(1929 – 1956)
Ob srečanjih sva si stisnila roki. — Vedno si imel zame prisrčen nagovor: »No, stari, kako?« — in začela sva z vedno novim, nikdar končanim razgovorom o najinem najljubšem, kar sva imela skupnega — o gorah. — Ostani mi živ v spominu in nadaljujva s pogovorom, nikdar končanim:
Zaklepali smo vrata na Kamniškem sedlu, vsi živi in zdravi, jaz »stari« in tvoji mladi prijatelji smo se vrnili v dolino. Dobro so se držali naši fantje in dekleta v tečaju in zadovoljen je bil z njimi tvoj stari prijatelj. Ničesar bi ne pogrešali, če bi še ti in Lojze prišla, kot sta obljubila. Ob dveh popoldne smo zaklepali vrata. Ko bi vedeli, kaj se bo dogajalo uro kasneje za Brano, — da si ti v stiski in tvoji trije sopotniki, bi vam prišli nasproti, saj smo bili pripravljeni vsi z vso dušo in vsemi močmi odzvati se klicu na pomoč. Ko bi mogli slutiti, da boš prihajal z druge strani, kot smo te pričakovali in ob zadnji uri tečaja na Kamniško sedlo!
Vrnili smo se zdravi in z uspehom zadovoljni v Kamniško Bistrico. V Domu smo se razživeli vsi v mislih in pogovorih v skalah Planjave. Šele tedaj, ko se je stemnilo, smo se zavedeli, da čakamo še tebe in Lojzeta in — da vaju že predolgo čakamo. — Povedali so nam, da sta odšla v družbi z Zupanom in njegovim sinom preko Kotličev na Kamniško sedlo. To nas je navdalo s težko slutnjo. Postala je kruta resnica. Vse prizadevanje tvojih zvestih tovarišev in prijateljev je ni moglo spremeniti. Kolikokrat smo se skupno s teboj odzvali enakemu klicu, kolikokrat z uspehom izvršili dolžnost gorskega reševalca — in kako težko nam je sedaj doumeti dejstvo, da tebi in tvojemu tovarišu nismo mogli pomagati.
Naj sprejme beli grob pod Brano častni venec svetlih, nepozabnih spominov na nesrečni žrtvi naših gora — Alberta Štuparja in Naceta Zupana!
Pavel Kemperle
Albert Štupar se je rodil dne 2. II. 1929 v Taškentu, SSSR. Po dovršeni srednji tehnični šoli je nekaj časa služboval pri gradnji novega Beograda, nato pa je prišel v Kamnik, kjer je bil nekaj časa zaposlen pri MLO Kamnik in zadnja leta kot direktor in gradbeni tehnik pri podjetju Graditelj v Kamniku. Že kot dijak v kamniški gimnaziji je Stupar kazal veliko nagnjenje do plezanja. Velikokrat mi je pravil, kako je plezal s šolskimi knjigami na visoko razpadajočo peč cementarne, kjer je našel prostor za učenje, obenem pa vsakdanji trening za svoje poznejše plezalne ture. Tudi skalovje Malega in Starega gradu mu je nudilo plezalno šolo. Pozneje je posvetil domala ves svoj prosti čas goram. Po osvoboditvi je bil eden prvih planincev v Kamniku, ki je razumel potrebo po množičnem organiziranju alpinistov v Kamniku. Dolga leta je uspešno vodil alpinistični odsek v Kamniku in bil njegov član do zadnjega. V času njegovega aktivnega delovanja je v Grintovcih izvršil več prvenstvenih plezalnih vzponov, med katerimi je bil zadnji preko stene Rzenika. Bil je tudi član Gorske reševalne postaje Kamnik. Leta 1951 se je udeležil alpinistične odprave s kolesi v Avstrijske Alpe in leta 1953 v Švicarske Alpe. Ves čas je bil mladim planincem vzgojitelj in pobudnik. Z nasveti, gradbenimi načrti in z udarniškim delom je pripomogel k povečanju koče na Kokrskem in Kamniškem sedlu in mu za to delo tudi na gospodarskem področju planinstva pripada velika zasluga. Za to njegovo požrtvovalno delo na polju alpinistike in gorske reševalne službe ga je PD Kamnik na svojem lanskem občnem zboru javno pohvalilo in mu izročilo častno diplomo.
