt in die acht­ziger Jahre). Konec bomo objavili v prihodnji številki. Oglejte si tu­di skico o nalaganju nahrbtnika na zadnji strani.

Namesto alpinistične nemško in angloslovenščine

France Malešič

»Nekaj let sèm pa se le-ta kranjski jezik govori zelo pokvarjeno in vsak dan slabše, ponekod bolj, zlasti pa v Ljubljani, tam okrog in na Gorenjskem. To pride od tega ker se zelo meša z nemščino …« tarna Janez Vajkard Valvasor v svoji Slavi Vojvodine Kranjske v letu 1689.
Tudi po 300 letih ni nič boljše. Že vsak tečajnik takoj ugotovi, da bo pravi član alpinističnega odseka postal šele takrat, ko planinske­ga društva in alpinističnega odseka sploh ne bo več omenjal, ampak bo veliko bolj neposredno, prisrčno in z občutkom pripadnosti govoril o »ferajnu«, vedel za »karabince, zihranje, štante, žimarje«, pa tudi za »nutse, clogse, stopperse, hexentricse, friendse« itd.
Ne bi rad pogreval starih šal, vendar se mi zdi, da bi sem pa tja ka­tero stvar vseeno lahko imenovali po domače namesto s tujko, kar je vsaj toliko lepše, kot je prosto plezanje od tehničnega.

Začnimo z »žimarjem«, ki se je po nepotrebnem razširil in se pojavlja celo v Planinskem vestniku. Gre za zelo uporabno pripravo, ki jo neobremenjeno lahko potiskamo po vrvi, obremenjena pa se je trdno oprime in se z njo lahko vzpenjamo po vrvi. Poznamo več izvedb: Petzlovo, Hieblerjevo, jümar in novejše izvedbe.
Nesrečni žimar je torej v originalu jümar (začetnici avtorjev Jüsyja in Martyja) in nima nobene posebne pravice, da bi z njim na splošno imenovali vse izvedbe. Pri prvi izdaji priročnika Hoja in plezanje v gorah je bilo uporabljeno ime žabica, kar pa ni točna oznaka, poleg tega pa se meša z reševalno žabico. Tudi predloga objemka in klupa nista bila uporabna. V drugi izdaji Hoje in plezanja je bila uporablje­na prižema in prižemka. Izraz se je že kar uveljavil in ga uporablja GRS. Še največ pa nam pove ime vzpenjalnik, ki ga je uporabil Jure Ulčar v 4. številki Alpinističnih razgledov v članku o Cerro Torreju. Po­leg tega se gotovo ne bo težko spomniti ustreznejšega glagola, kot je štorasti »žimariti«, saj govorimo slovensko, ali ne?

Ali že veste …
… kdaj je vzpon opravljen? Na taboru v Paklenici se je v smeri Rebro v Čuku (V, IV) alpinistu izruval klin in je padel 5 metrov. K sreči se ni poškodoval. S seboj je imel dva tečajnika, do lažjega sveta so imeli še 20 metrov. V močnem dežju se je do njih spustil reševalec, nato pa so jim z varovanjem od zgoraj pomagali na vrh. Saj je pravzaprav vseeno, da so slovenski načelniki sklenili, da tečajniki ne gredo v Paklenico; tudi popoldansko vstopanje z dvema neizkušenima je njihova stvar. Da pa so si vzpon zapisali kot opravljen, je zelo zanimivo. Od­škodnina za vse prestano mora biti!
… kaj je alpinistična stabilizacija na gorenjski način? Večje gorenj­sko PD je k letošnjim izpitom za gorske vodnike prijavilo štiri kandi­date s potrdilom, da se vestno udeležujejo društvenega dela in s pri­poročilom zaradi velike potrebe po vodnikih. Ko je bilo potrebno pla­čati tretjino stroškov (drugo poravna PZS, tretjo pa kandidat), so svoje kandidate obvestili, naj to urede sami, ker niso bili ustrezno aktivni in gre pri vodništvu za njihov privatni zaslužek. S tem so go­tovo želeli samo prihraniti sredstva, ki jih je domača telesnokulturna skupnost že predvidela za vzgojo strokovnih kadrov. Vendar prihodnjič takih neprostovoljnih privatnih kandidatov ne bo mogoče upoštevati.

Pregled vzponov v letih 1978 in 1979 (II. del)

Igor Mezgec

Uporabljene kratice

PrV – prvenstveni vzpon
PrZ – prvenstveni zimski vzpon
1.P – prva ponovitev
1. ZP – prva zimska ponovitev
1. MP – prva mešana ponovitev

1. ŽP – prva ženska ponovitev
1. SP – prva solo ponovitev
1. PP – prva prosta ponovitev
1. JUP – prva jugoslovanska ponovitev
JUPrV – naš prvenstveni vzpon v tujini

PREGLED ZIMSKE SEZONE (21. 12. 1978 – 20. 3. 1979)

KAMNIŠKE ALI SAVINJSKE ALPE

datum	gora, stena	smer	ocena	višina	čas	plezalci	vrsta vzpona
7. 1.	Kalški greben S stena	Kranjska s Poskočno varianto	?	?	?	Marko Štremfelj, Žare Trušnovec	2.ZP (2.P)

KARAVANKE

24. 12.	Begunjščica, S stena	Zimsko veselje	IV-/II	150	6	Iztok Tomazin, Matjaž Ivnik	PrZ
31. 12.	Veliki vrh, S stena	Protnarska	V/III	350	?	Filip Bence	PrZS
31. 12.	Peca, JV stena	Vetrni raz Kordeževe glave	V+, A2	200	12	Milan Kolar, Janez Sešelj	PrZ
6. 1.	Peca	Južni raz	V/IV	?	?	Zdravko Grosar, Igor Radovič	?ZP
7. 1.	Palec	Severni raz (avstr. stran)	IV-	300	?	Zvone Andrejčič, Mirko Pogačar	1.ZP
3. 3.	Begunjščica	Spominska Pavla Janca	V/II-III	650	?	Matjaž Ivnik, Iztok Tomazin	1.ZP
?	Škrbina	?	III+/II	250	?	Filip Bence	PrZS

JULIJSKE ALPE

6. 1.	Ablanca	Črni kamin	IV+	300	3	Marko Šurc	PrZS
5. 1.	Ciprnik	Zgornja rampa	III/II	300	2	Franc Gselman, Ivan Šturm	PrZS
5. 1.	Ciprnik	Spodnja rampa (sestop)	II	250	1	Franc Gselman, Ivan Šturm
6. – 7. 1	Grapa med Velikim in Malim Draškim Vrhom		V, A1, III-IV	300	20	Marko Bricelj, Vlado Koritnik, Rok Kovač, Marija Sabolek, Jože Žumer	1.P 1.ZP (M)
20. 1.	Martuljek, Mokre peči	Lucifer	80-90°, A2-3	200	10	Vanja Matijevec, Blaž Oblak, Lado Vidmar	PrZ
4. 2.	Podrta gora	SV raz	III	200	2	Franci in Janko Arh, Lojze Budkovič,  … Lapajne, Marko Šurc	PrZ
18. 2.	Novi vrh	Z grapa	III+	150	3	Janko Humar	1.ZP 1.SP
23. 2.	Kuntar	Velika grapa	III+, 70°/45°	700	3	Janko Humar	PrZ
25. 2.	Ablanca	Južna grapa	III/45°, II/30°	300	?	Franci Arh, Lojze Budkovič, Marko Šurc, Marjanca Kovačič, Bernarda Medja	1.ZP
4. 3.	Vogel, Rjava skala	Grapa pod žičnico (Mihčeva)	80°, IV/ 30-40°	830	8	Lojze Budkovič, Marko in Matej Šurc	PrZ
4. 3.	Novi vrh	Zajeda planik	V+,  A1-2	150	?	Bogo in Janko Humar	1.ZP
4. – 5. 3.	prečenje	Kukova špica (Kajzeljev steber) –Škrnatarica -Dovški križ (sestop po Jugovi grapi)			?	Emil Tratnik	1.ZP(S)
9. – 15.  3.		Planina za Liscem – Črna prst – Bogatinsko sedlo – Špičje – Kanjavec – Triglav – Slovenska smer – Vrata		48 km		Franci in Janko Arh, Lojze Budkovič, Marko Šurc	PrZ

SKUPINA MONT BLANCA

3. 3.

Mont Blanc

Mont Blanc du Tacul (Gervassuttijev ozebnik) – grebensko prečenje Mont Blanca

Milan Kolar, Janez Sešelj

1.JZP

PAKLENICA 1979 (1. 1. – 12. 12.)

30. – 31. 1.	Visoka glavica	Durhmarš	V+, A2-1	200	?	Janko Humar, Ivo Veberič	PrV
6. 4.	Visoka glavica	Zgrešena	V+/IV		?	Matjaž Ivnik, Iztok Tomazin	1.PP
8. 4.	Kuk od Skradelina	Spominska Tomaža Udovča	IV/III, A1	150	3	Franc Horvat, Janez Vrtačnik	PrV
23. – 24. 4.	Aniča Kuk, SZ stena	Albatros	VI, A2 e	350	26	Matjaž Ivnik, Iztok Tomazin	PrV
27. 4.	Aniča Kuk	Velebitaška	VI	350	9	Barbara in Marija Perčič	1.ŽP
27. 4.	Visoka glavica	Diagonalna			?	Janez Ileršič, Janez Skok	2.P
27. 4.	Visoka glavica	Zgrešena			?	Iztok Tomazin	1.SP
27. 4.	Čuk	Spominska čika Anteja	V+	?	?	?	1.P
28. 4.	Kuk od Zagona	Top-Banana	V/IV	180	4	Tomaž Koritnik, Marko Košir, Gorazd Osojnik, Pavle Polak	PrV
29. 4.	Aniča Kuk	Raz za veliko kladivo	V, A1/IV		?	Filip Bence, Željko Perko	1.P
29. 4.	Kuk od Zagona	Unionaška			?	Rok Kovač, Lidija Painkiher	2.P (1.M)
29. 4.	Kuk od Zagona	Unionaška			4	Janez Ileršič, Igor Škamperle	1.P
2. 5.	Kuk Tisa	Desna stran stebra	III/II	120	?	Roman Cerar, Lojze Pleš	PrV
?	Manita peč	Smer presenečenja	IV-, A1 / II-III,	200	2	Franci Topolovec, Samo Žnidaršič	PrV
?	Stup, J stena	Kunta Kinte	V+, A1	120	3	Tamara Likar, Leon Markič	PrV(M)
?	Aniča Kuk	Forma viva			8	Janez Benkovič, Rok Kovač	1.P
?	Aniča Kuk	Klin				Marička Sabolek, Milan Vošank	1.MP?
?	Aniča Kuk	Karabore	V+		1.30	Marko in Tomo Česen	1.PP
?	Aniča Kuk	Karabore				Danilo Patarčič s sopl.?	? PP
14. 8.	Aniča Kuk	Šaleška				Iztok Tomazin	1.SP
15. 8.	Aniča Kuk	Velebitaška	VI+/ IV-VI		?	Matjaž Ivnik, Iztok Tomazin	1.PP
1. 11.	Aniča Kuk	Zajeda	V/IV		6	Franček Knez, Cvetka Terček	PrV(M)
1. 11.	Aniča Kuk	Smer Bunk-Bunk	V/IV			Franček Knez, Cvetka Terček	1.P?
2. 11.	Kuk od Skradelina	Kapljica	III+	?	?	Franček Knez	PrV(S)
2. 11.	Kuk od Zagona	Bariera	V/IV	?	?	Miran Jus, Pavle Polak	PrV
3. 11.	Debeli Kuk	Popoldanska	IV/III	?	?	Janko Humar, Franček Knez	2.P?
3. 11.	Kuk izpod Vlake	Cik-cak	III/II	100	?	Franci Topolovec	PrV(S)
3. 11.	Kuk izpod Vlake	Črna Škraplja	IV/III	100	0.30	Janko Humar, Franček Knez	PrV
3. 11.	Kuk od Skradelina	Bela škraplja	IV/III	100	0.30	Janko Humar, Franček Knez	PrV
24. 11.	Aniča Kuk	kombinacija Karabore – Raz velikega kladiva	V+/V	300	?	Matjaž Ivnik, Iztok Tomazin	1.PP (?P)
25. 11.	Kuk od Zagona	Unionaška	VI-			Iztok Tomazin(1.PP), Matjaž Ivnik
25. 11.	Kuk	Tržiška	VI/V		?	Matjaž Ivnik, Iztok Tomazin	1.PP
24. 11.	Aniča Kuk	Šubara direkt	V/IV, A1-0 e		9.30	Franček Knez, Marjan Trontelj	PrV
25. – 27. 11.	Aniča Kuk	El condor pasa	VI+, A1-3/ V-VI	350	23	Matjaž Ivnik, Iztok Tomazin	PrV
26. 11.	Aniča Kuk	Želvakova	V/IV, A1			Franček Knez, Marjan Pečovnik	PrV
26. 11.	Kuk od Skradelina	Opoldanska	III/II	150	?	Franci Bračko, Tone Golnar	PrV
27. 11.	Kuk od Skradelina	Tinina	IV/III	120	?	Franc Horvat, Vera Pem	PrV
27. 11.	Aniča Kuk	Polmesec	IV+, A1-0			Franček Knez, Marjan Pečovnik	PrV
28. 12.	?	Turška smer	IV	?	?	Franček Knez, Jože Zupan	PrV
29. 11.	Aniča Kuk	Trik	IV	?	?	Filip Bence, Janez Pogačar	PrV
30. 11.	Čuk	Bršljanova	IV/III	120	?	Ljubo Hansel	PrV(S)
? 11.	Kuk od Skradelina	Spominska Udovčeva	IV, A1 e			Marjan Trontelj, Vlado Kušer	?P
? 11.	Kuk od Skradelina	Trnuljčica	?	?	2.30	Franček Knez, Fanika Reberčnik	PrVM
? 11.	Čuk	Varianta Kaminske	IV	?	?	Brane Povše,  … Uršič	PrV
? 11.	Aniča Kuk	Razočarana Alenka	III	?	?	Bojan Šrot, Mišo Rus	PrV
1. 12.	Kuk od Buželine strane	?	?	?	?	Janez Sabolek, Andreja Žagar	PrV(M)?
? 12.	Visoka glavica	?	V/IV	200	4	Bogdan Biščak, Igor Škamperle	PrV

TULOVE GREDE

29. 4.	Tulove grede	Smer X	III	160	?	Inko Bajde, Štefan Senekovič, Boro Jerabek, Ivo Veberič	PrV
29. 4.	Tulove grede	Pelikan	sp. VI+ /II-V zg. V+/III	270	?	Matjaž Ivnik, Iztok Tomazin	PrV
8. 9.	Tulove grede, Z. stena	Rokova poč	V+/ III-IV	120	2	Inko Bajde, Štefan Senekovič, Boro Jerabek, Ivo Veberič	PrV
8. 9.	Tulove grede, S. stena	Centralna (direktna)	IV/III	120	0.45	Inko Bajde, Štefan Senekovič, Boro Jerabek, Ivo Veberič	PrV
9. 9.	Stolp levo ob Vikinškem	Dvoglavi	IV	30		Boro Jerabek, Ivo Veberič	PrV
10. 9.	Tulove grede, JV	Panoramska	III/II	200	1	Inko Bajde, Štefan Senekovič, Boro Jerabek, Ivo Veberič	PrV

KUŽELJ

25. 2.	Kuželj	Sulčeva smer	V/III+	120	3	Jure Božič, Danilo Patarčič	PrV
28. 10.	Kuželj	Centralna smer	V, A1/ III-IV		?	Boro Jerabek, Marjan Koren, Franci Gselman	? P

OSP

14. 4.

Osp

Medo (varianta Stare smeri)

V, A1

180

6

Marko Hrovat, Slavko Šikonja, Miro Šušteršič, Franci Vrankar

PrV

PROKLETIJE 1979

10. 7.

Očnjak

Zgrešena smer

V/II-III

150

?

Iztok Brumec, Tone Golnar

PrV

KARAVANKE 21. 3. – 20. 12. 1979

10. 6.	Raduha	Živa	V+	?	?	Rok Kolar, Marko Krivograd	1.P
14. 6.	Raduha	Zgrešena smer	V+/II	?	?	Rok Kolar	PrV(S)
14. 6.	Peca, južna stena	Direktna	IV+, A0	300	4	Milan Kolar, Tone Maklin	PrV
15. 6.	Peca	Vetrni raz	VI-/V+	300	?	Marko Golob, Janez Sešelj	1.PP
23. 6.	Zadnja Raduha	Čebelica	IV/III	200	3	Brane Grošelj, Davorin Podrepšek	PrV
5. 7.	Raduha	Edijev steber	?	?	?	Rok Kolar, Stanko Mihev	2.P
7. 7.	Mala Raduha	Varianta desno od plat	?	?	?	Rok Kolar, Stanko Mihev	PrV
14. 7.	Raduha	Plate	V+/IV+	?	?	Vojko Kaker, Milan Vošank	1.PP
15. 7.	Raduha	Študentska	VI/V+	?	?	Vojko Kaker, Milan Vošank	1.PP
6. 8.	Dolžanova soteska	Centralna smer	VII-	70	?	Iztok Tomazin, Earl Wiggins (ZDA)	1.PP
11. 8.	Dolžanova soteska	Leva smer	VII+	?	?	Ajax Greene (ZDA), Iztok Tomazin Earl Wiggins (ZDA)	1.PP
4. 9.	Dolžanova soteska	Centralna smer	VII-			?	2.PP
?  8.	Peca, Glava	Centralna smer	IV+	240	?	Milan Kolar, Tone Maklin	PrV
16. 9.	Srednja peč	Jesenska smer	IV+	150	?	Iztok Tomazin	PrV(S)
16. 9.	Srednja peč	Kavkina smer	III+	150	?	Iztok Tomazin	PrV(S)
16. 9.	Srednja peč	Osrednja grapa	IV-/II	150	?	Iztok Tomazin	PrV(S)
16. 9.	Srednja peč	Veseli kamin	IV+/ III-IV	150	?	Iztok Tomazin	PrV(S)
?	Vrtača	Krokarjeva	?	?	?	Iztok Tomazin	PrV(S)
?	Vrtača	Vetrovna	?	?	?	Iztok Tomazin	PrV(S)

LETNA SEZONA 1979 (21 3. – 20. 12.)

KAMNIŠKE ALI SAVINJSKE ALPE

LOGARSKA DOLINA, OKREŠELJ

27. 4.	Klemenča peč	Smer za Zobom	?	?	?	Davorin Podrepšek, Franci Gselman	1.P
19. 5.	Klemenča peč	Baco-Jojo	IV	?	4	Vlado Bračko, Mišo Rus	PrV
19. 5.	Klemenča peč	Greben	III/II	?	2	Vlado Bračko, Mišo Rus	PrV
20. 5.	Križevnik, V stena	Zver	III		2.30	Davorin Podrepšek, Jože Tučič	PrV
25. – 26. 5.	Golarjeva peč	Orlovska smer	V+,	270	19	Tone Golnar, Ivo Veberič	1.P
26. 5.	Planjava, S stena	Direktna	V+/V	600	10	Ivan Lesjak, Brane Povše	PrV
27. 5.	Mrzla gora	Smer slovesa	IV, A1	?	?	?	PrV?
9. 6.	Križevnik	Smer zahajajočega sonca	?	?	?	Ivo Avberšek, Silvo Cerjak	PrV?
10. 6.	Križevnik	Smer štirih	V-	?	?	Ivo Avberšek, Silvo Cerjak, Mišo Čulk, Tone Vovk	PrV
22. 6.	Škarje	Smer bratov Golob				Franček Knez	1.SP
24. 3.	Klemenča peč	Kozjaška varianta Gošarske	V/IV	120	?	Ivo Veberič, Zdenko Zorič	PrV
24. 3.	Klemenča peč	Mimo zoba	III/II	150		Tone Golnar, Ljubo Hansel	PrV
21. 7.	Turska gora	Leva smer	IV/III	400	3.30	Franček Knez, Smiljan Smodiš	PrV
13. 7.	Rjavčki vrh	Maturantska 79	V+, A1/IV+	250	5	Anton Fidelj, Matjaž Roter, Ivo Veberič	PrV
14. 7.	Planinščica	Zlata žila	V+/IV+	400	5	Anton Fidelj, Ivo Veberič	1.P
21. 7.	Mrzla gora	varianta SMB smeri	IV+	200		Franc Čanžek, Aco Pepelnik	PrV
5. 8.	Turska gora	Dolgočasna smer	IV/III	?	3	Franček Knez, Cvetka Terček	PrV(M)
5. 6.	Štajerska Rinka	Smer Modec-Režek				Franček Knez	1.SP
6. 8.	Mala Rinka	Tečajniška	?	?	?	Franček Knez	PrV(S)?
10. 8.	Rjavčki vrh	Mimo balvanov	III+	?	?	Franček Knez	PrV(S)
10. 8.	Rjavčki vrh	Mračna smer	V/I, A0	?	3.30	Franček Knez, Brane Kozmos	PrV
10. 8.	Škarje	Metuljček	III+	?	?	Franček Knez	PrV(S)
11. 8.	Škarje	Skozi zajedo	IV+	?	3.30	Franček Knez, Brane Kozmos	PrV
11. 8	Rjavčki vrh	Bele plošče	IV+	?	3	Franček Knez, Brane Kozmos	PrV
14. 8.	Rjavčki vrh	Nasmeh	V+,A1/ IV-V	?	6.30	Franček Knez, Smiljan Smodiš	PrV
14. 8.	Ojstrica	Beli trapez	IV/III	?	3	Franček Knez	PrV(S)
15. 8.	Rjavčki vrh	Zajeda	IV	?	?	Franček Knez	PrV(S)
21. 8.	Štajerska Rinka	Spominska Draga Bregarja	VI/ IV-V+	500	16	Franc Čanžek, Janez Črepinšek, Romih ?	PrV
11. 8.	Ojstrica	Desna smer				Franček Knez	1.SP?
1. 9.	Križevnik	Ruška smer	V+		1	Franček Knez	1.SP
2. 9.	Ojstrica	Modec-Režkova smer			1.30	Franček Knez	1.SP?
30. 9.	Turska gora	Smer X-7	III+	200	0.30	Franček Knez	PrV(S)
18. 10.	Mrzla gora	Varianta direktne	IV+	?	?	Franc Čanžek, ? Romih	PrV
20. 10.	Mrzla gora	Leva smer	IV+	?	?	Franc Čanžek, ? Romih	PrV
1. 12.	Rjavčki vrh	Smer nad studenčkom	IV	400	7	?	?
8. 12.	Mrzla gora	Smer presenečenja	IV/III	?	?	Franček Knez	PrV

KAMNIŠKA BISTRICA

7. 5.	Vežica	Zajeda usmiljenja				Janko Plevel, Violeta Potočar	1.MP
26. 5.	Kogel	Kamniška	VI+/ V-VI	260	7	Željko Perko, Iztok Tomazin	1.PP
26. – 27. 5.	Kogel	Spominska smer Ceneta Kramarja	VI, A2/V	260	10	Milan Gladek, Miro Šušteršič	PrV
26. 5.	Štruca	Smer treh svedrovcev				Janko Plevel, Violeta Potočar	1.MP
2. 6.	Rzenik	Modec-Režkova				Janez Benkovič, Violeta Potočar	1.MP
3. 6.	Rzenik	Jakova s stebrom				Janez Benkovič, Violeta Potočar	1.MP 1.P st.
3. 6.	Vežica	Akademska	VI+/ IV-VI-		4	Željko Perko, Iztok Tomazin	1.PP
10. 6.	Rzenik	Velika zajeda-Centralni steber	VI, A2/V			Janez Benkovič, Janko Plevel	PrV
10. 6.	Kogel	Kramarjeva			10	Roman Cerar,      ?	1.P
11. 6.	Dedec	Leva smer				Franček Knez	1.SP?
23. 6.	Štruca	Verina	V-	250	?	Irena Markuš, Dušan Podbevšek	1.MP (1.P)
23. 6.	Štruca	Verina			2	Janez in Vanda Šušteršič	2.MP
23. 6.	Rzenik	Centralni steber			?	Janko Plevel, Violeta Potočar	1.MP
24. 6.	Rzenik	Centralna kamniška smer			?	Janko Plevel, Violeta Potočar	1.MP
7. 7.	Vršiči	Predvojaška	IV		2	Franček Knez, Bojan Šrot	PrV
7. 7.	Kalška gora	Gregorinov steber	V-	150	?	? Horvat, Miro Šušteršič	1.PP
8. 7.	Kalška gora	Centralna smer	?		?	Franc Čanžek, Milan Gladek	1.PP?
15. 7.	Vežica	Neznana	V+		?	Danilo Patarčič, ? Vodopivec	1.PP
8. 7.	Vežica	Vsiljivka	IV	?	?	Franček Knez, Bojan Šrot	PrV(PP)
1. 8.	Rzenik	Velika zajeda	V+, A2/ V, A0	450	8	Franček Knez, Smiljan Smodiš	PrV
12. 8.	Kalška gora	Spominska Resnikova	V		?	Janez Benkovič, Frane Kemprle	1.P(PP)
1. 9.	Dedec	Šarina poč	V+		1.15	Franček Knez	1.SP?
2. 9.	Vežica	Akademska			1	Franček Knez	1.SP
8. 9.	Skuta	Smer čez ploščo				Janez Vodlan, Violeta Potočar	1.MP?
9. 9.	Kranjska Rinka	Smer ob zajedi	III+	300	3	? Slokan, Jože Štih	1.P
1. 10.	Vršiči	?	V+/ IV-V	?	4	Boris Simončič, Bojan Šprogar	PrV?
7. 10.	Vežica	Črnolaska			?	Janko Plevel, Violeta Potočar	1.MP
7. 10.	Turska gora, J stena	Sončna meglica	III	?	2.30	Franček Knez, Janko Korent	PrV
21. 10.	Planjava, Z stena	Bolana varianta	V/IV, A1	100	?	Janko Plevel, Dušan in Lado Podbevšek	PrV
26. 10.	Planjava, Z stena	Leva vstopna var. Univerzalne	IV+, A1	?	?	Marjan Kregar, Bojan Pollak	PrV
18. 11.	Jermanov turn	Direktna	III/II	1000	6	Miro Šušteršič	PrV?
4. 11.	Veliki greben	Smer zlomljene bajle	IV+, A1			Marjan Kregar, Bojan Pollak	PrV
?	Kogel	Marije Pomočnice?	?	?	?	Rok Kovač, Janez Skok	PrV?

JEZERSKO

20. 5.	Zvoh	Kosmata	III	270	2.30	Franci Gselman,Ivan Šturm	PrV
14. 7.	Grintovec, S stena	Spominska dr. Hodounskega	VI-, A1/II	?	?	Izidor in Luka Karničar	PrV
25. 7.	Skuta, SV stena	Neznana	V/IV	200	?	Rado Markič, Milan Šenk	PrV
1. 8.	Dolgi hrbet	Šimenc-Škarja				Barbara Perčič, Matjaž Dolenc	2.MP
6. 8.	Dolgi hrbet	MM	V+/A2, IV	700	8	Davo in Luka Karničar	PrV
6. 8.	Dolgi hrbet	Trikot				Lidija Painkiher, Janez Sabolek	?MP
7. 8.	Dolgi hrbet	Šimenc-Škarja				Lidija Painkiher, Janez Sabolek	2.MP
7. 8.	Dolgi hrbet	Jubilejna	VI-/ IV-V+		?	Miro Šušteršič (1.PP), Marko Hrovat, ? Slokan
15. 8.	Grintovec	Severni steber				Tomo Česen s soplezalko ?	MP?
8. 9.	Dolgi hrbet	Trikot	VI-/ IV-V		4	Iztok Tomazin, Earl Wiggins(ZDA	1.PP
8. 9.	Dolgi hrbet	Jubilejna	V			Marko Hrovat, ? Slokan, Franci Vrankar	1.PP
9. 9.	Dolgi hrbet	Spominska dr. Hodounskega				Milan Šenk, Irma Karničar	1.MP
9. 9.	Dolška škrbina	Spominska dr. Zavrnika			7	Marko Česen, Luka Karničar, Andrej Štremfelj, Iztok Tomazin	2.P
16. 9.	Dolgi Hrbet	Steber jutranje zarje	VI	500	6.30	Tomo Česen, Klemen Kobal	1.P(PP?)

STORŽIČ

29. 7.

Storžič

Spominska Mihe Peharca

V/III-IV

Iztok Tomazin

PrV(S)

JULIJSKE ALPE 1979 (21. 3. – 20. 12.)

MARTULJEK

28. 7.	Široka peč	Smer Juvan-Šteblaj			4.30	Rado Fabjan, Igor Mezgec	3.P
29. 7.	Velika Martuljška Ponca	Levi steber	III		4	Franček Knez, Smiljan Smodiš	PrV
18. 8.	Široka peč	Zlatolaska	V/IV	?	8	Franček Knez, Miro Smodiš	PrV
1. 8.	Mali Oltar	S steber	VI/V	450	6	Marija Perčič, Andrej Štremfelj	1.MP
31. 7.	Široka peč	Direktna	VI-/ IV-V	800	7	Marija Perčič, Andrej Štremfelj	1. MP (2.P)
1. 9.	Mali Oltar	Severni steber			6.30	Bogdan Biščak, Igor Mezgec, Rado Fabjan	3.P
8. 9.	Špik	Krušičeva			2	Franček Knez	2.SP
16. 9.	Špik	Debeljak-Deržaj-Šumer				Janez in Vanda Šušteršič	1.MP (ena prvih P)
18. 9.	Špik	Krušičeva-Skalaška	V+		2	Marko Šurc	3.SP 1.P variante
21. 10.	Rušica	Rupar-Šteblaj	V/IV			Franček Knez, Franja Krevzel	1.P(M)
21. 10	Špikov graben	Zeleni monolit Smer levo ob grabnu	III+	300	1	Franček Knez	PrV(S)
22. 10.	Špik	Sončni žarek	IV/III	?	3.30	Franček Knez	PrV(S)

VRATA

7. 7.	Triglav	Šavelj-Župančič				Andrej Štremfelj	1.SP
14. 7.	Triglav	Spominska Sandija Wisiaka				Franček Knez	3.SP
15. 7.	Triglav	Spominska Peternelova				Marjana Šah, Jože Zupan	2.MP?
28. 7.	Stenar	Zajeda spominov				Lidija Painkiher, Janez Sabolek	1.MP?
22. 7.	Pihavec	?	IV/II	100	?		PrV?
28. 7.	Dolkova špica,S stena	SMB	IV+/ III-IV	350	4	Jan Pšenica, Rok Štravs	PrV
31. 7.	Triglav	Čopov steber				Janez Sabolek	4.SP
20. 8.	Triglav	Helba	VI			Earl Wiggins, Ajax Greene(ZDA)	1.PP
23. 8.	Triglav	Ljubljanska				Marija Perčič, Andrej Štremfelj	1.MP
27. 8.	Dolkova špica, SV stena	Trije zamorčki	IV+/III	350	4	Jan Pšenica, Miško Šest	PrV
1. 9.	Triglav	Prusik-Szalay				Gita Vuga,  Slava Mrežar-Suhač	1. ŽP
2. 9.	Triglav	Kaminska smer	V/IV+			Peter Poljanec, Danilo Sedej	PrV?
2. 9.	Triglav	Prusik-Szalay				Irena Komprej, Marija Sabolek	2.ŽP
8. 9.	Stenar	Siva poč	IV/III	?	1.30	Franček Knez	PrV(S)
9. 9.	Triglav	Spominska Marjana Aljaža	VI, A1/V	200	5	Vanja Matijevec, Lado Vidmar	PrV
15. 9.	Triglav  Črna stena	Smer prijateljev	IV-V, A0	350	9	Franček Knez, Jože Zupan	PrV
18. 9.	Stenar	Kočevarjeva				Marija Sabolek, Slavko Frantar	1.MP?
18. 9.	Stenar	Kaminska				Marija Sabolek, Slavko Frantar	1.MP?
19. 9.	Triglav	Čopov steber				Iztok Tomazin	5.SP
19. 9.	Stenar	Ancljev steber				Marija Sabolek, Slavko Frantar	1.MP
11. 10.	Triglav	Mojstranška	IV+/ III-IV	400	?	Izidor Kofler	1.SP
27. 10.	Kukova špica	Direktna	IV	500		Stane Belak, Ida Vidmar	1.MP?
?	Triglav	Šlosarska				Aco Pepelnik, Jože Zupan	3.P

KOT, KRMA, BOHINJ

26. 5.	Debela peč	Jeglič-Kunaver	VI (1 raztežaj)			Filip Bence, Mirko Pogačar	l.P?
29. 8.	Skednjovec	Cvetkina	IV	300	1	Marko Šurc	PrVS
29. 8.	Prevalski Stog	Smer čez previse	IV	200	1	Marko Šurc	PrVS
29. 8.	Cesar	Steber	IV	200	1	Marko Šurc	PrVS
30. 8.	Tosc	Direktna var. Jesih-Gostiša	IV	150 (600)	1 (3)	Marko Šurc	PrVS
1. 9.	Vrh Hribaric	Humar-Veberič	V+, A1 /IV	120	3	Tone Golnar, Ivo Veberič	1.P
1. 9.	Ablanca	Črni kamin	IV+	300	1	Marko Šurc	1.SP
2. 9.	Studor	Kaminska	IV	250	1	Marko Šurc	1.SP
3. 9.	Studor	Grebenska varianta	V/II	270	2	Marko Šurc	PrVS
3. 9.	Luknja peč	Spominska Draga Bregarja	V	500	14	Aleš Doberlet, Bine Mlač, Bojan Zupet	PrV
6. 9.	Stog, S stena	Grda smer	IV/III	250	1	Marko Šurc	1.SP
6. 9.	Trapez	Kačji stolp	IV/III	200	0.30	Marko Šurc	1.SP
7. 9.	Jezerski Stog, S stena	Zajeda	V	250	2	Marko Šurc	PrVS
8. 9.	Dimniki, S stena	Direktna	III+	400	4	Bine Mlač, Bojan Zupet	PrV
14. 9.	Trapez	Dolar-Kilar-Vavken	V-	400	1	Marko Šurc	1.SP
10. 10.	Rjavina, Teme	?	V/III-IV	?	?	Ivan Rejc, Milan Velikonja	PrV
14. 10.	Novi vrh	prečenje	IV+, A1/IV	120	3	Tone Golnar, Ivo Veberič	1.P
20. 10.	Rjavina	Centralna				Marija in Andrej Štremfelj	1.MP
?	Novi vrh	Zajeda	?	?	?	Milan Černilogar, Leo Svetličič	2.P
2. 12.	Mali Kuntar	Baškograpska	V, A0	650	7	Bogo in Janko Humar	PrV

TAMAR

26. 6.	Zadnja Mojstrovka	Kaminska				Filip Bence	1.SP
26. 6.	Slemenova špica	Varianta na Rampo	IV-/ II-III	160	?	Bine in Nada Mlač	PrV
7. 8.	Šite	JLA	VI+/VI	300	10	Ajax Greene, Earl Wiggins(ZDA), Iztok Tomazin	1.PP
18. 8.	Šite	Steber				Marija Sabolek, Slavko Frantar	1.MP
28. 8.	Velika Mojstrovka	Črni kot				Tamara Likar, Leon Markič	1.MP
29. 8.	Zadnja Mojstrovka	Steber revežev				Tamara Likar, Leon Markič	1.MP?
29. 7.	Velika Ponca	Smer po levem stebru	III	500	?	Franček Knez, Miro Smodiš, Cvetka Terček	PrV(M)
4. 10	Jalovec	Direktna				Jože Tučič	1.SP?
9. 9.	Šite	Leva				Marija Sabolek, Slavko Frantar	1.MP

KRNICA, VRŠIČ, TRENTA

2. 6.	Prisojnik	Desni hudičev rog (var.)	V+/IV	120	3	Davor Butkovič, Pavle Vranjičan	PrV
24. 6.	Veliko špičje	Jeglič-Ščetinin				Peter in Pavel Podgornik	3.P
15. 7.	Veliko špičje	Amaha	V/III-IV		6	Peter in Pavel Podgornik	PrV
18. 7.	Robičje	Skrita grapa	III/II	400	?	Janez Kunstelj, ? Praprotnik	PrV
1. 7.	Srebrnjak	Bratovska	V/IV	450	4	Bogo in Janko Humar	PrV
7. 8.	Vršac	Popoldanska	V	1100	?	Peter in Pavel Podgornik	3.P
11. 8.	Vršac	Centralna	V+	1100	7	Milan Černilogar, Bogo Humar	3.P
12. 8.	Trentski Pelc	Trentarska	V	500	6.30	Peter in Pavel Podgornik’	PrV
17. 8.	Planja	Smer levo ob Utrujenem stolpu	III	500	4	Davorin Podrepšek, Blaž Supej	PrV
22. 8.	Nad Šitom glava	Rumena diagonala	VI-, A1-2/II-V	150	?	Andrej Božič, Matjaž Deržaj	PrV
22. 8.	Planja	Mansarda	V+, A1		6	Marija Perčič, Andrej Štremfelj	1.MP
1. 9.	Jerebica	Alijeva	VI, A2	?	7	Peter in Pavel Podgornik	1.P
2. 9.	Vršac	Varianta Centralne smeri	V/III-IV	300	3	Bogo in Janko Humar	PrV
7. 9.	Batognica	Zahodni steber	?	?	?	Jože Brezavšček	1.SP
8. 9.	Škrlatica	Skalaški steber	V/IV		2	Franček Knez	2.SP
8. 9.	Škrlatica	Rdeči kamin	IV/III	?	2	Franček Knez	PrVS
8. – 9. 9.	Prisojnik	Spominska zajeda Janeza Ileršiča	VI, A1/ V	500	16	Janez Sabolek, Janez Skok	PrV
15. 9.	Veliko Špičje	Kamenomet	IV/III	350	?	Luka Karničar, Rado Markič, Milan Šenk	PrV
16. 9.	Mangrt, Z stena	?	?	?	?	Jože Brezavšček, Marija Skok	PrV
16. 9.	Veliko Špičje	Amaha	V/III-IV	500	6	Ivan Rejc, Milan Velikonja	1.P
20. 9.	Srednja Ponca	Vodnikova	IV/III	250	?	Tone Karničar	PrVS
22. 9.	Planja	Centralni steber				Jože Brezavšček, Ivan Rejc	1.P
26. 8.	Planja	Centralni steber				Marija Sabolek, Slavko Frantar	1.MP (2.P)
30. 9.	Mali Škedenj, V stena	Smer NNNP	VI, A2/ V, A1	?	?	Zoran Skubin, Davorin Žagar	PrV
?  9.	Dovški Gamsovec	Vstopna var. Z stebra	IV+	130	?	Stane Mokotar	PrVS
4. 10.	Veliko Špičje	Var. desno od Z raza	III/II	?	?	Jože Brezavšček, Ivo Rutar	PrV
7. 10.	Jerebica	Matijev steber	V	550	12	Peter in Pavel Podgornik	PrV
20. 10.	Planja	vstopna in izstopna varianta			8	Marija Sabolek, Slavko Frantar	2.MP (1.MP)
28. 10.	Veliko Špičje	Ponesrečena	IV	300	3	Milan Černilogar, Bogo Humar	PrV
21. 10.	Pelc nad Klonicami	Zajeda				Ivan Rejc, Žare Trušnovec	2.P
29. 11. – 1. 12.	Jerebica, J stena	Sivi ideal  (Spominska Alešu Zorču)	V+, A1	500	23	Peter in Pavel Podgornik	PrV
8. – 9. 12.	Travnik nad Dolom nad Plazmi, S stena		V/IV+,II	700	14	Zlatko Gantar, Emil Tratnik	PrV
9. 12.	Plaski Vogel	Sestopna smer	II	?	?	Zlatko Gantar, Emil Tratnik	PrV

ZAHODNI JULIJCI

6. 9.	Turn gamsove matere	Peters-Deye	V+, A1/ V	700	4	Marija Sabolek, Andreja Žagar	1.ŽJP
?  9.	Trbiška Krniška špica	Krobath-Metzger	V-	500		Slavko Frantar, Marička Sabolek	1.MJP
?  9.	Trbiška Krniška špica	Krobath-Metzger				Dušan Blažin, Andreja Žagar	2.MJP
?  9.	Trbiška Krniška špica	Krobath-Metzger				Tamara Likar, Leon Markič	3.MJP
?  9.	Divja koza	Krobath-Metzger	V/IV+	700		Tamara Likar, Leon Markič	1.MJP
?  9.	Divja koza	Comici-Fabian	V+/ IV+, V	700		Gita Vuga, Jože Žumer	1.MJP
?  9.	Divja koza	Comici-Fabian				Slavko Frantar, Marija Sabolek	2.MJP
?  9.	Viš	Slovenska smer	V/IV	750		Matjaž Lenassi, Jože Žumer	2.JP
15. 9.	Vevnica	Gollijeva smer	VI-/ IV-V			Slavko Frantar, Marija Sabolek	1.P(M)

( se nadaljuje)

Zadnja Trenta – severozahodna stena
Levo od Trentskega Pelca
Trentarska smer
Glej fotografijo na desni strani in skico na zadnji strani!
Prva plezala Peter in Pavel Podgornik 12. 8. 1979.
Ocena V, višina stene 500 metrov, čas prvih plezalcev 6 ur in pol.
Dostop: Iz Zapodna po vidni grapi do začetka severozahodne stene (1 ura).
Opis: Vstop iz vidne lope v desno, preko stebrička po lažjem svetu do zajede. Desno ob zajedi po razčlembah skozi krušljiv svet do pasu vidnih plošč. Tu čez previs (k) in čez plošče v lažji svet ter po njem do kamina pod zajedo, ki se pne prav do vrha stene. Začnemo po desnem boku kamina, po njem rahlo levo v krušljive kamine (k) in po njih do gruščnate kotanje pod vršno zajedo. Preko črnega previsa v lopo in naprej po zajedi do previsa, tu prečnica čez plati v desno (5 m) do razčlemb, od tod po nakazani gredini spet v zajedo in po njej do lope pod previsno zajedo (30 m pod robom stene). Iz lope čez krušljiv pre­vis (k), izpostavljena prečnica v levo (6 m) in čez krušljiv previs v lažji svet do roba stene.
Sestop: Po grebenu prek vrha Trentskega Pelca do Ribežnov in nato sestop po Tumovi smeri na plani­no Zapotok (2 uri).

Veliko Špičje – Severozahodna stena smer Amaha
Glej fotografijo na desni in skico na levi strani!
Prva plezala Peter in Pavel Podgornik 15. 7. 1979.
Ocena V vsa zajeda, spodnjih 300 m III – IV.
Višina smeri 500 m, čas prvih plezalcev 5 ur in pol.
V smeri so ostali trije klini in dve zagozdi; priporočljiva oprema: osem različnih klinov in deset vponk.
Dostop: Pri vasi Soča desno po gozdni cesti mimo naselja Vrsnik do planine v Plazeh in po dolini pod steno (3 ure).
Opis: Vstop po polici levo od Kaminske smeri, seka smer Jeglič-Ščetinin, nato levo do položnejše rame, kjer se združi z Direktno smerjo in gre po njej do velike kotanje v sredini stene. Tu se odcepi desno navzgor čez pragove do pričetka kamina, ki gre proti levi na raz. Od tod po razčlembah na polico, čez strm prag (V) ter prečnica v desno na dobro varovališče. Še raztežaj po razčlenjenem svetu (stik z Direktno smerjo). Nato postane smer strmejša. Desno od velikega črnega previsa, s police čez previs v manjšo kotanjico, po razčlembah (k) proti levi čez več manjših previsov do večje kotanje (k). Da­lje raztežaj po in ob zajedi do krušljivega varovališča (prst, alge). Prečnica v levo za stebriček v širok kamin. Po njem naravnost pod zajedo in po njej (zagozda) ter čez strm prag v širok kamin. Po njem in pod strehe (zagozda) ter levo čez zelo krušljiv previs (V+). Na poličko in naprej čez prag na vrh preduha in še lažji raztezaj do vrha. Sestop po Tumovi smeri (II-III) na planino v Pla­zeh.