Risba v njegovi delovni sobi
Če ne delaš, ne grešiš. In če ne grešiš, te morda (toliko) ne opravljajo si večkrat ponavljam. Pa kaj, ko vedno pride kaj, kar me pritegne – kdo, ki me za kaj navduši, …!
Franci Savenc (1935 – 2023), Alpinistični razgledi št. 31.
Po dvajsetih letih prva odklonilna kritika planinske knjige
Iz kritike Francija Savenca v Delu 16. julija 1979: … Ali je bila knjiga Everest Reinholda Messnerja res primerno izbrana za izdajo? Glede zvezdništva in superiornosti smo pri nas v planinstvu že razčistili. Zakaj naj bi ga potem uvažali, in to celo tistega, ki se je po služil celo potvarjanja, da bi opravičil svoj neuspeh v Makaluju ob dosežku naših alpinistov? Poleg slabih črnobelih slik in grafičnih napak je še hujše, da se založbi ni zdelo potrebno ali vredno posvetovati se z nekom, ki pozna vsaj planinsko izrazoslovje. Kaj torej pomenijo na primer »skoraj navpičen previs« »snežni hodnik,« »vrhunski greben,« »snežne krpe, ki visijo preko grebena« itd.? Zakaj po naši dvajsetletni odpravarski in preko petdesetletni planinsko-knjižni tradiciji pisati na primer Camp IV, Western CWM itd.? Pri založbi so morda hoteli doseči predvsem poslovni uspeh, saj je knjiga izšla tik po našem uspehu na Everestu.
Izmenjava mnenj
Dobil sem Tvoje pismo in tudi dodatek. Kaj si hotel, pa mi (še) ni jasno. Ko sem zagledal Tvoj naslov, sem – priznam – pričakoval opravičilo, da si meni (in priznajmo, na nek način tudi slovenskemu alpinizmu) prizadel preje škodo kot prinesel korist. Ti pa mi razlagaš, kaj je alpinizem, kaj čutijo alpinisti in – kakšno škodo, da vam delam. Kot da ne bi bil alpinist tudi sam, kot da se ne bi bi ukvarjal s tem pisanjem zaradi alpinizma, in po svojih najboljših močeh. Če sem si pri Tebi nabral toliko črnih pik (samo jaz ali jih delaš vsem, ki Tebi in Tebi podobnim skušamo tak ali drugačen način pomagati?) bi ne bilo lepše, da bi mi pisal ali telefoniral, pa bi se srečala in pomenila!? Nihče ni nezmotljiv in le ob konfrontaciji z mišljenjem drugih se lahko korigiramo. In ne misli, da se jaz ne (ne znam). Mnogo fantov in deklet prihaja k meni in mi – med drugim – pripovedujejo tudi, kaj je bilo v mojem pisanju dobrega, (ja, tudi taki so), kaj napak, kaj bi veljalo povedati drugače …
pismo, 19. december 1990
Zahteven učitelj
Franci Savenc me je učil v srednji šoli. Njegov predmet je bil že tako zahteven, pa še iz majhnega, daljnega Bovca sem prišel v veliko belo Ljubljano. Kar hitro so sledili cveki in po mesecu sem mislil, da bom zadevo kar hitro zaključil. Čez vikend sem prišel domov in zavil k prijatelju Borisu Mlekužu, ki je bil tudi Savenčev učenec. Kaj naj naredim, sem ga obupan spraševal. Boris je vedel, da se moram znajti. Dejal mi je, da naj Franciju poskusim namigniti, da sem iz Bovca in da hodim v gore in plezam. Res sem se ob prvi priliki znašel in učitelju prenesel, kar mi je Boris naročil. Naslednja ocena je bila štirica … Ne vem, ali sem se bolje naučil, ali je zalegel tudi nasvet?
Vili Kašca (1954 – 2012) – na lavinskih vajah zima 2007
