Alpinistični razgledi 1/1979

VSEBINA

1    Uvod                             

2    Smučarsko prvenstvo slovenskih alpinistov

3    Veliki pionirji alpinizma (I. del)

4    Alpinistični tabor v Zahodnih Julijcih

5    Kritika planinske knjige

7    Poznavanje gorstev – Piz Badile  (I. del)

9    V premislek

13  Novice

15  Planinska in alpinistična oprema      

16  Iz navodil za slavne alpi­niste in predavatelje

17  Novi vzponi – Rzenik

19  Fotografija, skice

ZA UVOD

Alpinisti si že od nekdaj želimo, da bi bili čimbolje obveščeni. Z novicami sta nas doslej zalagala dva osnovna vira, Planinski vestnik kot literarno usmerjena revi­ja in Alpinistične novice v osrednjem dnevniku Delo kot posredova­lec kratkih, v telegrafskem slogu pisanih novic. Alpinistične vesti prinašajo tudi celjski Novi tednik, gorenjski Glas in še nekateri časopisi, ki pa niso vsem doseg­ljivi.

Komisija za alpinizem pri Planin­ski zvezi Slovenije je letos pri­pravila prvi del priročnika Alpi­nistična šola, ki je bil izredno dobro sprejet in je že v široki uporabi.

Ob tem se je nabralo precej vzgojnega gradiva, ki je bilo delno že razdeljeno odsekom, delno pa še čaka na obja­vo. Namenili smo se, da bi vse krajše članke, ki so pomembni za vzgojo, objavljali sproti, obsežnejše pa čimprej v nadaljevanju priročnika. Nabralo se je tudi nekaj gradiva, ki je pomembno za razčiščevanje naših problemov, alpinistično zgodovino in drugih. Zasta­vili smo si nalogo, naj bi iz tega sčasoma nastalo interno glasilo komisi­je za alpinizem, ki naj bi poskusilo zapolniti vrzel med Alpinističnimi novicami in Planinskim vestnikom in bi bilo tudi nekakšna povezava med njima. Želeli bi, da bi bralca seznanjalo z novostmi, ki ne spadajo v programski okvir zgoraj omenjenih virov (npr. tehnične podrobnosti domačih in tujih izjemnih vzponov, spoznavanje manj znanih gorstev, zgodovina alpinizma), zlasti pa bi mu hoteli posredovati odmevnost alpinističnih dogodkov doma in v tujini.

Pričujoče gradivo so pripravili Jani Bele, Janez Bizjak, Stane Klemenc, Franček Knez, France Malešič, Janez Marinčič, Bine Mlač, Bojan Pollak, Fran­ci Savenc, Jure Ulčar in Jože Žumer. Tako ali podobno gradivo bomo poskušali pripravljati tudi v prihodnje, upamo, da tudi z vašo pomočjo. Čeprav sestavki ne bodo honorirani, vseeno pričakujemo mnogo vaših prispevkov. Vse alpinistično usmerjene pisce, ki jim je pri srcu kaj več kot le pisanje literarno-izpovednih člankov, vabimo, da se nam pridružijo.

Prispevke, kakršnekoli predloge in pripombe glede vsebine in oblike, pa tudi glede primernejšega imena kot je delovni naslov »Alpinistični razgledi«pošiljajte na naslov Planinska zveza Slovenije, Komisija za alpinizem, Dvoržakova 9, 61000 Ljubljana.

Poskusno gradivo prejemajo zaenkrat brezplačno vsi načelniki AO in AS, aktivni alpinistični inštruktorji in gorski vodniki, člani komisije in vsi, ki se za to posebej zanimajo.

Jani Bele

Republiško smučarsko prvenstvo alpinistov za leto 1979
Za skupno uvrstitev na republiškem alpinističnem smučarskem tekmova­nju so šteli rezultati Kramarjevega smuka, ki je bil 8. 4. pod Storžičem, Štuparjevega memoriala, ki je bil 22. 4. na Kamniškem sedlu in VTK memoriala, ki je bil 27. 5. pod Jalovcem.
Končna razvrstitev:
Alpinistke:

1.	Irma Karničar	AO Jezersko	30 točk	K 10	Š 10	VTK 10
2.	Andreja Kranjc	AO Idrija	26 točk	9	9	8
3.	Marička Škrlep	AO Kamnik	24 točk	7	8	9
4.	Lučka Sodja	AO Jesenice	14 točk	8	–	6
5.	Marija Sodja	AO Jesenice	12 točk	5	–	7
6.	Lili Ristič	AO Domžale	7 točk	–	7	–
7.	Danica Černic	AO Šmarna gora	6 točk	6	–	–
8.	Marjeta Štrukelj	AO Šmarna gora	4 točke	4	–	–
9.	Marija Perčič	AO Kranj	3 točke	3	–	–
10.	Mira Ažman	AO Kamnik	2 točki	2	–	–
11.	Lojzka Žerovnik	AO Šmarna gora	1 točka	1	–	–

Alpinisti:

1.	Franc Rabič	AO Mojstrana	52 točk	K 17	Š 17	VTK 18
2.	Jože Rozman	AO Tržič	48 točk	18	14	16
3.	Davo Karničar	AO Jezersko	40 točk	–	20	20
4.	Luka Karničar	AO Jezersko	38 točk	20	18	–
5.	Leo Svetličič	AO Jezersko	33 točk	14	19	–
6.	Lado Vidmar	AO Rašica	29 točk	–	16	13
7.	Rado Markič	AO Jezersko	28 točk	13	15	–
8.	Niko Novak	AO Rašica	27 točk	7	9	11
9.	Stane Šmid	AO Mojstrana	24 točk	10	–	14
10. -12.	Aleš Meglič	AO Tržič	19 točk
10. -12.	Stane Stanovnik	AO Škofja Loka	19 točk
10. -12.	Tone Karničar	AO Jezersko	19 točk
13.	Jože Martinjak	AO Mojstrana	17 točk
14.	Milan Rozman	AO Tržič	16 točk
15. – 17.	Izidor Karničar	AO Jezersko	15 točk
15. – 17.	Marjan Kregar	AO Kamnik	15 točk
15. – 17.	Tone Trobevšek	AO Kamnik	15 točk

 Alpinistični odseki:

1.	AO Jezersko	59 točk	K 20	Š 20	VTK 19
2.	AO Rašica	54 točk	17	19	18
3.	AO Kamnik	42 točk	10	17	15
4.	AO Mojstrana	38 točk	18	–	20
5.	AO Rašica II	36 točk	6	16	14
6.	AO Tržič	35 točk	19	–	16
7.	AO Kranj	31 točk	14	–	17
8.	AO Domžale	27 točk	13	14	–
9.	AO Idrija	26 točk	8	18	–
10.	Šaleški AO	16 točk	16	–	–
11. – 12	AO Radovljica	15 točk	15	–	–
11. – 12	AO Šmarna gora	15 točk	–	15	–
13.	AO Škofja Loka	12 točk	12	–	–
14.	AO TAM Maribor	7 točk	7	–	–

Veliki pionirji alpinizma (1.)

Bine Mlač

Po prvem valu raziskovanja gora, ki se je osredotočil na velike snež­ne in ledne vrhove Zahodnih Alp, so začeli evropski gorniki sistemat­ično osvajati vse manjše vrhove Vzhodnih Alp. Gorovje v Vzhodnih Alp­ah je večinoma iz apnenca in večinoma zelo strmo, zato se je tu hitreje razvilo skalno plezanje kot na zahodu. Plezalci iz Dolomitov, Ti­rolske, Avstrije in Bavarske so v tem pogledu prekašali svoje sodobnike. V zadnjih letih devetnajstega stoletja so se že pojavila imena, kot na primer: Purtscheller, Innerkoffler, Zsigmondy in Winkler. Ti so napeli vse moči, da so premagali večino nedostopnih vrhov v Dolomitih. To »vojskovanje« je doseglo višek v zadnjem letu prejšnjega stoletja, ko sta dva avstrijska študenta, Otto Ampferer in Karl Berger, preplezala Campanile Basso di Brenta. Od tega časa dalje se je pozornost odvrnila od čistih prvih vzponov na vrhove in od smeri po grebenih in lažjih stenah k prizorišču razcveta vzhodnoalpskega skalnega plezanja, saj so se plezalci začeli spopadati z do takrat še nepreplezljivimi apnenčastimi stenami.
Poleg tega se je v tem času spremenilo še nekaj: alpinisti Vzhodnih Alp so postali tudi srednje premožni študentje in ne le uspešni profe­sionalci in bogataši, ki so tvorili jedro gorniškega sveta. Pomanjkanje denarja je prisililo te mlade plezalce, da so plezali brez vodnik­ov in tako se je začelo počasi spreminjati to jedro in je privedlo alpinizem v »Zlato dobo«.
S socialnimi spremembami so prišle do veljave tudi nove ideje, novi predmeti, boljša oprema, višja življenjska raven, plezalni vodniki, poleg tega pa se je povečalo tudi število nesreč. Stara tradicionalna središča alpinizma so gledala na Vzhodne Alpe kot na prizorišče nepremišljenih in fanatičnih norcev; to je bilo le njihovo mnenje, ozadje pa je že kričeče naznanjalo vse tisto, kar se je nato zgodilo v tridesetih letih. Vsa leta pred prvo svetovno vojno in med njo ter kasnej­šo katastrofo so izoblikovala najbolj očarljivo obdobje, katerega mo­ramo prav dobro preučiti zaradi njegovega vpliva na razvoj plezanja v Vzhodnih Alpah.

Tita Piaz (1879 – 1948)

Tita Piaz je bil eden redkih italijanskih plezalcev, ki so plezali nove smeri še pred prvo svetovno vojno. Zaradi njegovih predrznih smeri so ga imenovali »dolomitski hudič«. Njegovo življenje je polno dogod­ivščin in je nemirno teklo vse do smrti, saj se je ubil s kolesom, ki je bilo brez zavor. Bil je odločen, prav nič obziren do domišljavih klientov. Širokogrudnost in globoka ljubezen do hribov sta bila uravnotežena z živahno, osebnostjo. Njegov način plezanja je bil za tiste čase kaj nenavaden. Pri prvem vzponu na Guglio Edmondo de Amicis leta 1906 je na primer priplezal na vrh Punte Misurine, ki stoji nasproti Guglie. Z vrha Punte je vrgel železno kroglo z žico na sosednji vrh, napel je žico in se tako spustil po njej na sosednji vrh, pri tem pa ni niti enkrat pomislil na to, da bi se krogla lahko izmuznila. Vsekakor bi ta vzpon lahko opravil v lepšem stilu, saj je kasneje le obža­loval to dejanje. Upravičeno pa je lahko ponosen na svojo druge pr­venstvene vzpone. S smerjo v Punti Emmi je leta 1900 opravil neverjet­en podvig po tej 350 metrski severovzhodni steni, saj je plezal sam, smer pa je danes še vedno ocenjena s četrto težavnostno stopnjo. Večinoma jo plezal v Dolomitih; leta 1908 je vodil večjo skupino po za hodni steni Totenkirchla v pogorju Kaiser po Piazovi smeri. Ta petstometrska smer je večinoma ocenjena s peto težavnostno stopnjo, posebno pa je izpostavljena v tako imenovani »Piazovi steni«.
Naslednje leto je Piaz uspel tudi v Vajoletskih stolpih, saj je ple­zal v jugovzhodni steni Vzhodnega stolpa (Torre Est) in to po značilni zajedi, ki je dobro vidna iz Vajoletske koče. Leta 1911 je leto dni po svojem obisku z Guidom Reyem preplezal še Torre Delago po jugozahodnem grebenu, ki še danes nudi resnični plezalni užitek. Z njim sta bila I. Glaser in F. Jori. Veliko prvih vzponov je preplezal v Catinacciu (Rosengarten) in celo v Brenti. Ko je bil že pri štiride­setih letih, je še vedno plezal težke smeri, na primer smer v severovzhodni steni Torre Winklerja, ki je sicer kratka, je pa vendarle ocenjena, s šesto težavnostno stopnjo in je v celoti prosto preplezljiva.

(se nadaljuje)

Alpinistični tabor pod višem v Zahodnih Julijcih
(2. do 9. septembra 1979)

Jože Žumer

Kljub manj ugodnemu času in dolgi poti iz Slovenije se je letošnjega tabora v Zahodnih Julijcih v Viševi skupini se je udeležilo 30 alpinistk in alpinistov iz devetih odsekov: iz Akademskega AO (Marija Sabolek, Jože Žumer, Matjaž Šinkovec, Marko Košir, Marko Klobčič, Dušan Blažin, Matjaž Vrtovec), AO Jesenice(Mitja Noč, Janez Pšenica, Martin Brvar, Alojz Javorski), AO Matica (Andreja Žagar), AO Nova Gorica (Peter in Pavel Podgornik, Tamara Likar, Leon Markič), AO Rav­ne (Milan Kolar, Milan Vošank, Rok Kolar, Anton Maklin, Franc Pušnik), AO Postojna (Matjaž Lenassi), AS Sežana (Marjan Olenik, Iztok Bernetič, Miro Škapin), AO Tržič (Slavko Frantar) in iz AO Železničar (Gita Vuga). Opravljenih je bilo 64 vzponov, kar je veliko, glede na to, da je bila večina na taboru le po nekaj dni. Za večino je bil to prvi obisk skupine, zato so obiskovali najbolj znane smeri, vendar pa tudi obisk manj znanih smeri ni bil nič manj privlačen, saj so bili izredno dragoceni novi vodnički Tineta Miheliča, pripravljeni namenoma za tabor. V knjižici je zbranih 58 opisov smeri in skic z območja koče Pellarini. Vsaka naveza je dobila svoj vodniček in ni bilo nepotrebnih zapletov zaradi orientacije
Posebno je treba omeniti skrbnost oskrbnikov koče Pellarini, saj smo bili z njimi ves čas najtesneje povezani. Živo so se zanimali za na­šo dejavnost in nam pomagali, znali pa so nas tudi vpreči v hišna opravila, za pomoč pa so se vedno tudi primerno oddolžili. Menim, da smo se tudi mi primerno odrezali, saj smo vabljeni, da se vrnemo prihodnje leto.
Cena prenočevanja na skupnih ležiščih je bila le 1000 lir, zato smo ves čas raje spali v koči, prav tako tudi tisti, ki so imeli s se­boj šotore. Tabor je minil brez nezgod. Kot vodja moram pohvaliti vse udeležence, saj so se odlično odrezali. Bilo je prijetno!

Važnejši vzponi:

Smer Peters-Deye v Turnu Gamsove matere (V, V+, 520 m): R. Kolar-Vošank-Žumer, Brvar-Javorski, Marička Sabolek-Andreja Žagar, Peter in Pavel Podgornik, Klobčič-Košir.
Smer Krobath-Metzger v Trbiški Krniški špici (V-, 550 m): Maklin-Pušnik, Brvar-Noč-Javorski, M. Kolar-Lenassi, Frantar-Marija Sabolek, Blažin-Andreja Žagar, Klobčič-Košir, Tamara Likar-Markič.
Smer Krobath-Metzger v Divji kozi (IV+, V, 7oo m): Brvar-Javorski, Noč-Pšenica, Tamara Likar-Markič.
Slovenska smer v Višu (IV, V, 75o m): Lenassi-Žumer.
Smer Comici-Fabian v Divji kozi (IV+, V, V+, 700 m): Gita Vuga-Žumer, Frantar-Marija Sabolek, brata Podgornik.
Uspeh tečaja, že sam kaže, kako potrebno je bilo obnoviti nekdaj tradicionalni tabor v Zahodnih Julijcih. Zasluge za to imata vodja tabora Jože Žumer in avtor plezalnega vodnička Tine Mihelič, za kar se obema najlepše zahvaljujemo.
Akademski AO sporoča, da bo Miheličev plezalni vodniček (Zahodne Ju­lijske Alpe, Viševa skupina, Ture v območju koče Pellarini) v krat­kem ponatisnjen in ga bodo lahko naročili vsi AO.

Komisija za alpinizem

Po dvajsetih letih prva odklonilna kritika planinske knjige

France Malešič

Iz kritike Francija Savenca v Delu, 16. julija 1979: … Ali je bila knjiga Everest Reinholda Messnerja res primerno izbrana za izdajo? Glede zvezdništva in superiornosti smo pri nas v planinstvu že razčistili. Zakaj naj bi ga potem uvažali in to celo tistega, ki se je po služil celo potvarjanja, da bi opravičil svoj neuspeh v Makaluju ob dosežku naših alpinistov? Poleg slabih črnobelih slik in grafičnih napak je še hujše, da se založbi ni zdelo potrebno ali vredno posve­tovati se z nekom, ki pozna vsaj planinsko izrazoslovje. Kaj torej pomenijo na primer »skoraj navpičen previs«, »snežni hodnik«, »vrhunski greben«, »snežne krpe, ki visijo preko grebena« itd.? Zakaj po naši dvajsetletni odpravarski in preko petdesetletni planinsko-knjižni tradiciji pisati na primer Camp IV, Western CWM itd.? Pri založbi so morda hoteli doseči predvsem poslovni uspeh, saj je knjiga izšla tik po našem uspehu na Everestu.

Zanimiva je izjava Toneta Škarje, vodje naše odprave:
Prav je, da je knjiga izšla, saj avtor v njej najbolje pokaže, kak­šen je.
Gre torej za knjigo Reinholda Messnerja Everest, ki jo je prevedel Bogomil Fatur, izdala pa Državna založba Slovenije 1979. V številnih reklamah zanjo so najprej posredno omenjali tudi naše uspehe, pone­kod pa se je med vrsticami pojavila celo meglena obljuba, da bo v knjigi tudi kaj o našem Everestu. Seveda se pri tem lahko izgovarja­mo na slučajnega tiskarskega škrata, da ne bi bilo kakšnih težav z očitki, da se je založba skušala s tem čimbolje vključiti v vedno širši krog vseh, ki jim jugoslovanski Everest ne pomeni le alpinistični uspeh, ampak tudi materialni.
Planinsko in alpinistično izrazoslovje v knjigi kaže, da prevajalec najverjetneje nima niti enega prijatelja, ki bi hodil v gore in bi mu vedel kaj svetovati.
Najbolj vprašljiva pa je vsebina. V knjigi Messner poudarja samo sebe. Govori o zavzetju Everesta »s poštenimi sredstvi« (by fair means). Seveda nam ponuja zaključek, da so bili vsi pred njim nepošteni ali še kaj hujšega. In to prav on, ki je ob Makaluju najprej go­voril o »outsiderjih« iz neke balkanske države, nato pa se je moral zlagati, da je opravičil svoj neuspeh. Tudi zdaj pri vsej skrbi za poštenost težko prenaša koga poleg sebe, prijatelji so bolj ob strani, Šerpe pa so sploh le najemniki. Začuda ga pri tej skrbi, da bi prišel na vrh pošteno brez kisika, ne moti, da ekipa, ki mu to omo­goča, pridno uporablja kisik. Namesto tega bi bil lahko lepo omenil, da bi bil od dosedanjih uspešnih alpinistov že marsikdo zmožen pri­ti na vrh brez kisika in so ga torej uporabljali zaradi zdravja in varnosti, ne pa da bi z njim prigoljufali vrh.
Vprašanje je, ali je alpinistu z največ himalajskimi uspehi res po­treben tako nestrpen oziroma nadut način pisanja?!
Izdajo knjige bi lahko v slikoviti poulični ljubljanščini označili kot »levi mimohod«, vendar jo z omenjenimi pomisleki le preberimo, izposodimo pa si jo raje v knjižnici!

Ali že veste
… za »višinski rekord« našega planinskega staroste Franceta Kadilnika? Leta 1904 je obiskal toliko vrhov, da bi drug na drugega pos­tavljeni merili kar 107315 metrov. Pri tem je štel samo tiste vrhove, ki so bili višji kakor 1000 metrov. Kadilnik je bil takrat star že skoraj 80 let, v hribe je hodil le ob nedeljah, med tednom pa je še vedno opravljal službo.

(Hribar-Lovšin-Potočnik: Triglav, gora in simbol,
MK Ljubljana 1979, str. 213)

… da nas je alpinistov približno 1100 do 1200 in to ne šele po uspehu na Everestu, saj nas je bilo že lani 1061? Vendar je tudi la­nska ocena pomanjkljiva, saj sta kljub trikratni prošnji prišli le dve tretjini poročil alpinističnih odsekov. Kako bo letos?
… da ima pri nas najverjetneje največ vzponov gorski vodnik Janez Krušic, ki jih je imel že pred dvema letoma preko 1200?
(Alpinistične novice, Delo, 8. 12. 1977)
… da je glavni odbor Planinske zveze Slovenije 25. maja 1979 sprejel alpinistični pravilnik? Sprejet je bil z dopolnilom, da so vsi alpinisti dolžni opraviti vsaj tri vzpone v tekočem letu s priprav­niki, če želijo biti registrirani v naslednjem letu kot aktivni. Kdor ni registriran, formalno tudi ni član alpinističnega odseka. Komisija za alpinizem poziva načelnike, da dosledno kontrolirajo, ali so bili vzponi s pripravniki res opravljeni.

Piz Badile (1. del)

Bine Mlač

Po cesti med St. Moritzem in Chiavenno prideš iz Bonda do doline Bondasca. Zapira jo krog granitnih vrhov: na levi oziroma na vzhodu se dviga SCIORA DI FUORI (3411 m), ki je znana po svojem severozahodnem stebru, PIODA DI SCIORA (3485 m), oster vrh AGO DI SCIORA (3450 m) in še SCIORA DI DENTRO (3525 m), ki je zahodno od prve Sciore. Nad izredno razpokanim ledenikom Bondo, ki nas pripelje do Passa di Bondo, se še naprej proti zahodu dviga iz masiva gladkih plošč BULGELEISENA (FLATIRON) severozahodni greben PIZ GEMELLI (3511 m) ter PIZ CENGALO (3889 m), ki skupaj tvorita tisočmetrsko severno steno, ob kateri je desno popularni severozahodni grebene.

PIZ BADILE (3561 m) lahko takoj prepoznamo zaradi njenih neskončnih črnih plošč v tisočmetrski severovzhodni steni, ki jo na desni stra­ni zapira severni greben. Od Cengala jo loči ledeni ozebnik, ki vodi na Colle del Cengalo. Rahla izdolbenost gore na tej strani je Itali­janom navdihnila ime za goro – »Lopata«. Granitne stene se razprostirajo še naprej proti zahodu, dokler spet ne dosežemo ozebnika ki ve­di na Colle del Badile in ločuje Badile od PIZ BADILETE (3418 m). Piz Badilleto imenujejo tudi PUNTA ST. ANNA. Na drugi strani pa se naha­jajo vrhovi Trubinasca.

V območju Budile stoje štiri koče. Na severovzhodu že preko morene in pod Bondo ledenikom je koča SCIORA, koča SASCFURA pa leži ob vznožju severnega grebena. Do obeh koč je 2.30 do 3.30 ure hoda iz Bonda. Kočo GIANETTI ločijo obsežne morene od dolge in precej razbite petstometrske stene, ki je na južni strani Badile. Iz koče Gianetti pridemo v 4 urah do Sciora koče, iti pa moramo preko Passo di Trubinas­ca (sedlo 2624 m).

Ob lepem vremenu in če ni preveč snega, po tej poti ni potrebna upo­raba cepina in derez. Na vrhu Badile stoji pločevinast bivak »Alfredo Raedelli«, ki so ga postavili plezalci iz Lecca in italijanska vojska.

Prvi vzpon na Piz Badile, ki se je takrat imenoval še CIMA DI TSCHINGEL, so opravili 26. julija 1867 W. A. B. Coolidge, Francois in Henri Devouassoud. Šli so naravnost iz toplic Massimo, ki leže nad San Martinom, po južni steni po grebenih in žlebovih, njihovo smer pa da­nes uporabljajo za sestop. To je bil prvi Coolidgov prispevek k alpi­nistični zgodovini, takrat pa je bil star šele šestnajst let. Po tem dogodku je bilo zanimanje za to področje manjše zaradi važnejše sku­pine Bernina, vse do prihoda Christiana Kluckerja iz Silsa, ki je preplezal nekaj težkih smeri po severni strani. Med julijem 1892 in junijem 1895 je trikrat preplezal ozebnik Cengalo in po njem tudi enkrat sestopil. Vodil je vzpon po vzhodnem grebenu Badile, z njim sta bila še njegov ruski delodajalec Anton von Rydzewski in vodnik Emile Rey. Julija 1896 je vodil vodnika Martina Schöckerja po ozebniku Badile in tako neutrudno sekal stopinje, da sta prišla iz njega že po slabih devetih urah. Naslednje loto je bil zopet v ozebniku, z njim sta bila Rydzewski in kortinski vodnik Mansueto Barbaria; nadaljeva­li so sprvim vzponom po zahodnem grebenu. Ozebnik ima naklonino 55° do 60° in Klucker ni imel s seboj ne derez ne klinov (ne pozabimo na obdobje!). Ozebnik Badile so ponovili šele leta 1932. Leta 1962 sta ga ponovila Clough in Grandison, ki sta bila vzhičena nad težavnostjo vzpona, saj sta morala celo bivakirati. Klucker je opravil tudi prvi vzpon po severni steni Piz Roseg in v Lyskammu z Ludwigom Normanom-Nerudo.

11. julija 1892 jo Klucker, ki je bil rojen 1852 in je bil takrat star že 40 let, poskušal preplezati severni greben Badile. Za današnjega plezalca pomeni ta greben običajno smer, čeprav je kar precej strm in se v zgornjem delu spremeni v steber. Kluckerjevo dejanje je za tiste čase izredno predrzno, saj je plezal sam in v strganih noga­vicah ter brez vrvi. Priplezal je do mesta, kjer se začno stometrske plošče, ki so danes ključno mesto smeri. Tu se je obrnil. Prepričal se je, da ne bo mogel popeljati svojega klienta von Rydzewskega pre­ko tega mesta, pa čeprav bi že sam preplezal ta raztežaj.

V juliju 1911 so bili pod grebenom Italijani brata Caligani in vod­nik G. Scotti. Tudi oni so prišli do plošč, kjer so obrnili, podob­no kot pred njimi že Klucker. V avgustu so se vrnili, tokrat se je eden od bratov spustil z vrha navzdol in tako so »premagali« ključ­no mesto.

Prvi pravi vzpon pa je bil opravljen šele leta 1923, opravila pa sta ga vodnik Walter Risch in švicarski plezalec Alfred Zürcher (ki je bil tudi pri prvem vzponu po Lauperjevi smeri v Eigerju). Današnji normalni dostop do vznožja severnega grebena vodi iz koče Sciora preko Vial Passa. Risch in Zürcher pa sta šla preko ledenika Cengalo, prečila sta približno 200 metrov desno od vstopa v Cassinovo smer po severni steni. Smer je precej nevarna, posebno poleti, ker sneg navadno obleži na gladkih ploščah, poleg tega pa je izpostavljena ne­nehnim plazovom, s seboj sta imela 18 klinov in 60-metrsko vrv. V grebenu sta našla veliko vrvnih zank in klinov, ki so jih pustili plezalci leta 1911. Poleg tega je v grebenu ostala tudi še dolga vrv, ki so jo uporabili avstrijski filmski snemalci prejšnje poletje (1922). Stometrske plošče so Rischa zaposlile tri ure, zabil pa je tri kline. Največ težav pa je imel v ploščah v severovzhodni steni, kamor se izgubi greben. Drugi vzpon je bil opravljen julija leta 1926. André Roch in Fortunato L’Orsa sta se držala grebena, kar je še danes naj­bolj običajno. Smer je izredno popularna, trije raztežaji so ocenje­ni od V do VI-. Veliko plezalcev, ki preplezajo severovzhodno steno, sestopa po tem grebenu, saj ima čudovito lego, poleg tega pa je kame­nina izredno trdna. Vendar ne smemo pozabiti, da jo smer kljub vsemu precej utrudljiva. Tu je velikokrat slabo vreme in nevarnost strele. Pred nekaj leti je imel plezalec Neil Allison neverjetno srečo, da je preživel, saj je strela, udarila v njegovo bližino.

Februarja leta 1964 je greben doživel prvi zimski vzpon, ki so ga od­pravili plezalci iz Lecca Casimiro Ferrari, Aldo Anghileri in Giuse­ppe Negri.

(se nadaljuje)

V PREMISLEK

Bojan Pollak

Spet so se začele alpinistične šole. Spet bo prišla nova generacija mladih. In v katero, smer naj gre njihova vzgoja? Mar je to sploh po­trebno spraševati, saj smo si o tem že veliko razčistili, veliko na­pisali; imamo skripte, programe, kader. Toda prišlo je obdobje, ki grozi, da bo vse, kar je zapisanega, dogovorjenega, postavljeno na glavo. Prihajajo mlade generacije, ki ne priznavajo dela, opravlje­nega pred njimi. Zanikajo to in iščejo svojo pot. To je prav in v redu, tak je normalni tok razvoja, taka je normalna pot naprej. Toda ta pot naj bi ne bila posuta s preveč žrtvami, ideja, ki je vodila že toliko generacij, naj bi se ne izrodila.
Ni namen tega razmišljanja, da bi negirali mlade. Ne, daleč od tega. Namen razmišljanja je, naj bi tudi mladi dobili več od vsega, da bi k stvarem pristopali tudi z razumom, resnostjo in odgovornostjo, da bi nekatere pojave tudi pretehtali in precenili in jih tudi usmerili, tako da bo od njih res korist. Zavedati se moramo, da pojave in tre­nutna dogajanja v alpinizmu spremlja množica ljudi, od tistih, ki že imajo nekaj pojma o tem, pa do tistih, ki so šele na začetku in ima­jo zelo malo znanja o vsem in ki kaj lahko dobe popačene in popolno­ma napačne predstave s tem pa tudi napačno perspektivo. Zato naj bi začeli malo širše razčiščevati nekatere pojave, gibanja, da bi našli tisto, kar je v teh gibanjih zdravega, dobrega, kar vodi naprej. In če bi se pokazalo koristno in upravičeno, bi morali narediti tudi kakšen radikalen poseg v način, v mišljenje ali na primer iz alpinizma izdvojiti plezalstvo kot je izdvojeno, vsaj praktično že skalolazenje. Po drugi strani pa je namen tudi, da bi o alpinizmu kaj več raz­mišljali, da bi našli odgovore na vprašanja -vsaj vsak sam zase- ki si jih je v takšni ali drugačni obliki zastavil vsakdo, ki pleza. Zato so v nadaljevanju navedene določene predpostavke, trditve, za katere pa ni nujno, da so povsem točne. To naj bi bilo kot vzpodbu­da, da bi se pojmi izkristalizirali, da bi se čimbolj približali bi­stvu oziroma smislu.
V zadnjem času je bilo veliko govorjenega in tudi pisanega o VII. stopnji, o prostem plezanju. V Delu in Teleksu je izšlo nekaj člankov, ki opisujejo, da ne rečem poveličujejo storitve ameriških plezalcev (alpinistov?!), skratka v alpinizmu naj bi bil storjen ogromen korak naprej po zaslugi Amerikancev in mi naj bi pri tem zaostajali. Pa je to res? Ni mogoče preveč časa, prostora in besed posvečenih vsemu temu in da ravno zaradi tega mladi, ki so komaj povohali alpinizem, vidijo ves smisel alpinizma samo v plezalstvu? Vedno več plezalcev ho­di v gore v copatah, vedno več jih v copatah pleza, vedno več jih paradira po gorskih poteh v adidaskah ali pumah v »dober« zgled plani­ncem, vedno več jih pleza brez čelade in često s pomanjkljivim varo­vanjem – skratka ne priznavajo stvari, ki so dognane in priznane in ki veljajo že lep čas in lep čas tudi še bodo. Mar je to posledica nekritičnega odnosa do tega, kar je tuje, kar je prišlo z zahoda? Tudi o tem moramo razmišljati. Mar ni že katera letošnja nesrečo, posledica takega odnosa?
Ocenjevanje težavnosti smeri, ki temelji na tem, kako nekdo pleza, je gotovo popolnoma neobjektivno. In tako tudi ocenjevanje, ki ga imamo, ki ga ima UIAA, ko je ocena odvisna od treniranosti plezalca, ne more biti realno, niti objektivno. Torej je tu že osnova napačno postavljena. Z vedno težjim in intenzivnejšim treningom se posamez­nikova sposobnost dviga in tako plezalec določene težavnostne stop­nje vedno lažje premaguje. Kar je za netreniranega skoraj nemogoče, trenirani prepleza z lahkoto. Za netreniranega je torej ista smer druge težavnosti, kakor za treniranega. Primer je dokaj očiten in že nekaj časa prisoten tudi pri nas: zniževanje ocen smeri, ki jih pre­plezajo trenirani plezalci. Tako je tudi vprašljiva definicija UIAA za VII. stopnjo. Kaj je bolj upravičeno VII. stopnje: smer, visoka nekaj 10 metrov v vsaki »gužvi« (že udomačen izraz za plezanje po balvanih) – s previsi in strehami, ali pa na primer Messnerjeva smer na Nanga Parbatu, ki ni nikjer težja od IV? Razmislimo o tem! In kaj je VII. stopnja v ledu? Ali pa se je morda tam že vse naredilo in se težjega ne da več plezati? Tega ne verjamem. Ali pa VII. stopnja ve­lja izključno za prosto plezanje, tako da je neko mesto lahko VII ali pa A 3? In spet smo pri tem, kako kdo pleza. In ko smo enkrat tu, nekega mesta, smeri ni možno objektivno oceniti. Ali pa je? In ka­ko? In zakaj je VII stopnja postala aktualna šele sedaj, pravzaprav šele pred letom dni? Spet vpliv Amerike? Zahoda? V peščenjaku imajo že lep čas VII., VIII., in celo IX. stopnjo in jih tudi plezajo, pa za nas to ni bilo prav nič zanimivo. Tam imajo tudi točno določena pravila, kaj se sme in kaj ne. Saj jih imamo včasih tudi mi, ko ple­zamo po gužvah in se točno zmenimo, kam se je dovoljeno prijeti in kam se ni. Pri ocenjevanju je torej še veliko nedorečenega in bo še nekaj časa tako.

Vrnimo se raje k prodoru prostega plezanja po gužvah na skrajni meji človeških zmogljivosti. Vprašajmo se, ali je to še alpinizem, ali pa morda ni več. Vprašajmo se, ali naj bo k temu usmerjen celotni raz­voj, ali pa naj bo to samo del alpinizma, tako kot je skalolazenje. Vprašajmo se, kakšen smisel ima vse to! Ali hočemo imeti ozke speci­aliste, plezalce, ali pa hočemo imeti za malenkost slabše v special­nostih, vendar univerzalne alpiniste? In kakšen je naš končni cilj? Ni morda razvoj celotne človeške osebnosti? Se mar z ozko specializ­acijo ne spuščamo na nivo drugih športov? Mar s tem ne delamo iz al­pinizma samo šport in ničesar več? Vemo pa, da alpinizem ni le šport, ampak je v alpinizmu šport le ena od komponent. Ne postaja morda ta ozka specializacija v končni fazi sama sebi namen? Čista umetnost zaradi umetnosti? Alpinizem pa ne more in ne sme biti in postati sam sebi namen.
Poskusimo pogledati nekaj primerjav med plezanjem po gužvah in ple­zanjem v gorah, med vzponom čez gužvo in plezalnim vzponom v gori.
Plezanje v gužvi: oprema je lahko, copati ali brez njih, magnezija, nekaj vponk, zatičev, vrv itd. Skratka minimum. Priprava na vzpon: študiranje detajlov gužve, močna telesna priprava, izredno ozko usmerjena duševna priprava. Dostop je običajno lahek in kratek. Enako tudi sestop. Nobenih orientacijskih težav, nobenih težav z vremenom itd. Vedno možen umik. Zato je potreben zelo ozek spekter znanja, predvsem fizike. Med plezanjem je telesna obremenitev ekstremno velika, vendar sorazmerno kratkotrajna. Duševno obremenitev je razmeroma majhna oziroma ozka.
Plezanje po gorah: oprema je težka, primerna obutev za mraz in plezanje, nahrbtnik, vponke, čelada, vrv, klini, hrana, pijača, topla ob­leka itd. Skratka, bistveno več. Priprava: študij dostopa, smeri, sestopa, gorstva, vremena itd. Telesna priprava je velika, ravno tako tudi duševna, ki je zelo široka in usmerjena na celotno turo. Dostop je običajno dolg in naporen, tudi orientacijsko zahteven. Enako tu­di sestop. Zato je potreben širok spekter znanja: od fizike, vremenoslovja, do orientacije, poznavanja gorstev, prve pomoči itd. Med pl­ezanjem normalno velik telesni napor, včasih pa tudi ekstremen. Duševna obremenitev je velika in široko usmerjena, od smeri, časa do vremena. Umik ni vedno možen, včasih nemogoč. Tura se lahko zaradi vre­menskega preobrata ali drugih popolnoma zunanjih dejavnikov sprevrže v boj za golo življenje.

Če pogledamo v bistvo stvari in če gledamo kompleksno; kaj je torej bolj zahtevno, kaj torej zahteva več? In kakšna se nam ob tem zdi izjava, zapisana v ameriškem Climbing Magazine, da je Hilaryjev vzp­on na Mount Everest prava malenkost v primerjavi s preplezanjem 8 metrov visokega balvana, oziroma da je določeni 8 metrov visoki bal­van trikrat težje preplezati, kakor pa priti na Mount Everest? Mar ni to med drugim tudi nekaj, kar meji na nizkotnost – poveličevanje svojega dejanja z zaničevanjem dejanj drugih? S podcenjevanjem in pri tem namernim zanemarjanjem vseh dejstev, ki ti niso v prid?
Nadaljujmo s primerjavo. Odnos do padca. Pri plezanju v gužvah, v ekstremnem plezanju je to nekaj povsem normalnega. Ali pa morda ne? Kako plezajo Amerikanci čez neko težko mesto? Včasih tudi po večkrat padejo, kar se jim zdi normalno. Torej je padanje v teh primerih normalno – pač spada zraven. Kaj pa je s padanjem v gorah, v stenah? Tam je vsak padec nekaj izjemnega je nekaj, do česar ne bi smelo priti, pa čeprav se učimo plezati tako, kot da do toga lahko vedno pride. Torej je padec katastrofa, nekaj, kar ni normalno, kar je samo izje­ma. Mar ni tu zahteva, da ne padeš, ne smeš pasti, izredno huda psi­hična obremenitev? Mer ni takšno gledanje bistveno različno od gledanja na padec v gužvah? In kakšne so posledice, če se takšno gledanje prenose tudi v stene?
Postavljanje pravil. Ker ima alpinizem za torišče dejavnosti ogromno in raznoliko področje – gore, je skoraj nemogoče postavljati točna pravila. Ta pridejo v poštev šele takrat, ko se torišče zoži, na primer na plezanje po gužvah, na skalolazenje. Na splošno pa lahko ve­lja pravilo zelo okvirno: priti na vrh, čez steno s čim manj sredstvi, v katere je vložen človeški razum, človeško delo. Toda tudi v »pros­tem« ali pa v »čistem« plezanju so pravila samo pravila in še ta so prilagojena le nekaterim ljudem. Tu pomeni osnovno vrednoto in smi­sel, kako priti čez steno, pri alpinizmu pa je velikokrat zahteva, da sploh pridemo na vrh. »By fair means« (s poštenimi sredstvi) je zelo relativno. Postavi si nasproti goro in človeka taka, kakršna sta: gora s steno, meglo, mrazom itd.; človek pa, če hočeš biti dosleden, popolnoma gol, samo z močjo svojih mišic, kot je naredil nekdo, ki se je 1979 leta menda povzpel na Mount Kenijo. Kdo od zagovornikov prostega plezanja, plezanja »by fair means«, bi šel na Mont Blanc bos, brez derez, brez cepina? In redki so tisti, ki plezajo bosi po gužvah in še bolj redki od teh so tisti, ki ne uporabljajo magnezije. Kje je torej objektivna meja za »fair means«?

Kakor si jo ljudje sami postavijo! Torej je absolutno sploh ni, am­pak je samo relativna. In kje si jo bomo postavili mi?
Menim, da bi bilo zgrešeno, da si nekdo ne bi upal zabiti klina in ga vpeti (predstave o tem, kaj je »prosto« in kaj je »čisto« plezanje po ameriških normah med plezalci in alpinisti še niso povsod povsem jasne!) in bi bil zato morebitni padec usoden. Kaj je bolje doseči in kaj moremo doseči: da se mladi, nadobudni in preveč ambiciozni pl­ezalci ne bodo spuščali v smeri, ki jim niso kos (prosto), ali pa da bodo še nekaj časa »normalno« plezali? Pri tem ima zelo velik vpliv element popularizacije! Kako preprečiti »prostim« plezalcem zasmeho­vanje oziroma pomilovalno gledanje na vse ki ne plezajo prosto, in s tem preprečiti, da bi nehote povzročili kako nesrečo?
Najti bi morali pravilen odnos med telesno močjo in sposobnostjo na eni strani in mišljenjem, intelektom, to je uporabo rezultatov člov­ekovega razuma in dela na drugi strani. Saj poznate tisto oznako »jak i bedast«?
Naj bi bil resničen rimski izrek »zdrav duh v zdravem telesu«. In možgane imamo tudi za to, da jih uporabljamo. Torej naj bi bilo pleza­nje s primerno uporabo tehnike, za kar moramo najti pravo mero. In kje je ta mera? Lahko se dogovorimo, vendar točne, natančne mere in meje ne moremo postaviti. Mar ni to ravno eden od čarov alpinizma, da ni natančnih mej?

Kdaj namen posvečuje sredstvo? Stvar dogovora! Zakaj je naša odprava na Everest uporabljala kisik samo od 8120 metrov naprej, Američa­ni leta 1963 pa že od 7000 metrov? Pri vsem tem pa ne bi smeli še nečesa. Noben način ponovitve, preplezanja smeri, noben vrh, nobena smer ni tako vredna kot človeško življenje! Plezati čimveč prosto, to­da še vedno plezati varno, oziroma čim varneje. Kakor je, recimo, etično vprašljiva pretirana klinomanija (uporaba prevečih klinov ali drugih tehničnih pomagal), tako je absolutno bolj nevarna pretirana klinofobija (neuporaba oziroma odpor do tehničnih pripomočkov). Raje dva klina na stojišču kakor enega! Kdor je že videl leteti prija­telja skozi zrak, komur so vrvi že ožgale dlani in komur je že umrl tovariš v steni, vse to že ve, se tega zaveda. Vsaj moral bi se. Spomnimo se izreka tragično preminulega češkega alpinista Arnošta Černika, da ni težko postati dober alpinist, plezalec, pa čeprav je vsaka opica boljša kot najboljši plezalec, ampak je težko postati star al­pinist!
Ko primerjajo atletiko in alpinizem, postavljajo napačno primerjavo. Pravijo, da ni enako, če nekdo petkrat preteče 100 metrov v 15 se­kundah ali pa če enkrat preteče 100 metrov v 11 sekundah. Ta primer­java je dana pri tem, ko nekdo prepleza smer prosto ali ne, je pa enaka primerjavi, da nekdo isto smer prepleza petkrat in za to porabi 10 ur ali pa enkrat v 10 minutah. Primerjati pa bi morali, ko nekdo teče na 100 metrov bos, drugi v pancerjih, tretji v šprintericah itd. In kakšna je v bistvu razlika, če se primemo za oprimek ali pa za klin? V obeh primerih se za nekaj primemo, za nekaj potegnemo. Če smo dovolj trenirani, močni, ne bomo vpeli stremena torej bomo te­kli bosi na 100 metrov. Če se primemo za klin, tečemo na 100 metrov v copatih itd. Iz vsega tega je razvidno, da take primerjave niso najbolj umestne.
Še nečesa se spomnimo, skalolazenja. To pri nas ni našlo pravega od­ziva. Mar zato, ker je prišlo z vzhoda? Enako kot plezanje po gužvah izdvaja iz alpinizma najbolj športno sestavino, ki pa jo stopnjuje še s tem, da je merjen čas in te diskvalificirajo, če odletiš. Je morda še kakšna druga bistvena razlika med plezanjem po gužvah in skalolazenjem? Je torej plezanje po gužvah in skalolazenje enako?
Poglejmo še eno sestavino alpinizma – stik z naravo. Vračanje človeka iz stehniziranega potrošniškega, okolja nazaj v okolje, iz katerega je izšel, nazaj v naravo. Pri alpinizmu je doživljanje narave in­tenzivno, že zaradi same ideje, pa tudi praktično – od pristopa, v steni, do bivakiranja, sestopa, sončnih vzhodov, zahodov, noči, ra­stlin, živali, kamenine, vremena. V veliki meri se človek bogati v stiku s celotno naravo. Vse doživljanje v različnih letnih časih, v dežju, snegu, poletni vročini, zimskem mrazu, skratka polno doživljanje življenja samega, ki pa ni možno na eni sami turi, vzponu, ampak je proces.

Kaj pa plezalstvo? Tu je gužva samo objekt, tu ni nobenega pravega stika z naravo. Del narave (gužva) ali pa tudi kaj drugega (plezanje po nebotičnikih!) je samo sredstvo za določeno izživljanje, ne pa tudi subjekt, ki nastopa enakopravno.
Je mogoče iz vsega tega razmišljanja potegniti kakšen sklep?

Predlagam naslednje:
1. Poiščimo pravo mero uporabe tehničnih sredstev, a pri tem ne pojdimo v skrajnosti!
2. Ne iščimo smisla samo v plezanju po gužvah!
3. Vzpodbudimo razmišljanje o alpinizmu, da bi močneje izrazili tudi druge sestavine, ne samo športne, pri tem pa imejmo v mislih, da alpinizem ni, ne more in ne sme biti sam sebi na­men !
In kaj misliš o vsem tem ti?

…..

Izšel je novi American Alpine Journal
Pri American Alpine Club je izšel letošnji AAJ. Na 373 straneh prinaša kopico zanimivosti, ki pridejo prav zlasti ekspedicionistom. Opisana je ameriška odprava na K 2 (Čogori), britanska na isti vrh, štiričlanska ameriška odprava na Latok I (7735 m) nad ledenikom Biafo v Karakorumu, anglo-poljska od­prava na Bandako in Čangabang (leta 1977 in 1978), poljsko na južno in srednjo Kangčendzengo, ameriško žensko odpravo na Anapurno I in druge. V rubriki »Vzponi in odprave« so poleg drugih odprav zabele­žene tudi naše na Huascaran, Salcantay, Grenlandijo in obisk naših alpinistov v ZDA.

Revija Mountain prinaša v številki 67 nekaj novic iz zimske plezarije v Centralnih Alpah:
Walkerjev steber solo pozimi! Vzpon je opravil Japonec Tuneo Hasegawa in sicer med 25. februarjem in 4. Marcem. Med vzponom ga je snemala japonska filmska ekipa. Naslov filma: Balada o severni steni.
Mont Blanc du Tacul. Philippe Martinez in Bernard Muller sta solirala Gervasuttijev ozebnik. Datum 18. januar, čas ura in pol. 18. fe­bruarja je Martinez sam ponovil Jaegerjev ozebnik v uri in štirides­etih minutah. 3. in 4. marca je doživel svojo zimsko ponovitev tudi tako imenovani Super kuloar, vendar sta se plezalca Martinez in Pa­trick Berault prvima dvema raztežajema izognila po Gervasuttijevera stebru.
Les Courtes. 22. februarja je vodniški pripravnik Jerome Saadi v enajstih urah opravil prvo zimsko solo ponovitev Švicarske smeri v severni steni, nato pa sestopil po severovzhodni steni in se vrnil v Argentière.
Eiger. Klasično smer v severni steni sta ponovila plezalca Simon McCartney in Chris Hoyland. Plezala sta med 13. in 20. aprilom, tako da je ponovitev tehnično izven zimske sezone. McCartney je bil tudi čl­an naveze iz Britanije, ki se ji je ponesrečil poizkus zimskega vzpona in so jo reševalci s helikopterjem rešili iz Pajka.
Sovjetski plezalci so se preizkušali tudi v Centralnih Alpah. Lansko poletje so štirje, ki so bili gostje ENSA, ponovili ameriško Direkt­no smer v zahodni steni, peterica drugih pa je v slabem vremenu v štirih dneh ponovila Bonattijev steber (med njimi je bil tudi načelnik letošnjega Jazgulemskega lagerja Valentin Ivanov ter Edvard Mislove­ki, alpinist, ki je letos začrtal novo smer v južni steni Pika Revolucije, 6974 m, višina smeri 2500 m, ocena VI).
V Jazgulemskem hrbtu v centralnem Pamirju je bilo letos izpeljano veliko število izredno zanimivih vzponov. Poleg petih jugoslovanskih prvenstvenih so izpeljali dve novi smeri tudi Poljaki in sicer obe v Ljap-nazarju, 5988 m. Prvo smer – zahodni greben (višina 1400 m, me­stoma 50° in 55°) je v sestopu v treh urah in pol takoj ponovila na­ša naveza, druga smer (1200 m, kopna stena, ocena V) pa bo na prvo ponovitev verjetno čakala dalj časa. V vzhodni steni so jo splezali Maczka, Preyzner, Zajac in Strzolski. Dve novi smeri so v južni ste­ni Pika Revolucije splezali sovjetski in češkoslovaški plezalci (o dejavnosti alpinistov na tem območju bomo še poročali).
Wilie Unsoeld se je smrtno ponesrečil. Vsi se še spominjamo tragične smrti Nande Devi Unsoeld, ki je umrla za posledicami embolije na »svoji« gori Nanda Devi leta 1976. 4. marca letos je mejo med življenjem in smrtjo prestopil še njen oče Wilie Unsoeld. Ob dveh popoldne je vodeč skupino 22 študentov sestopal z Mount Rainierja v ameriški zve­zni državi Washington. Na višini 3300 metrov jih je presenetil sne­žni plaz, v katerem je poleg Unsoelda umrl še en študent.
Unsoeld je bil član številnih ekspedicij. Leta 1949 se je povzpel na Nilkanto v Garhwalu in ugledal Nanda Devi, ki je odigrala tako po­membno vlogo v njegovem življenju. Bil je član neuspešne odprave na Makalu leta 1954, leta 1960 je izpeljal prvi vzpon na Mašerbrum v Karakorumu. Leta 1963 je s Tomom Hornbeinom opravil znani vzpon levo od zahodnega grebena Everesta. Pri sestopu sta bivakirala. Masiral je tovariševe noge, svojih pa ne, zato je izgubil devet prstov. Bil je eden izmed obeh vodij na tragični odpravi na Nanda Devi leta 1976, katere člani so izpeljali težko smer v severozahodni steni in preplezali severni greben.

Jure Ulčar

UIAA uradno potrdila sedmo stopnjo. Po dolgoletnih prerekanjih, dilemah in sporih je UIAA tudi uradno potrdila VII. stopnjo. Prenovljen opis posameznih stopenj se pripravili Francozi, novotežavnostno le­stvi po UIAA pa bodo v treh uradnih jezikih (nemščina, angleščina, francoščina) potrdili na redni skupščini UIAA v Bruslju.
UIAA se je dolgo upirala sedmi stopnji, velik vpliv na odločitev pa je imelo gibanje Free Climbing (prosto plezanje), ki uspešno seje svoje privržence po vsem svetu.

Prepoved za Špance v Himalaji. Katalonski, alpinisti so dobili dovo­ljenje nepalske vlade za Zahodno Kangčendzengo v letu 1978 (8433 me­trov, po domače tudi Yalung Kang). Zaradi velikih težav in nevarno­sti so na višini 7150 metrov obrnili. Kot nadomestilo so si svojevo­ljno izbrali kar Srednjo Kangčenzendo, visoko 8496 metrov. Premisli­li so se brez vednosti nepalskih oblasti. Vendar tudi z novim ciljem niso imeli sreče. Dva plezalca sta dosegla nek vmesni vrh, kjer sta izmerila višino 8250 metrov. Še epilog: vlada v Katmanduju je Špan­cem za pet let prepovedala nepalsko Himalajo.

Novi vzponi. Alpinismus številka 10, 1979 poroča, da je Slovak Pavel Pochyly, star 33 let, med 23. februarjem in 3. marcem letos opravil kot prvi samohodec zimsko prečenje glavnega grebena Visokih Tater. 140 kilometrov dolga pot ga je vodila čez 100 vrhov. Alpinistični krogi v ČSSR ocenjujejo ta uspeh kot »revolucijo v zimskem alpinizmu«. Sicer je Pavel Pochyly znan že iz leta 1970 po »Ekspediciji Tatra 70«, ko je naveza treh alpinistov opravila prečenje Tater v 32 dneh.

Janez Bizjak

Novi tipi zatičev. Zatiči postajajo vedno bolj poenostavljeni, izboljšani in kar najlažji. (Glej levo skico na zadnji strani!)
Tip LAPRADE nam ponuja verigo koničnih pomičnih zatičev, ki na eni zanki nudijo šest variant uporabe. Nad spodnjim najmanjšim zatičem se niza pet v U obliko ukrivljenih zatičev iz duraluminijeve ploče­vine. Ker so ukrivljeni tako, da po velikosti prehajajo drug v drugega, je uporaba zelo hitra in preprosta, za pasom pa prihranite te­žo petih zank.
Podoben je model GRIVEL. Ta ima na eni strani kovinske zanke tri različno velike trapezaste oblikovane zatiče, ki se po potrebi premika­jo navzgor in navzdol in lahko prehajajo drug v drugega. Glej skico!

Janez Bizjak

Astro folija (zaščitna odeja) tudi pri nas. Končno smo tudi pri nas dobili proizvajalca teh planinskih pripomočkov moderne dobe. Elektrotehna, tozd Elips, je pred nedavnim pričela s proizvodnjo astro folij. Proizvaja jih po tuji licenci v štirih različnih barvnih kombinaci­jah: v zeleno-srebrni, zlato-srebrni, srebrno-srebrni in rdeče-srebrni. Kot vemo, je aktivna srebrna stran, ki odbija štiri petine toplotnega izžarevanja telesa. Prodajajo jih vse trgovine Elektrotehne in sicer po ceni 248,50 din. Zanimivo je, da stane pri sanitariji folija kar 293,15 din. Najugodnejši je nakup preko GRS!
Speleo market. Na slovenske alpinistične odseke prihajajo sumljivi prospekti »Speleo marketa« iz Trsta. V spačeni slovenščini ponuja­jo opremo pod čudnimi pogoji, zato svarimo pred nakupom!

Jure Ulčar

Iz navodil za slavne alpiniste in predavatelje

… Tik preden se odločiš za predavalno turnejo po svetu, moraš na­skočiti prav posebno težko steno. Koristno je, da pred odhodom na tako turo opozoriš prijatelje in tovariše. Poudari pa, naj tega ni­komur ne omenijo, ker nočeš, da se zadeva obesi na veliki zvon …
Za turo samo veljajo naslednja pravila: ko prispeš v kočo, ki si jo izbral za izhodišče, se vedi tako, da morebitni izletniki in slični smrtniki takoj zaslutijo, da si alpinist posebne sorte. V pozdrav le pokimaj in sedi s tovarišem v skrajni kot sobe. Tu malomarno odvrzi oprtnik z derezami, vrv in cepin. Če imaš v oprti pravilno nam­eščene kline in kladivo, bodo takoj rezko zarožljali. V hipu bodo vse oči uprte v vaju. Nato sedita mrkih obrazov, brez besed v skra­jnem kotu koče. Ko si prepričan, da so se vaju turisti nagledali, prični s sezuvanjem okovank. To delo spremljaj z žvižganjem kake žalostinke. Učinek ne bo izostal! Iz oprti vzemi plezalnike, ki jih še počasneje oblači. Pri tem žvižgaj še otožnejšo melodijo. Posebno rahločutnim damam se bodo že pri tem tvojem opravilu zarosile oči.
Brž ko si obut, si prižgi pipo, ki jo mora imeti vsak dober alpini­st. Nato pojdita s tovarišem pred kočo in z daljnogledom intenzivno študirajta steno, ki sta si jo izbrala za cilj. Ne pozabi kazati z roko na steno! Publika mora biti točno informirana! Posebno važno je to pri kočah, ki razpolagajo z velikim daljnogledom na stojalu. S tem je namreč podana garancija, da bodo obiskovalci koče drugi dan zanesljivo opazovali vajin boj s steno …
Če ti gre plezanje dobro izpod rok in nog in če se obeta za nasled­nji dan lepo vreme, tedaj se ne prenagli. Glej, da po možnosti bivakiraš. To povzdigne vajino junaštvo. Takole dva, tri bivake si lah­ko privoščita. Z brašnom ne varčujta. Ko izstopita iz stene, oziro­ma dosežeta vrh, bo jedače in pijače v izobilju …
Za intervjuvanje imej pripravljen dolg seznam vzponov, ki jih name­ravaš izvršiti v sezoni. 0 stenah Grandes Jorasses, Matterhornu in sličnem govori z nekim omalovaževanjem. Vzpon, ki si ga izvršil, mora biti najtežji v Alpah …
Na predavanjih, po vznesenih besedah predsednika društva, ki je po­vabilo zmagovalca te in take stene, sledi navadno kratek uvod predavalca samega, ki podčrtava svojo skromnost, nesebičnost in veliko ljubezen do gora.
Nato začne z opisovanjem vzpona, ki mora biti sestavljeno tako, da se težkoče stopnjujejo od minute do minute in dosežejo svoj višek v tem, da se je moral predavalec s tovarišem skoraj vrniti, a da se mu je vendar posrečilo zmagati v tej »borbi na življenje in smrt«.
Pri opisovanju naj ne manjka bomb, kakor: »plazovi so grmeli v do­lino, zapadno kamenje je vršalo mimo naših glav, roke in kolena so krvaveli … itd.«. Poudarjaj, da je bilo življenje tovariša v tvo­jih rokah; patetično povzdiguj svoje brezmejno junaštvo, zdaj to lahko nemoteno storiš. Sploh se vedi tako, da imajo poslušalci občut­ek, da so resnično deležni posebne milosti, če sede tu ter posluša­jo in gledajo junaka-polboga, ki ga je usoda izbrala, da poveličuje gorski svet …
… poskrbi za reklamo. V ta namen pošlji šop najizbranejših posnetkov, povečav seveda, ki te pokažejo v posebno težkih situacijah v steni. Pripominjam, da ni važno, če posnetki niso iz stene same. Kdo bi se na to oziral! Važno je le, da si na fotografiji jasno viden, vse drugo zavisi od napisov, A tudi pri tem podčrtavaj svojo skromn­ost. Priljubljen napis je na primer: »Moja malota na vrvi; moja neznatnost pod previsom itd.« …

(Edo Deržaj: Gruh, Ljubljana 1937)

Kamniške ali Savinjske Alpe

Rzenik (1833 m) – pregled smeri v severozahodni in severni steni
(Glej fotografijo na zadnji strani!)
1 – Konjska grapa med Konjem in Rzenikom (ocena II/I), prvi plezali
lovci po letu 1900, prva zimska ponovitev 1936 Janez Presl
2 – Smer Benkovič-Kemperle-Presl (ocena IV/III), prvi plezali 31. 10. 1937 Bine Benkovič, Pavle Kemperle, Janez Presl, prva ponovitev 1950 Janez Bergant, Dolfe Čebulj, 1. mešana ponovitev 1952 Anica Bregar, Dolfe Čebulj, 1. zimske ponovitve še ni
3 – Smer Benkovič-Kemperle (V/IV+, A1), prva plezala 18.-19. 5. 1939 Bine Benkovič, Pavle Kemperle, prva ponovitev Igor Levstek, Vid Vavken, 1. zimske ponovitve še ni
4 – Centralna (Kamniška) smer v severozahodni steni (V, A1 ), prvi plezali 15.-16. 9. 1951 Lojze Čebular, Dolfe Čebulj, Albert Štupar, prva ponovitev 1954/55 (?!) Jožko Frangež, Dušan Robič, prva zimska ponovitev 11.-12. 3. 1978 Zoran Bešlin, Janez Marinčič, prva mešana pon. 23. 6. 1979 Janko Plevel, Violeta Potočar; kombinacija Centralne in smeri Benkovič-Kemperle 28. 6. 1973 France Malešič, Jože Močnik, Jane Volkar
5 – Velika zajeda (Rjavi pas) 1. 8. 1979 Franček Knez, Smiljan Smodiš (Glej opis na naslednji strani ter sliko in skico na zadnji !) ponovitve še ni
6 – Centralni steber v severni steni (VI/V, A1), prva plezala 2.-3. 9. 1956 Marko Dular, Ljubo Juvan, prva ponovitev 1958 Metod Humar, Tone Škarja, prva zimska ponovitev Boris Erjavec, Milan Rebula 23.-26. 12. 1972, 1. mešana pon. 22. 6. 1979 Janko Plevel, Violeta Potočar
7 – Prečenje severne stene (ocena: spodnji del V, IV+, prečenje III),
prva plezala 1952 Dolfe Čebulj, Miha Habjan, ponovitve še ni
8 – Modec-Režkova smer (V/IV+, A1 ), 27. 6. 1933 Vinko Modec, Boris
Rezek, 1. ponovitev 1950 Igor Levstek, Vid Vavken, 1. zimska po­novitev 27.-30. 12. 1976 Zoran Bešlin, Janez Marinčič, prva zn­ana mešana ponovitev 2. 6. 1979 Janez Benkovič, Violeta Potočar (Ali je bila že kakšna mešana ponovitev pred to?)
8 a – Vstopno varianta Modec-Režkove smeri (V, A1), prva plezala. 22. 9. 1975 Špela Bizjan, Dolfe Čebulj, ponovitve še ni
9 – Jakova smer (V/IV, A1), spodnji del (na fotografiji je napačno vrisana in poteka bolj levo!) prvi plezali 4. 9. 1971 Berto Ribič, Tone Trobevšek, Janez Uršič, prva ponovitev 1975 Slavko Frantar, Miro Šušteršič, zgornji del prva plezala 27. 8. 1978 Dušan Kregar, Dušan Podbevšek, prva ponovitev celotne smeri 3. 6. 1979 Janez Benkovič, Violeta Potočar, prve zimske ponovitve še ni

Po neutemeljenih očitkih Kemperlu, naj bi bili njegovi smeri nepomembni, so kamniški plezalci poskušali speljati smer v tako imenovanem Rjavem pasu med severozahodno in severno steno Rzenika. Tako so 1951 Čebular, Čebulj in Štupar po Kemperlovih načrtih preplezali Central­no smer, ki v zadnji tretjini poteka po veliki zajedi v sredini ste­ne. Pri nadaljnjih poskusih sta Čebulj in Habjan preplezala slabo polovico kasnejše Dularjeve smeri, pod streho pa sta obrnila v desno in prečila severno steno. Centralni steber sta nato 1956 dokončala Dular in Juvan. V Rjavem pasu sta nato poskušala Humar in Škarja, za njima pa še več navez. Predzadnja, naveza Benkovič-Plevel se je mora­la 10. 6. 1979 zaradi dežja po polovici smeri umakniti v Dularjevo. 1. 8. 1979 je bila uspešna celjska naveza.

France Malešič

VELIKA ZAJEDA (RJAVI PAS)

Prva plezala: Franček Knez in Smiljan Smodiš 1. 8. 1979
Ocena in višina smeri: V/IV, A1/A0, 450 m
Čas prvih plezalcev: 7 ur in pol
Splošni potek smeri: poteka po velikem kotu med Centralno (Kamniško) smerjo v severozahodni in Centralnim stebrom v severni steni. Glej fotografijo na zadnji strani!
Osnovne značilnosti smeri: smer je izpostavljena, srednje krušljiva in terja od plezalca vseskozi previdnost. Težave so večji del enako­merno porazdeljene, le nekaj mest je za stopnjo težjih. Od številnih poskusov je v zajedi A1 kar malo preveč klinov.
Dostop: Po markirani poti iz Kamniške Bistrice proti Korošici 45 mi­nut do grape in nato desno po njej pod steno. Skupaj 1 uro in pol.
Opis (Glej skico na zadnji strani!): Vstop je v vpadnici rumenih pr­agov levo od zasigane zajede. Po razčlenjenem svetu na vrh stebrička. Z njega prečnica v desno 40 metrov v dno grape. Iz grape navzgor raztežaj do zajede (raztežaj po smeri Dular-Juvan). Po zajedi (A1) na stojišče, od tod preko plošče desno in čez previs v zajedo in po nj­ej do poči. Po poči na polico. Po polici desno, malo navzdol do poči. Po njej do konca. Od tod 2 metra navzgor in prečnica levo na raz in okoli njega v zajedo. Po zajedi v velik kot. Iz kota levo po poklini do rumene previsne plošče (desno zajeda z veliko streho). Pod ploščo levo po gredi na raz, 2 metra po njem in zatem desno do poči. Po po­či navzgor in do varovališča v Centralni (Kamniški) smeri. S stojiš­ča do rdečega stolpa, a njim prečnica desno 40 metrov na raz. Od tod okoli stebra v grapo. Iz nje po lahkem svetu do roba in levo na vrh.
Sestop: Z vrha na levo po robu stene do škrbine med Konjem in Rzenikom in navzdol do markirane poti. Po njej preko Konja in doline Kam­niške Bele (1.45 ure), ali pa desno preko Dola v Kamniško Bistrico (2 uri).

Franček Knez