Podvig slovenskih alpinistov z grenkim priokusom smrti
Primorski dnevnik, 30. julij 1985
Konec maja se je iz Himalaje vrnila slovenska alpinistična odprava, ki si je za cilj izbrala 8505 m visok vrh Jalung Kang, enega izmed vrhov masiva Kangčendzenze, po višini tretje gore na svetu. Odprava je bila uspešna, vendar z grenkim priokusom. 23. aprila sta Borut Bergant in Tomo Česen dosegla vrh, pri sestopu pa ju je zajelo slabo vreme in Bergant se je smrtno ponesrečil. Ob tej priložnosti smo se pogovorili s Tomom Česnom, mladim plezalcem iz Kranja, ki se je povsem nevsiljeno, predvsem pa s trdim delom že prebil med najuspešnejše slovenske alpiniste. Odpravo na Jalung Kang je vodil Tone Škarja.
Najbolje, da se najprej kar predstaviš oziroma, na kratko izkažeš svojo dosedanjo plezalno predvsem pa, katera doživetja si najbolj šteješ v čast?
Z alpinizmom sem se začel ukvarjati pred devetimi leti, po bolj ali manj običajni začetniški poti, torej skozi plezalno šolo, itd. Leta 1979 sem doživel svoj prvi večji uspeh. Preplezali smo južno steno Alpamaya po prvenstveni smeri, v južnoameriških Andih. Bil sem kasneje še v Centralnih Alpah, plezal v Les Droites, Mont Blanc du Taculu, Bonattijev steber v Druju, obiskal nato še stene v Bolgariji, s kranjsko odpravo sem se povzpel na Pik komunizma v SZ, letos pa sem bil prvič v Himalaji.
No, naj povemo, da si opravil že vrsto težkih vzponov tudi v domačih hribih, npr. zimske ponovitve smeri Škorpijon in Juvan-Šteblaj Široki peči, prosta ponovitev Klina v Paklenici, itd. Veliko težkih si zlezel tudi sam. Vendar me ver zanima predvsem tvoje doživetje Himalaje. Že pred odhodom smo vedeli, da je Jalung Kang nevarna gora, predvsem zaradi plazov. Kakšni so tvoji vtisi? Kaj meniš nasploh o velikih odpravah?
Torej, res je, da poteka razvoj bolj v majhne odpravice. Vendar je pri majhnih skupinah problem, ko so velike tehnične težave in je potrebno imeti veliko opreme. Naš cilj je bil izbran v skladu s programom PZS — splezati na vse osemtisočake. Namen smo imeli preplezati še deviški severni steber Jalung Kanga. Le ta ponuja precejšnje težave, zato menim, da je bila upravičena organizacija velike odprave. Vendar smo ta prvotni cilj takoj po prihodu v bazo opustili zaradi velike objektivne nevarnosti. Vsak dan so se rušili plazovi serakov.
Kako je potem potekala vaša smer?
Na hitro smo spremenili načrt in se odločili za vzpon po pobočjih levo od stebra, kjer so pred leti že poskusili Nemci. Naglo in uspešno smo napredovali, posebno velikih težav ni bilo. Z Borutom (za prijatelje Čita) sva se tako 23. aprila iz tabora 4 povzpela na vrh. Presenetile so naju velike težave prav pod vrhom, plezala sva IV. in V. stopnjo, kar ni običajno na taki višini (nad 8.000 m). Moram povedati, da je Borut bil ves čas na odpravi gonilna sila. Z bogatimi himalajskimi izkušnjami je veliko prispeval k uspehu. Gojil pa je tudi neizmerno željo priti na vrh, saj mu to v Himalaji še nikoli ni uspelo.
In kako je potem prišlo do nesreče?
Ob pol petih popoldne sva po napornem plezanju prispela na vrh. Borut je z radostnim glasom sporočil v bazo veselo novico. Potem sva pričela sestopati. Borut, ki se je na vrh povzpel brez kisika in je dajal ves čas ton vzponu, je kar naenkrat začel zgubljati prisebnost. Med spustom po vrvi je brez zunanjega vzroka zdrsnil in se izgubil v prepadu. Medtem se je spustila noč in moral sem preživeti bivak na ozki snežni polički. Naslednji dan sem se spustil do tabora. Odpravo smo prekinili.
Kakšni občutki te pravzaprav navdajajo ob teh stvareh, nevarnosti, tveganje, žrtve, zasvojenost?
To so delikatne stvari in ne bi rad dajal zdaj določenih izjav. Gre pač za osebne opredelitve, sklop miselnosti in doživetij, kar pa pri drugače mislečih običajno naleti na nerazumevanje.
Res je problematično o teh stvareh razpravljati. Kakšno mnenje pa si si ustvaril o recimo primerjavi med Himalajo in tem modernim t.i. prostim plezanjem po skalah?
Že v naši odpravi so bili nekateri fantje nad Himalajo razočarani. Vzponi na velike gore sveta zahtevajo napore, kar je modernemu plezalstvu že skoraj tuje. Gre za dolgotrajne napore, slabo hrano, odvisnost od vremena itd. Primerjava je sicer težka, vseeno pa mislim, da Himalaja od človeka zahteva več…
Vse bolj se govori o specializaciji že tudi znotraj alpinizma, prosto plezanje v skali, Himalaja itd. Kaj misliš?
Alpinizem je v zadnjih letih veliko napredoval in za dobre rezultate je potrebno veliko trenirati. Menim pa, da je še vedno mogoče biti vsestranski alpinist in to na vseh področjih, pač kolikor toliko uspešen. Sicer pa prosto plezanje ni nič drugega kot osnova vsega, le nekateri bi radi iz tega naredili se daj nekaj novega.
Če se povrnemo še enkrat k tveganju. Veliko smeri si plezal sam, kar je bolj nevarno. Imaš pa tudi družino, otroke…
Če se zavestno podaš v nekaj, premišljeno in umirjeno in si pri tem sam, zmanjšaš tveganje na minimum. Običajno sem pri soliranju plezal bolje kot v dvojici. Sicer pa, brez tveganja ni nič!
In kako usklajuješ svoj alpinizem z vsem ostalim?
Težko, res težko. Ni časa, odpovedovanja…
Boš plezal vse življenje?
Dokler bom mogel…
Igor Škamperle
